Ekskurzija v Auschwitz natisni E-pošta

V četrtek zvečer, 9. novembra 2017,  smo se odpravili na dvodnevno ekskurzijo na Poljsko, kjer smo obiskali koncentracijsko taborišče Auschwitz in mesto Krakov. Omenjeno ekskurzijo  vsako leto organizirajo profesorji zgodovine za dijake četrtih letnikov, ki se učimo o drugi svetovni vojni in njenih posledicah za človeštvo.

Po nočni vožnji smo v petek pred deveto uro prispeli na obrobje Auschwitza oziroma Oświęcima (po poljsko), kjer je koncentracijsko taborišče. Ogledali smo si dva dela − Auschwitz I in Auschwitz II (Auschwitz-Birkenau). Tako po prvem kot drugem delu smo se sprehodili z vodičema, ki sta nas vodila po muzeju, ki je nastal iz taborišča.

Auschwitz I je začel delovati leta 1940, prvotno je bil ustvarjen kot zapor za poljske intelektualce, sovjetske vojne ujetnike in politične zapornike. Kmalu so v delovno taborišče začeli pošiljati Jude, Rome in Slovane, njihovo število v taborišču pa se je v dveh letih drastično povečalo. Ljudje so živeli v nečloveških pogojih, morali so prisilno delati, preživljali so vsakodnevno ponižanje in teror. Nacisti so jim ob prihodu odvzeli vso lastnino, identiteto in jih spremenili v bedno številko v morju preostalih. Leta 1941 so Nemci razvili metodo množičnega ubijanja s cianidnim plinom in z njim ubili več tisoč zapornikov. Zraven množičnega ubijanja so na zapornikih delali poskuse, predvsem sterilizacijo žensk. Po dveh  urah ogleda smo se z avtobusom odpravili k drugemu delu muzeja, ki je oddaljen par kilometrov.

Auschwitz II je drugi del taborišča. Ogromno, ograjeno ozemlje, na katerem so od leta 1942 množično ubijali Jude, Rome in Slovane, je vsebovalo skromne lesene barake, v katerih so zaporniki bivali vse leto, štiri  krematorije, prostore za delo ter poslopja, imenovana Kanada, v katerih so hranili lastnino ujetnikov. Celotni prostor je bil strogo nadzorovan ter obdan z bodečo in električno mrežo. Zaporniki so prispeli z vlakom, takoj po izstopu so bili razdeljeni v dve skupini: ene so določili za karanteno in prisilno delo, druge so obsodili na smrt v krematorijih.

Na odprtem poljskem nižavju smo hitro občutili mrzel novembrski veter, ki pa se niti ne približuje vremenskim pogojem, ki so jim bili izpostavljeni zaporniki.  Na koncu taborišča, kjer so bili krematoriji,  je postavljen spomenik v spomin žrtvam holokavsta z napisi v različnih jezikih, ki opominja na množično smrt nedolžnih ljudi. Dogajanje je še danes znano kot eno izmed največjih tragedij človeštva.  Taborišče je 27. januarja 1945 osvobodila ruska Rdeča armada. Obisk taborišča nam je vzbudil do sedaj neznane občutke in nas spodbudil k razmišljanju.  Dodajam vtise  svojih sošolk.

 

"Ekskurzija v Auschwitz je bila poučna. Izvedeli smo nekaj šokantnih podatkov o holokavstu in kako so potekali dogodki v največjem in po mojem mnenju najbolj krutem koncentracijskem taborišču. Presenetilo me je predvsem izživljanje nad ženskami. Kljub mrzlemu vremenu in misli,  da doma martinujejo,  sem na ekskurziji veliko razmišljala o žrtvah.

Doživeli in spoznali smo pomemben del zgodovine, del katere so bili tudi ljudje iz naše okolice. Občutki so bili mešani, saj sem v nekem času čutila grozo in žalost, spet v drugem pa se mogoče sploh nisem zavedala tamkajšnjih dogodkov in sem bila vesela. Čeprav se genocidi dogajajo še dandanes, upam, da se tako kruta dejanja  in prizori v  taboriščih ne bodo nikoli več ponovili."

