Moja Indija … PDF natisni E-pošta

Dežela dveh nasprotujočih si svetov: revščina, prenaseljenost in umazanija na eni strani in mogočni marmorni templji na drugi. Šest dijakov ter profesorici Alenka Ketiš in Brigita Vertič Kumer smo imeli priložnost pobliže spoznati in doživeti to oddaljeno deželo na vzhodu. Pretirano začinjena hrana, obupen promet in čudoviti barvni sariji … Vse to je neverjetna Indija.
Pristanek v New Delhiju je bil pravi kulturni šok. Povsod se je trlo ljudi, prometnih pravil ne upoštevajo. Na cesti je poleg avtomobilov in skuterjev zelo pogosta tudi navadna in motorna rikša. Zmešnjavo pa dopolnijo svete živali, krave, ki se sprehajajo praktično povsod. Z grozo smo opazovali obcestna zavetišča najrevnejših predelov in bose, lačne otroke. Prvi vtisi res niso bili najlepši, a takrat še nismo vedeli, da nas čaka najbolj zanimiva izkušnja v življenju.
Polni pričakovanja smo se končno spet srečali z našimi indijskimi prijatelji, ki so nas čudovito sprejeli. Za nekaj dni sem svojo družino zamenjala s čisto drugačno in predvsem številčnejšo. Kljub polomljeni angleščini so bili čisto vsi izjemno zgovorni. Z navdušenjem so mi pripovedovali ali pa kar pokazali  največ, kar so lahko, o svojem življenju, veri, izobraževanju, preteklosti. Razkazali so mi notranjost ogromnega templja Akshardham, ki se mu kar nisem mogla načuditi, peljali so me na tradicionalno indijsko porok, kjer smo se zadržali krepko čez polnoč. Skupaj smo hranili tudi obcestne opice. Prilagodila sem se njihovemu življenjskemu slogu, hkrati pa ugotavljala, da živijo skromneje kot mi. So prijazni in velikodušni, čeprav so se do nižjih slojev nemalokrat obnašali precej vzvišeno.
Večino časa smo preživeli pri družinah, naše gostitelje pa smo spremljali tudi v šolo, v kateri so nas pričakali z venci iz rož. St. Mark's Sr. Sec. Public School je plačljiva šola, ki jo otroci obiskujejo od 6. do 18. leta, ima torej 12 razredov, v vsakem oddelku pa je kar 40 do 50 otrok. V šoli smo kuhali, se udeležili učne ure joge in sodelovali pri običajnem pouku, ki poteka v angleščini − prav tako kot vse naloge in testi. Čeprav je učitelj pri uri navadno uporabljal le kredo, so bili učenci zelo disciplinirani. Vsi nosijo šolske uniforme, malico pa prinesejo od doma. Najbolj zanimivo se mi je zdelo, ko so pred začetkom pouka vsi zapeli državno in šolsko himno, nato pa še meditirali za boljšo koncentracijo.
Globoko v spominu nam bo ostala tudi svečana prireditev ob izidu knjige Expressions – Izrazi - Abhivyakti, zaradi katere se je izmenjava sploh začela. Zbirka pesmi, zgodb in ilustracij je namreč nastajala ob sodelovanju slovenskih in indijskih dijakov. Izjemno počaščeni smo bili, da nas je ob tej priložnosti obiskal slovenski veleposlanik v Indiji, gospod Jožef Drofenik. Prijazno nas je nagovoril in poudaril, kako pomembne so mednarodne izmenjave in izkušnje, ki jih na ta način pridobimo.
Naše bivanje se je z bliskovito naglico bližalo koncu in zadnji štirje dnevi so bili namenjeni samostojnemu vodenemu potovanju do Agre in Jaipurja. Ogledali smo si razne znamenitosti, kot je slavna grobnica Tadž Mahal, ki spada med sedem čudes sveta, Hawa Mahal, City Palace Jaipur in ogromno trdnjavo Red Ford. Čudili smo se templju sikhovske veroizpovedi ter velikemu templju Lotus, ki naj bi združeval vse vere sveta. V vsa sveta mesta smo stopali bosi, velikokrat pa smo na sredo čela dobili tudi znamenito rdečo piko. Nakupovali smo lahko v nabito polnih marketih in večerjali v čudoviti vasici, v kateri smo z domačini tudi zaplesali. Čakal nas je še zadnji izjemno zanimiv dogodek − jahanje mogočnih slonov po Amber Fort. S tem smo naše prijetno potovanje zaključili in še zadnjič smo se odpravili do gostiteljskih družin.
Na dan odhoda proti Sloveniji, 26. januarja, smo za las ujeli veliko praznovanje dneva republike. Videli smo izjemno predstavo treh združenih šol. Otroci vseh starosti so se predstavili z igro, s petjem in tradicionalnim plesom, kar so odlično dopolnili najrazličnejši kostumi. Ker Indijci praznikom pripisujejo poseben pomen, so razni dogodki potekali po celotnem glavnem mestu in ljudi je bilo še več kot običajno.
V imenu vseh lahko povem, da smo izjemno uživali prav na vsakem koraku. Stkali smo trdne prijateljske vezi in močno upamo, da bomo naše nove prijatelje iz te oddaljene države spet srečali. Domov smo se odpravili ne le s številnimi fotografijami in porisanimi dlanmi s tradicionalno mehndi, temveč, še pomembneje, z vtisi in spomini, ki nas bodo spremljali vse življenje.

