Konferenca GimMUN Ptuj 2016 natisni E-pošta

Nekaj dejstev o konferenci
Na Gimnaziji Ptuj je od 27. februarja do 1. marca 2016 potekala simulacija zasedanja Združenih narodov, GimMUN Ptuj 2016 (Gimnazija Ptuj Model United Nations), prva mednarodna dijaška konferenca MUN v Sloveniji.
Moto konference „Live and Let Live“ je bil rdeča nit dela v štirih komitejih, varnostnem svetu, komiteju za človekove pravice, okoljevarstvenem komiteju in komiteju za UNESCO. 70 dijakov iz Tunizije, Italije, Hrvaške, različnih slovenskih gimnazij ter 30 dijakov Gimnazije Ptuj se je v štirih dneh intenzivnih debat preizkusilo v vlogi delegatov Združenih narodov. Zastopali so 34 različnih držav, se poglobili v nekatere resne globalne probleme, usklajevali  interese, predlagali rešitve, se pogajali in poskušali poiskati takšne, ki bi bile sprejemljive za vse. In vse to v angleščini. Sodelujoči dijaki, ki prevzamejo vloge delegatov, v teh nekaj dneh konference razvijejo veščine, ki bi jim jih mnogi odrasli zavidali: sposobnost javnega nastopanja, argumentiranega zagovarjanja lastnih stališč, komunikacije v tujem jeziku, navezovanja stikov z ljudmi najrazličnejših kultur ...
Ideja o GimMUN na Gimnaziji Ptuj živi od leta 2014, ko se je skupina dijakov prvič udeležila konference MUN v Čedadu v Italiji. Takoj so začutili vrednost tovrstnega dogajanja in želeli so to možnost ponuditi tudi v slovenskem prostoru. GimMUN 2016 so v celoti načrtovali, organizirali in izvedli dijaki Žan Malek Petrovič, generalni sekretar, Tomi Petek, Nuša Muršič, Tilen Kolar, Nuša Vučinić in Žan Ciglar, predsedujoči posameznih komitejev ter Jan Harb, vodja tehničnega osebja. Ti dijaki so v začetku imela samo velike sanje, a zanje so bili pripravljeni trdo delati tedne, mesece, po pouku, med počitnicami, ponoči … Učili so se, delali tudi napake, padali, vendar vsakič znova vstali in šli naprej. In uspelo jim je. Dokazali so, da je s trdim delom mogoče uresničiti še tako nore sanje. (Nataša kostanjevec, mentorica GimMUN 2016)

GimMUN skozi oči organizacijskega tima
Že v novembru 2014, ko smo se kot šola prvič udeležili MUN-konference, se je bodočemu izvršnemu timu GimMUN Ptuj 2016 v glavi porodila ideja o takšni konferenci na naši gimnaziji. To bi bila sicer le manjša slovenska konferenca, da bi se preizkusili tudi kot organizatorji. A z vsako naslednjo MUN ali podobno konferenco, ki smo se je udeležili, so naše ideje rasle, z njimi pa tudi vizija, znanje in želja. Ugotovili smo, da nočemo le majhne vseslovenske konference. Da hočemo veliko. Mednarodno. Takšno, ki se bo lahko kosala z drugimi velikimi projekti, ki na naši šoli potekajo.
In po večmesečnih pripravah nam je uspelo. Konferenca GimMUN Ptuj 2016 je gostila mlade diplomate iz štirih držav. Delegati so dobili glas, da so lahko debatirali o številnih perečih težavah sodobnega sveta, kot so smrtna kazen, trgovina z drogami, šolanje deklet in drugo. Hkrati so spoznavali nove ljudi in izpopolnjevali svoje izražanje v angleškem jeziku. Uspelo nam je organizirati prvo mednarodno dijaško MUN-konferenco v Sloveniji. Izkazali smo se kot organizatorji, kot delegati in kot šola in postavili odlične temelje naslednjim konferencam GimMUN. Pridružite se nam naslednje leto na drugi mednarodni dijaški konferenci GimMUN Ptuj 2017! (Tomi Petek, 4. a)

In kako GimMUN vidi zunanji opazovalec?
»Dober dan! Se opravičujem, da motim. Prihajam iz novinarske ekipe.«, so bile prve besede, ki jih izgovorim ob vstopu v učilnico, ki je tokrat služila povsem drugačnemu namenu.
O konferenci MUN nisem vedela prav veliko. Pravzaprav le toliko, da mi je bilo jasno, da v teh dneh poteka na naši šoli. In sedaj sem stopila v center dogajanja, da zajamem vsebino. Že sama podoba gimnazije je bila drugačna.  Svoj prostor pred vhodom so ponosno zavzemale zastave držav delegatov, vstop v nadstropje je bil strogo varovan in če si ga prečkal, si zagledal še več zastav in mizo s prigrizki ter kavo, ki so jo pridno pogrinjali dijaki z belimi majicami (»staff«, osebje). Stopim še malo naprej po hodniku in pokukam skozi okence. »Kaj se tukaj dogaja?«, prekinem mladega govornika, ki ga slišim prvič. Navdušeno, v tekoči angleščini mi vneto razlaga. Zavem se, da sem naletela na enega izmed mladih delegatov. Nadaljuje z govorom. Sedaj mi je jasno, da ga ne bi smela motiti. Konferenca MUN ima stroga pravila. Pogled sreča še mnoge druge delegate. Videti so kakor pravi politiki ali poslanci. Ne le zaradi strogega režima oblačenja.  Samozavest, odločnost, neustrašnost, spretnost v javnem nastopanju in ostale diplomatske odlike sodelujočih so name naredile vtis izjemne profesionalnosti. Svoje delo so vzeli zelo resno. Fant v beli majici odpre vrata in se s skodelico kave približa predsedniku varnostnega sveta. Ostala dva pomočnika prenašata sporočila med delegati, skrbita za svež zrak v prostoru, medtem pa v živo gledam potek razprave o perečih svetovnih problemih, tokrat o kurdskem vprašanju. Delegati se eden za drugim zvrstijo za govorniškim pultom, dvigajo liste za ali proti resolucijam in komentirajo stališče njihove države. Premorejo zajetno mero kritičnega razmišljanja, urijo se v sklepanju kompromisov, zastopajo svoja mnenja, izražajo vidike obravnavanega. V njih vzklije občutek moči, da lahko spreminjajo svet. Preteče 45 minut in sledi odmor.
Počaščena sem, da sem bila priča takšnemu izjemno realističnemu modelu zasedanja združenih narodov. Glede na perspektivnost mladih delegatov me ne bi presenetilo, če bi imela njihova beseda čez nekaj let vpliv na oblikovanje miru in večanje kakovosti življenja zemljanov.  (Carina Petrič, 1. b)