Eva Poplatnik, 4. a

 

"Dogajanje  v Auschwitzu me je zelo pretreslo, saj se − čeprav smo se o tem učili, gledala sem filme in dokumentarce o 2. svetovni vojni − nisem povsem zavedala, kako so ljudje trpeli, kako so jih mučili in kako tragično se je končalo njihovo življenje. Prav tako si nisem znala predstavljati, kakšna so bila koncentracijska taborišča v resnici. Ko sem gledala fotografije ljudi, njihove obleke, lase in praske po stenah, me je je spreletel srh. Čeprav je bil ogled Auschwitza zelo grozljiv in po eni strani neprijeten, mi ni žal, da sem taborišče obiskala, saj je tako veliko lažje razumeti,  kaj se je dogajalo med 2. svetovno vojno, zato menim, da bi ga morali videti vsi."

Teja Žibrat, 4. a

 

"Mene je veliko bolj ganil drugi del Auschwitza, kajti že vstop skozi vrata smrti in pogled na grozljivo železnico, ki se vleče skozi vse taborišče, je pretresljiv, še posebej,  ko se zaveš, da je ravno ta pot mnoge pripeljala v smrt. V Birkenau smo si ogledali tudi nekaj karanten, v katerih smo izvedeli,  v kakšnih razmerah so morali ljudje živeti do usodnega dne.

V opomin so postavili spomenik vsem žrtvam tega grozljivega dela naše zgodovine, za katerega menim, da je mnogim neznan  oziroma  se ne zavedajo, kakšne grozote so se med 2. svetovno vojno tukaj dogajale. Zame je bil ogled Auschwitza zelo posebno doživetje, ker imam rada zgodovino in menim,  da je ta edina prava učiteljica življenja. Zato se mi zdi pomembno, da si taborišče ogledamo, in bi priporočala ogled vsem, kajti šele takrat, ko si tam, v tistem okolju, na tisti zemlji, in čutiš turobnost, težo in grozo v zraku, se zaveš, kakšno zlo je že obstajalo in se lahko ponovi v prihodnosti, če se ljudje ne bomo zavedeli preteklih dogodkov. Tako nekako pravi tudi misel, zapisana na steni ene izmed stavb koncentracijskega taborišča:  Tisti, ki ne poznajo preteklosti, so obsojeni na to, da jo ponovijo."

Vida Julija Janžekovič, 4. a

 

Po obisku Auschwitza smo se napotili proti Krakovu; prenočili smo v hotelu na obrobju mesta. V soboto dopoldne  smo se odpravili na ogled Krakova. Po vožnji skozi mesto smo se najprej napotili pred grad Wawel, kjer smo imeli priložnost videti slavnostno parado ob dnevu samostojnosti. Sledil je voden ogled. Mesto je prepleteno z zanimivo staro in novo arhitekturo:  od visokih in mogočnih gotskih cerkva do modernih galerij, veličastnih starih hiš in trgovin. Imeli smo tudi nekaj časa za samostojno raziskovanje mesta. Zaključili smo z ogledom najstarejše univerze na Poljskem.

Ta ekskurzija je ena izmed najbolj zahtevnih in najbolj poučnih. Menim, da bi moral  vsak človek obiskati taborišče, občutiti grozo in se postaviti v kožo ljudi, ki so trpeli nečloveške grozote. Tako bi začutil hvaležnost, da je svoboden,  da živi v miru, in se zavedel, da mora mir ohraniti ne glede na vse in poskrbeti, da se zgodovina ne ponovi.

Ana Ivaniševič, 4. a

 

Gimnazijci pred spomenikom v Birkenau (foto: Marija Hernja Masten)

 

Pred katedralo na griču Wavel v Krakovu (foto: Marija Hernja Masten)

 

Jagelonska univerza v Krakovu (foto: Marija Hernja Masten)