Svet skozi oči begunca natisni E-pošta

Uro in pol begunka

Ugasnili so luči, edini dotok svetlobe v z žaluzijami zastrtem prostoru, in čisto po tiho zaprli vrata za seboj. »Srečno pot!« so zaželeli in skupino mladih ljudi v pričakujoči tišini pustili samo. Ni trajala dolgo. Le nekaj sekund in v sobo je vdrla skupina moških s prevezami preko obrazov, da smo lahko videli le njihove oči. Grozeče so zrle v nas in vpile, naj raje storimo, kar nam naročajo, če želimo odnesti celo kožo. In smo. Iz nenadnega strahu, ki se nam je zarezal v kosti in nam ni pustil trezno misliti. Ni jim bilo treba posebej zaukazati, predali smo jim ves denar, ki smo ga imeli, samo da bi nas vzeli s seboj. Na nevarno pot, na kateri ni zajamčeno niti preživetje. Pot v obljubljeno deželo. Deželo, imenovano Evropa.
V sredo, 12. oktobra, sem za uro in pol postala begunka. Eshran iz Irana je pisalo na moji identifikacijski kartici, ki sem jo nosila na vrvici, zvezani okoli vratu, na njeni zadnji strani pa moja življenjska zgodba. Lastila sem si jo le tisto sredo, tisto dobro uro in pol, od 10.30 do 12.10. Nekoga tam zunaj, me je prešinilo, bremeni brez predaha.
V žep sem potisnila pomečkana bankovca 2-krat po 500 evrov, vse, kar mi je ostalo, preden mi je uspelo priboriti si prostor na čolnu za Grčijo. Stala sem v ozadju, pretihotapila sem se, ne da bi plačala. Prevevala me je groza, a sem si obenem oddahnila. V Evropi bom denar resnično potrebovala, sem si rekla. Če bom imela srečo, bom tam lahko začela znova. »Can you swim?« je zakričal visok in močan moški in vame uperil svetilko, da mi je obraz zaslepila močna svetloba. Prikimala sem. Vrgel mi je rešilni jopič. Na čolnu smo bili stisnjeni premočno skupaj, bilo nas je očitno preveč in enega izmed nas so določili za voznika. Bilo je mrzlo in je lilo, slišala sem otroški jok. Na milost in nemilost smo bili prepuščeni morju. Sporočili so nam, da je eden od čolnov pred nami potonil. Oblila me je groza. Vozili smo se tiho, bili smo povsem negibni, s pogledi, uprtimi navzdol. Takoj na meji me je skupaj z ostalimi begunci zajela policija, klečala sem pred njimi z rokami v zrak, name so se kot ploha usule ponižujoče zmerljivke. Povesila sem glavo. Več ur smo v umazaniji in stoje, nagneteni na majhnem prostoru, obdanem z ograjo, po kateri so policisti grozeče udarili, če se ji je kdo preveč približal, čakali. Čakali. Čakali. Prišla je televizijska ekipa. Posneli so nas, premražene, prestrašene, lačne. Prišli sta prostovoljki. Z odejami in s hrano. Dovolili smo si upati. Policisti jima niso pustili do nas. Po več urah brezkončnega čakanja so nas v skupinah po pet poslali naprej. Vprašali so me po imenu in državi ter kam želim iti. V Nemčijo, sem odgovorila. Vzeli so mi prstni odtis in mi v roke porinili jabolko in kozarec vode. Ponudili so mi oblačila, strašno me je zeblo, a nisem utegnila vzeti ničesar, policisti so bili nestrpni. Potisnili so me naprej. Z zelenim trakcem okrog zapestja so me odvedli do prostora, ločenega z ograjo. Ljudje, s katerimi sem si prostor delila, so želeli naprej, sem ugotovila. V Nemčijo, Avstrijo, na Švedsko, dobre države so to, sem slišala. Kje so bili drugi, s katerimi sem bila na čolnu, nisem vedela, potem jih nisem več videla. Policisti so nam rekli, naj se udobno namestimo, tukaj bomo preživeli noč, so dejali. Prišla je novica o novem valu beguncev na meji, izprazniti je bilo treba prostor, ki smo ga zasedli. Ime? Država? Kam greš? Prstni odtis. Na, jabolko in voda. Ime? Država? … Zdelo se je, da še v odmevu slišimo ustaljeno mehanizirano brnenje.
V roki sem držala papirnat tisočak – navaden papir. Otroški jok – posnetek resničnega. Gumijasti čoln – narisana oblika na tleh. Policijske uniforme verodostojne – policisti igralci. Turška obala, od koder sem izplula – učilnica 0. Sredozemsko morje, po katerem je v mrazu in vetru plul prenatrpan čoln – tla kulturne dvorane. Začasni begunski center – njeno zaodrje. Dolge ure čakanja na meji – največ 10 minut.  Moj končni cilj – učilnica 8.
V sredo, 12. oktobra, sem uro in pol igrala begunko. Rožnata očala sem vrgla na tla, nanje stopila in jih z enim zasukom pete pomečkala, pogledala sem na Svet skozi oči begunca.
Dijake Gimnazije Ptuj je Društvo Humanitas povabilo na uprizoritev predstave, ki ni potekala po ustaljenem vzorcu. Nismo preprosto prišli v dvorano in se tam udobno zleknili na stole in zehaje čakali, da ura opravi svojo nalogo in se dogajanje na odru sprehodi mimo nas. Sami smo prevzeli vlogo igralcev in doživeli edinstveno izkušnjo. Preživeli smo simulacijo poti, na katero se vsak dan poda stotine beguncev. Nismo vedeli, kaj nas čaka, navodil nismo dobili in izgubljeni smo se ozirali po obrazih sošolcev, ali imajo morda oni kakšne odgovore. Pa jih niso imeli. Saj jih tudi begunci nimajo.
Naši občutki po končani predstavi so bili precej podobni. Groza, strah. Sledila je razprava, vloge so se obrnile. Eden od policistov, ki je na nas grozeče vpil, se nam je pridružil, snel je čelado in spregovoril v angleščini. Molče smo prisluhnili njegovi zgodbi. Zgodbi begunca iz Irana, prav tisti zgodbi, ki je bila zapisana na moji kartici. Njegovo ime je v resnici Payman in v Sloveniji je sedaj že 10 mesecev, nam je povedal. Zadelo me je. Uro in pol sem se pretvarjala, da sem nekdo drug, poskušala sem stopiti v tuje čevlje. Uro in pol sem živela življenje človeka, ki zdaj stoji pred mano.
Podobnih zgodb je veliko. Žalostnih, presunljivih, takih, ki človeka, ki v sebi nosi vsaj trohico ljubezni do sočloveka, ne morejo pustiti ravnodušnega. In tudi nikogar izmed nas niso. Odšli smo v tišini, premlevali v sebi občutke, ki so nam dali misliti in niso pustili, da bi se vrnili v ustaljeno rutino. Vsaj tisti dan ne.
Payman je rekel: »Hvala bogu, da sem pristal v Sloveniji.« Vprašala sem se, je imel prav. Je lahko resnično hvaležen, da je pristal v naši državi? Ne pišem z namenom, da bi poskušala vplivati na mnenje kogarkoli ali razpravljati o razmerah v državi, o politiki beguncev pri nas ali drugod. Prav tako ne želim razkrivati svojega mišljenja o kočljivi tematiki, o kateri pišem. Resnično pa želim povedati eno stvar. Želim opozoriti na pomembno dejstvo, ki sem se ga z izkušnjo begunke, pa čeprav le v igrani predstavi, zavedela. Namreč, da človeštvo kar naprej hote pozablja na svojo primarno in najpomembnejšo dolžnost – ohranjati človečnost. Ponuditi roko sočloveku v stiski je jedro celice, ki ohranja celoten organizem živ. Okličite me za sanjača, a vsak posameznik lahko prinese spremembo. In ta posameznik preprosto moraš biti ti. Brez izgovorov, brez odlašanj, brez kazanja s prstom na druge. Kajti če v svetu, ki smo ga povsem izropali primarnih vrednot, izgubimo še človečnost, ali potem resnično obstaja kaj, za kar je sploh še vredno biti vse te bitke? Na tej točki dokončno odpove tudi moje sanjaštvo.

