Razstava  “VOJNA ZA SLOVENIJO 1991” tudi na ptujski gimnaziji

Veterani vojne za Slovenijo Ptuj vsako leto skupaj z Vojaškim muzejem Slovenske vojske na šolah na našem območju postavijo razstavo “Vojna za Slovenijo 1991”. V letošnjem letu je veteranom  uspelo pridobiti lastno razstavo, ki je na naši šoli gostovala od 28. novembra do 16. decembra 2022. Čeprav je omenjena tema zadnja snov pri zgodovini v 4. letniku, smo se brez zadržkov odločili, da z njo seznanimo vse dijake na šoli.  Ogledali smo si jo pri urah zgodovine, najradovednejši pa seveda tudi sami. Zelo smo bili veseli, da nas je lahko  skozi prelomna leta in dneve v slovenski zgodovini (demokratizacija, osamosvajanje in vojna) popeljal gospod Vlado Žgeč, predsednik OZVVS Ptuj. Dijaki so mu z veseljem prisluhnili, saj jim je na zelo razumljiv in sproščen način predstavil vsebino razstave. Kot udeleženec vojne je lahko predstavitev podkrepil še s svojimi izkušnjami. Po uspešni predstavitvi razstave smo se z gospodom Žgečem, kot predstavnikom veteranske organizacije, dogovorili za sodelovanje  tudi v prihodnje. Dijaka 4. letnika sta z njim naredila še intervju, ki ga predstavljamo v nadaljevanju.

Jelka Kokol Plošinjak, prof. zgod.

Gospod Vlado Žgeč, predsednik OZ VVS Ptuj- vedno sproščen in pripravljen prenašati znanje na mlade

Del razstave – spomini na vojno 1991

Bilo je zanimivo in poučno v vseh 17 skupinah (3. C oddelek)

Intervju s predsednikom OZ veteranov vojne za Slovenijo Ptuj,  Vladom Žgečem,  sva  9. decembra 2022  na Gimnaziji Ptuj  izvedla dijaka Miha Godicelj in Nino Šegula.

Vsebina intervjuja

Kako je potekala vaša poklicna pot? Kako ste se znašli v Teritorialni obrambi Slovenije?

Moja poklicna pot se je začela po opravljeni poklicni šoli, ko sem se zaposlil v Železniških delavnicah na Ptuju, kjer sem bil malo manj kot 13 let. Po osamosvojitvi pa smo v Sloveniji delali nekaj novega in sem se odločil, da se zaposlim v Slovenski vojski, to je bilo vse do upokojitve leta 2015. V Teritorialni obrambi Slovenije sem se znašel čisto po naključju. Med služenjem vojaškega roka leta 1980 sem šel v šolo za rezervne častnike v Ljubljani, nato pa sem bil takoj razporejen  na dolžnost poveljnika voda v enoti slovenske TO.

 

Kako ste doživljali dogodke, ki so se zvrstili pred razpadom Jugoslavije?

Demokratizacija Slovenije in tisti dogodki, ki so pripeljali do tega, da smo Slovenci razglasili samostojnost, so bili posebni in na njih smo gledali z visokimi pričakovanji.

 

Kakšni so bili občutki,  ko ste odšli na plebiscit? Ste kdaj podvomili o volji naroda?

Že po vzdušju med ljudmi se je dalo čutiti,  kakšen bo izid tega plebiscita. Čisto z mirnimi občutki sem odšel na volišče. Vedel sem, kako  bom glasoval.

 

Ste zaupali v tedanjo politiko in nadrejene?

Odnos do politike je običajno takšen,  da so ti eni politiki  bolj všeč,  drugi manj, nekako si pač poskusiš svoje občutke urediti, jih umiriti. Zaupanje  nadrejenim mi ni povzročalo težav,  glede na to, da sem tudi jaz bil nadrejen nekaterim pripadnikom TO.

 

Kakšna čustva so vas prevevala ob razglasitvi rezultatov plebiscita  osebno in profesionalno?

