Ekskurzija v Celje, Šempeter in jamo Pekel natisni E-pošta

Dijaki 2. a in 2 .b smo v sredo, 18. 10. 2017, pri predmetu umetnostna zgodovina odkrivali značilnosti rimske in srednjeveške kulture v Šempetru in Celju ter lepote jame Pekel. Zjutraj smo se odpravili proti Savinjski dolini, v kateri se nahajajo kraji, ki smo jih obiskali. Čakal nas je dan, poln dogodivščin.

Naša prva postojanka je bila jama Pekel, katere vhod, ki s svojo obliko spominja na hudiča, buri duhove že od nekdaj in so se ljudje vanjo bali vstopiti. Sam tega strahu nisem prav nič občutil. V notranjosti jame me je kot najzanimivejši pritegnil slap, visok 5 metrov.

Nato smo pot nadaljevali proti Šempetru, kamor smo prispeli hitro, saj je v bližini jame Pekel. Na prostem smo si ogledali različno velike in razkošne grobnice več slojev rimskega prebivalstva iz takratnega Celja ─ Celeje. Najlepša je zagotovo grobnica Enijcev, ki prikazuje mitološko Zevsovo ugrabitev Evrope, od tod tudi ime najstarejše celine.

Po ogledu šempetrske nekropole smo v Celju imeli čas za kosilo. Ko smo se okrepčali, smo se rahlo lenobni odpravili na celjski grad, ki je največji v Sloveniji. Bil je sedež grofov Celjskih, najmočnejše plemiške rodbine na Slovenskem. Pričakovati je bilo, da je z gradu lep razgled na knežje mesto, a v lepem in jasnem vremenu je bil naravnost čudovit. Sledil še je ogled razstave strašnih srednjeveških mučilnih naprav.

Po vrnitvi v mesto Celje smo se odpravili v knežji dvor, kjer se nahajata razstavi o dveh popolnoma različnih zgodovinskih obdobjih. Ogledali smo si razstavo Mesto pod mestom, ki priča o bogati zgodovini rimskega Celja. Vodič nam je povedal, da imamo zmotno predstavo o arhitekturi starega veka, saj ni bilo vse tako snežno belo, kot si morda predstavljamo zaradi zdajšnje podobe ostalin. Rimljani so oboževali barvne stavbe, vse je bilo tako pisano, da bi bilo za današnjega človeka kar neokusno. V zgornjih nadstropjih smo izkusili še vsakdanjik celjskih grofov in videli lobanje članov te slovite rodbine.

Tako smo zaključili dan, po katerem smo bili polni novega znanja. Še pomembneje pa je, da smo se ves dan družili in se imeli lepo.

Nejc Šibila, 2. a