Tjaša Gajšek, 4. c

•  •  •  • •  •  •  • •  •  •  • •  •  •  • •  •  •  •

Uro in pol begunec

»Poglej, kako so umazani.« Kriki. Natrpanost. »Ne premikaj se!« Ujeti.

Zunaj je vonj po jesenskem gnitju. Gnitju družbenih vzorcev. Vsak dan prihajajo po svobodo, ki jo imamo mi. Ne damo je. Raje gledamo, kako na stotine beguncev, ljudi, ki bežijo zaradi ogroženosti osebne integritete in varnosti, čaka na vsakodnevne ustaljene vzorce življenja. Za ograjami. Pred brutalnimi policisti. Pred togimi uradniki. Pred vsiljivimi novinarji. Pred brezskrbnimi državljani.

Na obzorju očesa so se mi pojavile solze. Čepel sem sredi »igre« in se na vso moč pretvarjal, skušal podoživljati, kar je za nekatere vsakdan. Za hip se mi je vrinila misel, kaj vse se moram danes učiti. To me je prizadelo. Sem državljan Evropske unije in živim v balončku. Medtem ko ljudje, ki jim je bilo odvzeto dostojanstvo, čakajo za ograjo. Pred našim balončkom, ki je ograjen z aroganco. Sram me je.

Gledajo. Ne glej vstran.
Kričijo v brezupu. Poslušaj jih.
Želijo biti del naše družbe. Sprejmi jih.
Govorijo v tujem jeziku. Skušaj se ga naučiti.
Zaželi jim dobrodošlico.
Če nisi čisti altruist pa bodi altruegoist, dovolj bo.
Nauči se kričati in zakriči: Hočem državljanstvo sveta!
Pomagaj.

Tilen Kolar, 3. b

•  •  •  • •  •  •  • •  •  •  • •  •  •  • •  •  •  •

Pripis: Zapis je nastal po sodelovanju v predstavi društva Humanitas Skozi oči begunca.