Poklicno  to še ni  nič  pomenilo, saj sem bil takrat zaposlen pri železnici. Je pa res, da smo slovenski železničarji že bili v električnem omrežju ločeni od ostalega dela prebivalstva. Ob čakanju na rezultat plebiscita so bili občutki zelo prijetni. Pomnim, da so poslanci takrat, ko so bili v skupščini razglašeni rezultati plebiscita, spontano vstali in zapeli Zdravljico.

 

Kako pa ste se pripravljali na zelo verjetno agresijo JLA?

Ves čas do vojne smo se pripadniki TO že pripravljali. Določene enote TO so vedno bile na usposabljanju, da so zagotavljale pripravljenost, če bi morale posredovati.  Tudi moja enota. Takrat sem poveljeval protidesantni četi. Med pekrskimi dogodki  maja in v začetku junija 1991, ko smo bili na rednem usposabljanju, smo bili primorani iti v Miklavž pri Mariboru zaradi groženj JLA, da bo nasilno vdrla v TAM. Po 25. juniju pa  je seveda bila potrebna stalna pripravljenost. Bili smo prepričani, da smo dovolj dobro pripravljeni na vojno, čeprav nanjo nisi nikoli dovolj pripravljen. V  svojih spominih sem napisal, da sem šel spat kot železničar,  zbudil pa sem se kot vojak v vojni.

 

Kako ste doživljali kasnejšo agresijo JLA? Kaj je bila naloga vaše enote?

  Takrat smo bili polni adrenalina, prepričani, da moramo opraviti svojo nalogo. Zelo veliko nam je pomenila podpora ljudi. Ves čas smo čutili, da so ljudje na naši strani in nam zaupajo. Vojna za Slovenijo je bila ena redkih vojn, v kateri ni bilo masovnega begunstva v tujino, kar pomeni, da so nam naši prebivalci zaupali in so zato doživeli  konec vojne na domačih tleh.  Prva naloga moje enote je bila postavitev barikade v Dolanah pod borlskim gradom. Tam smo seveda imeli več točk,  tudi proti Sv. Florjanu. 30. junija,  ko je Sloveniji grozil splošen letalski napad, ko so se letala po bivši državi že dvigovala,  pa smo bili premeščeni na Ptuj, kjer smo sodelovali pri obkolitvi vojašnice na Vičavi. Sam sem bil za tistim znanim transformatorjem,  pred katerim so 24. maja streljali na Borisa Frasa in njegovo ekipo. Moja četa je štela nekaj čez 100 pripadnikov,  angažiranih pa jih je bilo 35, ker je bilo na razpolago  samo toliko oborožitve.

 

Ste bili primorani odpreti ogenj proti sovražniku?

 Na mojih predavanjih me marsikdaj kakšen  dijak/učenec vpraša: »Če ste bili v vojni,  koliko pa ste jih ustrelili?«  S prijetnim občutkom mu povem, da mi na srečo ni bilo treba ustreliti nobenega, čeprav bi streljal,  če bi bilo treba,  saj so pripadniki moje enote to od mene tudi pričakovali. Dogovorjeni smo bili, da bo vedno prvi strel tisti iz mojega raketometa na Borlu,  ali pa iz moje puške na Ptuju. Ostalo pa je seveda njihova naloga, da opravijo svojo dolžnost.

 

Kako ste spremljali poročanja medijev?

V obkoljeni vojašnici nismo imeli nobene povezave z mediji. Na Borlu pa je imel en naš pripadnik majhen tranzistor,  s pomočjo katerega smo lahko občasno spremljali novice iz Cankarjevega doma, ki jih je predstavljal takratni sekretar za informiranje,  Jelko Kacin. To je bil  edini  kontakt z mediji. Tudi povezava z našim poveljnikom je bila zelo zahtevna, takrat nismo imeli radijskih postaj. Edini način komunikacije je bil s telefonom, vendar je signal bil dostopen le na vrhu pri gradu.

 

Kako ste se počutili ob odhodu JLA iz Slovenije?

