Literarni natečaj Evropa v šoli (Naša kulturna dediščina; kjer se preteklost sreča s prihodnostjo) natisni E-pošta

SPOMIN NA DAN, KO SEM UGOTOVILA, DA SE MOJE SANJE URESNIČUJEJO

V prostem času, kolikor ga pač imam, velikokrat razmišljam o tem, kaj me veseli. Moji odgovori so si vedno podobni: zgodovina, naša kulturna dediščina, predvsem pa ljudski plesi (folklora) ter življenje in običaji naših pradedkov, prababic,dedkov in babic...

Letos je leto kulturne dediščine in profesorica Marija Mir Milošič me je navdušila z natečajem z naslovom “Naša kulturna dediščina; kjer se preteklost sreča s prihodnostjo.” Ta tema mi je bila pisana na kožo in z veseljem sem v svoji glavi začela zbirati ideje. Navdih za pisanje sem dobila v zgodbah moje babice, ki rada pripoveduje o svojem življenju. Dolgo sem razmišljala, če bo moja zgodba sploh koga pritegnila ...

Naposled sem se vseeno odločila, da iz babičinih pripovedi izberem nekaj, kar ni vsakdanje, nekaj, kar je del nas, naše preteklosti, pa se tega le redki zavedamo. Združila sem dve svoji največji ljubezni: zgodovino in pisanje -  in najbrž mi je vse skupaj dobro uspelo.

Med prvomajskimi počitnicami sem dobila nepričakovano elektronsko sporočilo z naslovom: “Rezultati natečaja Evropa v šoli.” Menila sem, da s svojo zgodbo ne bom uvrščena visoko na lestvici, nato podrsam po zaslonu na sredino lestvice, pridem do konca in svojega imena ne najdem ... “No prav, najbrž nisem uvrščena med trideset najboljših,” sem dejala sama sebi. Nato sem iz radovednosti pogledala prva tri mesta ... in zastal mi je dih! Na drugem mestu sem zagledala svoje ime in priimek. Nisem mogla verjeti, samo široko sem odprla usta, debelo napela oči in gledala v zaslon svojega mobilnega telefona ... Mame, ki je stala nekaj metrov proč,  nisem opazila, nato pa me je vprašala: “Je vse v redu, Andreja?” Odložila sem telefon, se dvignila v zrak in skočila mami v naročje. “Mamiii, osvojila sem drugo mesto v državi!” sem zakričala in mamo tesno objela.

Sreda, 9. 5. 2018, je datum, ki ga nikoli v svojem življenju ne bom pozabila. Nekateri bi ob njem  pomislili, da je to pač čisto navaden dan, drugi na dan Evrope, mene pa misli ponesejo v dan, ko sem bila najbrž najbolj ponosna nase, na dan, ko sem prvič stopila v Pionirski dom s Plečnikovim pečatom, v slavnostno dvorano, na dan, ko sem prvič stala na odru z nepoznanimi ljudmi, kjer so me z vseh strani obkrožale kamere, fotografski objektivi, … , na dan, ko sem na odru prvič stala skupaj z evropsko komisarko Violeto Bulc! Spet sem se zalotila, da strmim s široko odprtimi usti in kar ne morem verjeti, da se vse to dogaja prav meni!

Moje sanje se uresničujejo, odkar sem prestopila prag Gimnazije Ptuj. Zdi se mi, da vsak dan postajam večji kalček semena in dam bom nekoč kmalu tudi jaz zacvetela kot sončnica.

Andreja Kramberger, 1. a

 

Fotografija s spletne strani Zveze prijateljev mladine: nagrajenci različnih starostnih

skupin z evropsko komisarko Violeto Bulc in predsednico ZPM Darjo Groznik ( tretja z leve: Andreja Štumberger).