Astronomsko opazovanje in pohod natisni E-pošta

Po več neuspelih poskusih, ki nam jih je pokvarilo vreme in oblačno nebo, smo končno imeli srečo z izbiro dneva za izlet na Tri kralje na Pohorju. V ponedeljek, 18. 6. 2018, smo se pozno popoldne z avtobusom odpeljali izpred Gimnazije Ptuj in se namenili najprej v Maribor. Da bo druženje še bolj pestro, so se nam pridružili tudi dijaki Prve gimnazije Maribor. Skupaj smo nadaljevali pot na Pohorje, do penziona Jakec na Treh kraljih na Pohorju.

Ker je bilo Sonce še visoko in zvezde skrite v modrini neba, smo se pred opazovanjem podali na pohod mimo Črnega jezera in Osankarcie nazaj na Tri kralje.

Na tabli ob jezeru smo lahko prebrali, da daje videz črnila vodi plast mulja na dnu. Jezero je nastalo umetno, ko so zajezili potočka, ki jezero napajata. Voda iz jezera je služila za splavljanje lesa po drčah v dolino. Spotoma smo bili pozorni na rastline in živali v gozdu. Življenje v gozdu je simpatično predstavljeno na kratki učni poti, ki je del poti od Osankarcie do Črnega Jezera.

Po sprehodu je sledila obvezna malica in kava, ker je bila pred nami še dolga noč.

S postavitvijo teleskopov smo pričeli ob devetih, ko je bilo še svetlo. Na nebu pa nas je že pozdravljala Luna in zamežikala je Venera.

Prvi objekt, ki smo se mu posvetili, je bila seveda Luna. Na zahodnem nebu se je svetil skoraj prvi krajec Lune. Pogled skozi teleskop nam je odkril kraterje, s katerimi je pokrito površje. Njihovo višino in globino so nakazovale sence. Ob Luni se je svetila Venera, ki je tudi že zahajala. Pogled skozi teleskop – in presenečenje: Venera ima mene, tako kot Luna.

Nebo je počasi postajalo vse temnejše in druga za drugo so se prižigale zvezde. Najsvetlejši je bil objet visoko na južni strani neba. Pogled skozi teleskop je razkril, da ne gre za zvezdo ampak planet – Jupiter. Okrog njega so bile razporejene tri njegove največje lune, četrta se je svetlikala tik ob robu planeta. Pri večji povečavi je Jupiter razkril še črte in veliko pego, dvesto let trajajočo gromozansko nevihto.

Zdaj pa pogled na zvezde: svetla Vega, ki skupaj z Denebom in Altairjem tvori lahko prepoznaven poletni trikotnik, ki je vzhajal na vzhodnem nebu. V kitajski mitologiji je Vega Zhi Nu, predica, hčerka boginje neba, ki se je poročila z navadnim smrtnikom, Niu Langom, pastirjem (Altair). Ker sta zaradi prevzetosti drug nad drugim zanemarjala svoje naloge, je jezna Boginja med njiju potegnila Srebrno reko  (Rimska cesta), da bi ju za vedno ločila. Vendar se sedmi dan sedmega meseca zaljubljencev usmilijo srake, ki ta dan ustvarijo most preko Srebrne reke, ki ga naslonijo na Deneb, da sta lahko vsaj ta en dan na leto zaljubljenca združena.

Na nebu je polno zgodb iz mitologije: bojevnik Herkul, Kasiopeja in Kefej in njuna hčerka Andromeda, ki  jezdi na Pegazu. In Perzej, ki jo je rešil. Ta tudi na nebu drži v roki Meduzino glavo, katere oko se rdečkasto svetlika. Nimfe, ki so skrbele za Zeusa, ta pa jih je v zahvalo postavil na nebo kot Veliko Medvedko, Malo medvedko in zvezdo Kapelo. Zvezda Arktur, varuh Velike medvedke, devica Penelopa s klasom (Spiko) v roki,...

 

Svetle zvezde: Arkturja, Vego, Deneb in Altair opazimo prve, za opazovanje skozi teleskop pa je zanimivejša precej neugledna zvezdica na sredi poletnega trikotnika – Albireo. Zvezdica se v teleskopu razkrije kot dvozvezdje modre in rumene zvezde, resnično vredno ogleda.

Še malo sprehoda čez nebo: Severnica – še ena neugledna zvezda polna skrivnosti, Mizar – dvozvezdje v Velikem vozu, Spika, najsvetlejša zvezda v ozvezdja Device,...

Zdaj je bilo nebo že dovolj temno, da smo se lahko posvetili zvezdnim kopicam in galaksijam. Najprej si pogledamo kroglasto zvezdno kopico M13 v Ozvezdju Herkula, množica zvezd, kot ščep soli na sredini okularja. Galaksiji M101 in M81 v ozvezdju Velikega medveda. Pogled na eno in na drugo galaksijo najprej razočara – samo nežen dimni oblaček v okularju. Ko pa se zavemo, da je ta dimni oblaček 250 milijonov zvezd daleč stran od naše Galaksije, nas prevzame spoštovanje do popolnosti vesolja.

Temperature so se spuščale, veter nas je hladil, kres, ki so ga v bližini zakurili osnovnošolci iz penziona in ob katerem smo si med pogledi v nebo greli roke, je dogoreval in počasi smo si želeli na toplo v avtobus.  Vseeno smo se težko odtrgali od nočnega neba. Opazovanje smo zaključili z ogledom še enega planeta – vzhajajočega Saturna. Pogled nanj je bil fantastičen – svetla ploščica z barvastim prstanom.

Pospravili smo in se odpeljali proti domu. Na poti nas je spremljalo z zvezdami, planeti, lunami, kopicami in galaksijami posuto nebo.