6. julija je bila naša enota razpuščena, zamenjali so nas drugi, mi smo se vrnili v službe. 25. oktober 1991, ko so se zadnji vojaki JLA vkrcali na malteški trajekt, sem bil nepopisno vesel, čeprav moramo vedeti, da je bilo po 18. juliju, ko se je začela JLA umikati iz Slovenije,  še vedno zelo napeto. Bilo je veliko možnosti, da pride do spopada, saj lahko hitro komu popusti koncentracija in pride do streljanja. Ampak tisti občutki,  ko so se vkrcali na trajekt – to je bilo nepopisno.

 

Kako ste doživljali začetke novonastale Slovenije?

Takrat smo bili polni evforije, delali nekaj novega, zato sem se tudi odločil za menjavo poklica. Prepričani smo bili, da smo Slovenci dovolj pridni,  dovolj sposobni, da lahko Slovenijo postavimo v svetovni nivo uspešnosti.

Kako je bilo takrat,  ko so Slovenijo začele priznavati ostale države?

Na začetku nismo imeli nobenega zagotovila, da nas bo katera koli država priznala. Največkrat so nam svetovni voditelji govorili: »Ne počnite tega, saj vas ne bomo priznali«. Ko so nas prve države priznale,  smo vedeli, da zdaj ni  več  koraka nazaj in je samo vprašanje časa, kdaj nas bodo priznali še ostali. Kasneje sem imel občutek, da države kar  tekmujejo, katere nas bodo  priznale med prvimi, da ne bodo preveč zaostajale za drugimi.

 

Se je kasneje pojavila kakšna nostalgija po Jugoslaviji? Kaj menite o besedni zvezi »jugo nostalgik«?

Besedna zveza “jugo nostalgik” se mi zdi malo čudna. Vsi imamo v spominu nekatera obdobja, ki so nam pustila tudi bolj  prijetne občutke. Tudi v bivši skupni državi smo imeli  trenutke, ki so bili prijetni in se jih z veseljem spominjamo. To pa ne pomeni, da zaradi tega nimamo radi svoje države Slovenije. Lahko vidimo, da še vedno poslušamo skupno/enako glasbo ne glede na to, kaj se dogaja. Če smo rekli, da živimo v demokratični državi, so imeli nekateri pravico misliti tudi drugače, glede na to, da smo bili precej narodnostno mešano prebivalstvo.

 

Vemo, da so vojni časi težki.  Ali se spomnite kakšne zanimive ali zabavne anekdote s terena?

Lahko bi povedal kakšno. Ta je povezana  z že omenjenim tranzistorčkom, ki smo ga poslušali na položaju. V Cankarjevem domu so  potekale tiskovne konference, na katerih je sekretar za informiranje predstavil najnovejše informacije z bojišč. V nekem trenutku zaslišimo najnovejše poročilo z bojišč (ne vem,  ali bom povzel to čisto natančno): “Pravkar smo dobili poročilo, da je skupina tankov poskušala prodreti iz Varaždina proti Ptuju, pri Borlu je naletela na močan odpor pripadnikov Teritorialne obrambe, ki so jo odbili nazaj na hrvaško stran.” To so bili dejansko naši položaji. Rezime te zgodbe je bil še boljši. Moji pripadniki enote so bili iz sosednjih  vasi, za našim hrbtom  – Stojnci, Markovci, Bukovci. Ljudje iz zaledja so prišli trumoma gledat,  kaj se je zgodilo z nami, saj so slišali, da smo se spopadli s tanki.

 

Kako se počutite na Gimnaziji Ptuj? Kar dosti vas lahko srečujemo na naših hodnikih.

Lahko rečem, da se že skoraj počutim kot vaš učitelj, glede na to, da sem na vaši šoli opravil v dveh tednih  17 predavanj. Predavam že 10 let. Začel sem kot načelnik Vojaškega muzeja, zdaj,  ko sem upokojen,  to počnem prav tako z velikim zadovoljstvom.  Toliko predavanj, kot sem jih imel tokrat v štirinajstih dnevih, še nisem imel nikoli. Običajno jih imam 5 ali 6. Moram reči, da sem zelo prijetno presenečen, zelo lepo poslušate, zelo ste pridni in tudi kakšno zanimivo vprašanje pade.

(Visited 67 times, 1 visits today)