UNESCO – dan človekovih pravic natisni E-pošta

Namesto k rednim šolskim uram smo se v petek, 16. decembra 2016, dijaki Gimnazije Ptuj Tilen Kolar, Anja Sneider, Urška Žibrat in naša bivša dijaka Tomi Petek ter Žan Malek Petrovič odpravili v Ljubljano v Cankarjev dom na Unescovo obeležitev dneva človekovih pravic.  
Študenti, dijaki, osnovnošolci in mentorji  iz cele Slovenije smo se zbrali v Linhartovi dvorani in si za začetek ogledali predstavo Akord za akordom. V njej sta nas Vito Weis in Boštjan Gombač skozi zgodbo opozorila na probleme vsakodnevnega življenja, s katerimi se srečujemo mi, in na probleme, s katerimi se srečujejo v drugih delih sveta, na primer v Afriki, kjer je že golo preživetje pogosto izziv. Opomnila sta nas, kako lepo pravzaprav živimo mi in da lahko vsak posameznik stori kaj za boljši svet.
Po predstavi smo prisluhnili še glasbeni skupini  in pozdravu gostov iz Urada za UNESCO. Nato pa smo dve uri preživeli še razdeljeni v 22 delavnic. Delavnico Sveta združenih narodov za človekove pravice, model MUN-konferenco, so vodili naši  izkušeni munovci Tomi, Žan in Tilen.
Midve z Anjo sva se pridružili delavnici Wordcoffe. Ime delavnice je nastalo iz koncepta, da se vsi najboljši pogovori in debate zgodijo ob skodelici kave. Mi sicer nismo dobili kave, a smo se vseeno udeležili treh zanimivih debat z ljudmi različnih starostnih skupin in na obravnavane teme izmenjali različne poglede.  V prvi smo govorili o tem, kaj si mladi želimo v svojem okolju, kaj lahko sami spremenimo in ali je en sam posameznik dovolj, da se zgodijo spremembe.  V drugi smo govorili o cenzuri v preteklosti in danes ter o dobrih in slabih straneh cenzure. Omenili smo moderna socialna omrežja in tudi Prešernovo Zdravljico. V tretji debati pa smo govorili o tem, ali so naše možnosti za uspeh v življenju pogojene že ob rojstvu. Dotaknili smo se vprašanja, kako v Sloveniji na te možnosti vpliva življenje v mestu in na podeželju, ter dejstva, da za nas uspeh pomeni nekaj povsem drugega, kot za nekoga, ki nima hrane ter pitne vode.
Delavnice smo zaključili s povzetkom vsega, kar smo ta dan slišali, in ponovnim srečanjem vseh v Linhartovi dvorani, kjer smo se tudi poslovili.
Osebno menim, da je bil dan zelo poučen in zanimiv. Slišala sem več različnih mnenj, o njih razmišljala, imela možnost, da o njih povprašam več, da tudi sama izrazim svoje poglede in dobila priložnost, da nekdo sliši tudi mene.  Želim si, da bi takšne delavnice organizirali večkrat, in bi bile namenjene širši množici ljudi, ne samo tistim, ki že želimo sodelovati pri spreminjanju sveta, da bo postal bolj pravičen in srečen prostor za življenje vseh.

 

Urška Žibrat 3. a