Eva Petrovič, 3. a


Vtisi dijakov, ki so sodelovali v izmenjavi:

V Indiji me je navduševalo veliko stvari, zelo težko bi se odločila za eno. Če pa že moram, bom izpostavila trenutek, ko sem na letališču prvič zakorakala v Indijo. Močno me je prevzela indijska okolica. Ta močan občutek navdušenja in vznemirjanja je trajal še celo pot, ko smo se z avtobusom peljali do Delhija. Opazovala sem dogajanje in se nisem mogla načuditi vsem ljudem in živalim ob cesti. Na poti smo videli ljudi, ki so bili tako rekoč brez vsega, imeli so le svoj šotor ali odejo, na kateri so spali. Tik poleg njih pa so počivali potepuški psi, ki jih je v Indiji ogromno.  Nikoli ne bom pozabila prvega jutra, ko sem se zbudila v tuji hiši, in stopila na balkon. To so bili res edinstveni občutki, ki jih še nikoli prej nisem občutila.
Tina Turk, 3. d


Kar naenkrat sem se znašel v vrtincu. V vrtincu barv, čustev, vonjav, ljudi. Kaos tam, kaos tukaj, a na koncu dneva uvidiš, da to ni kaos, ampak način življenja prežet s sodelovanjem, sobivanjem. Ves čas opazujemo barve sončnega zahoda. Spoznal sem, da človek lahko najde tudi barve, ki se skrivajo za njim. Videl sem opojni svet Indije in ga brez zavedanja popeljal na travnike večne pomladi. »First time in India?« Vsekakor ne zadnjič. Tako bom sam še naprej vsako jutro z zamudno drvel na avtobus, prijatelj Lushin bo raje vstal 20 minut bolj zgodaj, prodajalec spominkov bo še naprej prodajal »cheap and very quality« izdelke, izgubljeno dete bo še naprej otožno živelo na ulici … Ampak vsi si bomo delili nekaj izjemnega – pogled. Pogled, zaradi katerega sem se klišejsko povedano zaljubil. Zaljubil v življenje.
Tilen Kolar, 2. b


Minilo je nekaj tednov po naši vrnitvi iz Indije. Želim si nazaj. Tja, kjer se kaos ulic zliva v posmrtni red, kjer luna sveti drugače in se vrvež ulic lomi pod stropom neba. Kraj nasprotij, edino kar vem,  je, da ti Indija pride tako pod kožo, da jo iščeš v zlomljenih koščkih edinega sveta, ki ga v resnici poznaš. Hrana tu postane medla in neokusna, ljudje osladno vljudni in svetost se skriva nekje na dnu urejenosti in bledih lic. Bogastvo Indije se skriva v njeni tradicionalni naravnanosti, ki zamika še tako svobodomiselnega predstavnika. Morda naskrivaj sanjam o tradicionalni indijski poroki in strašnem asketskem življenju nekje v gorah. 10 dni je bilo premalo za naša nenasitna srca, zase pa zagotovo vem, da bom kmalu ujela še malo indijskega sonca.
Lara Ružič Povirk, 4. a

Vsak, ki je kadarkoli potoval, je zagotovo spoznal, da je svet poln različnih kultur, ljudi in navad. Indijo bi lahko imenovali kot državo drugega sveta. Najbolj mi bo v spominu ostala raznolika hrana, ki je predvsem izredno pekoča in vsebuje zelo malo mesa, kar sem mogoče rahlo pogrešal. Družine, pri katerih smo stanovali, so za nas pripravile čudovitih pet dni. V Indiji je navada, da so tujci bogovi, in zato so za nas skrbeli bolj kot sami zase. Naučili smo se sprejemati drugačnost, ugotovili, da je drugačnost tista, ki svet dela tako pester in zanimiv. Seveda pa je Indija daleč od tega, da bi jo lahko označili za popolno državo. Potovali smo iz ene skrajnosti v drugo. Najprej velika revščina, ljudje spijo na ulicah, se komaj preživljajo, na drugi strani pa vrhnji sloj, posledica kastnega sistema, ki se na nek način še vedno ohranja. Zanimivo je to, da se revščina jemlje kot neka samoumevnost, ki pač obstaja in bo ostala. Takšen je bil vsaj moj vtis, da se bogati bolj malo zavzemajo za pravice tistih, ki nimajo praktično ničesar. Šola, v kateri smo preživeli nekaj dni, je drugačna od naše. Prva drugačna stvar so uniforme in prav gotovo jutranji pozdrav z državno himno. Vzdušje je sproščeno, vendar so nam dijaki povedali, da je učenje njihova prva dejavnost. Zanimivo je tudi to, da veliko dijakov obiskuje tudi popoldanske šole, da bi pridobili čim več znanja. Še vedno imata velik vpliv tradicija in religija, na katero so Indijci zelo ponosni.
Jan Harb, 4. a

Potovanje v Indijo je bila zagotovo najbolj nepozabna izkušnja, kar sem jih in jih najverjetneje tudi bom doživela. Kljub začetnemu kulturnemu šoku sem se na njihov ritem življenja kar hitro privadila, še posebej, ker me je družina tako toplo sprejela. Težko se je omejiti na samo en dogodek, ki bi mi najbolj ostal v spominu, zagotovo pa so mi v najlepšem spominu ostali člani moje druge družine. Zaradi njih se v Indiji nisem počutila kot tujka, ampak, kot da tja in med njih tudi spadam.
Barbara Gaiser, 3. d