Izmenjava z Realschule Übach-Palenberg iz Nemčije natisni E-pošta

V sredo, 28. 9. 2016,  se je 10 dijakov drugih in tretjih letnikov  v spremstvu profesoric nemščine Slavice Bratuša in Brigite Podgoršek odpravilo na šestdnevno izmenjavo v Übach -Palenberg, ki leži na skrajnem zahodu Nemčije, tik ob Nizozemski.
Že  v zgodnjih jutranjih urah smo se odpeljali na letališče v Zagreb, od koder smo poleteli v Berlin, tam prestopili na letalo za Köln, nato pa se še z vlakom odpeljali v Übach- Palenberg in po napornem deveturnem potovanju končno prispeli na cilj. Z vlaka smo stopili polni pričakovanj, negotovosti in vznemirjenja. Ko smo zagledali naše gostitelje in njihove družine, je  vsa utrujenost v trenutku izpuhtela. Sedaj je šlo zares. Prijazno smo se pozdravili, se začeli pogovarjati, smejati in postajali vse glasnejši.  V zelo sproščenem vzdušju smo se skupaj z našimi »novimi« družinami odpravili na njihove domove.
Naslednje jutro smo se skupaj odpravili v šolo, kjer smo se najprej skozi različne aktivnosti dobro spoznali. Uporabili smo vso svoje znanje nemščine, nekateri pa so si malo pomagali tudi z angleščino.  Gostitelji so nam predstavili svoj  program za reševanje sporov, imenovan Streitschlichtung.  Tam se dijaki izobražujejo za mediatorje in spore poskušajo najprej reševati sami, s pogovori. Seznanili smo se z nekaj konkretnimi primeri konfliktov na šoli. V manjših skupinah smo izmenjali mnenja, se poskušali vživeti v situacijo in najti  ustrezno rešitev za obe sprti strani. Naloga res ni bila enostavna. Po napornem in delovnem dopoldnevu je sledil prijeten sprehod do dvorca Zweibrüggen iz leta  1457, kjer se danes poroča mnogo mladih parov.
V petek smo se spet posvetili naši temi in sestavili anketo o reševanju konfliktov v šolskem vsakdanu. Anketo smo izvedli v različnih razredih in prišli do zelo zanimivih zaključkov. Ugotovili smo, da so konflikti mnogo pogostejši v nižjih razredih in da so tudi razlogi za konflikte v višjih razredih povsem drugačni. Popoldne smo se nato z vlakom odpravili v Aachen, mesto Karla Velikega.  Bili smo navdušeni nad utripom mesta,  prečudovitimi stavbami in mnogimi znamenitostmi. Občudovali smo Aachensko katedralo, kjer je bilo kronanih 30 nemških kraljev in je od leta 1978 na seznamu Unescove dediščine.
Soboto je bila obarvana precej športno. Z avtobusom smo se odpeljali v narodni park Eifel, kjer smo si izposodili gorska kolesa in odkrivali lepote neokrnjene narave. Po triurnem kolesarjenju je sledil še adrenalinski spust po poletnem sankališču. Naše druženje smo zaključili s sprehodom do pravljičnega srednjeveškega mesteca Monschau, ki leži ob meji z Belgijo. Ne imenujejo ga zaman biser  te pokrajine. Skrivnostne, ozke, kamnite uličice in tradicionalne, z lesenimi tramovi predalčkane hiše (Fachwerk) navdušijo prav vsakega obiskovalca.  
Nedeljo smo preživeli s svojimi gostitelji. Nekateri so se odpravili  v trampolinski park, drugi  po nakupih, tretji so spoznali še ostale družinske člane (dedke, babice itd.).
V ponedeljek dopoldne je bila šola zaprta, saj  3. oktobra praznujejo dan nemške enotnosti. Na ta dan se spomnijo 3. 10. 1990, ko sta se združili obe Nemčiji .  Mi smo se na ta pomemben dan odpravili na sprehod do Nizozemske, ki je od šole oddaljena le dober kilometer.  Med potjo smo se ustavili  tudi pri spominski tabli, ki opominja na grozote 2. svetovne vojne.  Po tako resni zgodovinski tematiki smo se že vsi  veselili našega zadnjega skupnega večera, ki smo ga preživeli v družbi gostiteljev in njihovih družin, saj so za nas  pripravili zaključni piknik.  Ob obilici dobre hrane seveda ni manjkalo smeha, zabave, plesa in petja. Nepozabno  je bilo predvsem doživetje, ko smo se vsi skupaj zavrteli ob zvokih slovenske polke. Naši gostitelji so z zanimanjem prisluhnili tudi naši predstavitvi Ptuja in gimnazije.
Prekmalu je prišel torek, ko smo se morali posloviti od naših novih prijateljev. Zadnji dan smo bili skupaj pri pouku, ki ni kaj dosti drugačen od našega. Opazili pa smo, da  dijaki  tam mnogo bolj sodelujejo. Popoldne smo  se nato  vsi skupaj odpeljali  v Köln in se sprehodili po četrtem največjem nemškem mestu. Ustavili smo se v kölnski stolnici in za spominek kupili znamenito kolonjsko vodo (Kölnisch Wasser). Nato smo se z vlakom odpravili proti letališču in našim nemškim prijateljem še zadnjič pomahali v slovo.
Domov smo prišli polni lepih vtisov ter zadovoljni, da smo na izmenjavi spoznali nove kraje, nove ljudi in njihovo kulturo.  Preživeli smo zares nekaj nepozabnih dni in spletli nova dragocena prijateljstva. Veselimo se že pomladi 2017, ko nam bodo naši gostitelji vrnili obisk na Ptuju.

Marko Vrabič in Eva Pernat, 2. a