Tekmovanje Slovenščina ima dolg jezik (Znanost mladini) natisni E-pošta

Ptujska gimnazija se je tega tekmovanja udeležila prvič. Sodi v gibanje Znanost mladini, cilj tekmovanja pa je literarna dela skozi oči dijakov spraviti na film. Film tekmuje na šolski, regionalni in državni ravni.

Ptujčani smo s svojim filmom Kostanj posebne sorte zmagali na regijski ravni in se uvrstili na državno tekmovanje. Ustvarjalci filma (Lara Roškar, Tomaž Horvat, Filip Zelenjak, Sara Glatz in Sara Serdinšek) so si s svojim izdelkom prislužili srebrno priznanje.

 

Zakaj smo za filmsko uprizoritev izbrali tako večplastno simbolistično črtico Kostanj posebne sorte? Ker nas je zanjo navdušila naša profesorica, ker združuje dve stvari, ki sta zaznamovali leto 2018 – stoletnico Cankarjeve smrti in stoletnico konca prve svetovne vojne, ker smo želeli pokazati lepoto jeruzalemskega kostanja (Cankar je sicer pisal o draveljskem), ki naj bi bil star več kot štiristo let in sodi med naravno dediščino državnega pomena, obenem pa legenda pravi, da so tudi pod njim pokopani mrtvi, predvsem pa smo želeli poskusiti nekaj, česar doslej še nismo počeli. Nismo kaj dosti vedeli o režiji, animaciji, montaži, kako posneti določene kadre … tudi z moderno tehniko se ne moremo pohvaliti. Še največ izkušenj z vsem tem ima sošolka Lara, ki je s svojim filmčkom že zmagala na Šugmanovem festivalu.

O filmu in natečaju Slovenščina ima dolg jezik smo razpravljali že prejšnje šolsko leto, zato smo imeli priložnost posneti kostanj v različnih letnih časih. V razredu imamo tudi odlično glasbenico Saro Glatz, ki se je odločila, da bo za film napisala in izvedla avtorsko glasbo (izvedla jo je na saksofonu in s pomočjo računalnika zvoke saksofona spremenila v zvoke godal), Lara je poskrbela za dovoljenje Inštituta za novejšo zgodovino Slovenije, da lahko objavimo izbrani posnetek ( odlomek iz dokumentarnega filma Slovenci v vojni 1914-1918 režiserja Boža Grlja), v razredu smo iz posebne mase celo izdelali hrošče, ki smo jih poskušali animirati na različne načine. Sposodili smo si šolsko kamero (ki ni ravno profesionalna) ter se odpravili na izbrana filmska prizorišča. Paziti smo morali, da v kadrih ne bo sodobnih reči, kar ni bilo povsem preprosto, saj stoji kostanj ob precej prometni cesti, nedaleč od njega pa je moteča žična ograja. S Tomažem, ki je postal naš pripovedovalec, torej Cankar, ni bilo težav, saj so mu brki odlično pristajali.

Naš cilj pa ni bil samo tekmovati, ampak posneti nekaj, kar nam bo nekoč ljub spomin na gimnazijska leta. Tako smo Cankarjevi črtici dodali nek okvir, v katerem smo sodelovali vsi dijaki iz 3. dš, in je besedilo tudi aktualiziral. Legli smo na oder v naši kulturni dvorani, Žiga pa nas je posnel z mostička, ki je pod stropom dvorane in so nanj pritrjeni reflektorji. Vprašali smo se, kakšna usoda čaka nas. Če se človeštvo iz svoje zgodovine ni ničesar naučilo, bomo lahko tudi mi prst, iz katere bo kakšen kostanj črpal svojo moč.

Dogajanje Cankarjeve simbolistične črtice je postavljeno v zeleno samoto, kjer je rastel prav poseben kostanj,  glavni poosebljeni lik, »čudo svojega plemena«. Popje mu je vzbrstelo že zgodaj v marcu,  ko so se jeseni njegovi »tovariši« že pripravljali na zimo in mraz, je njegovo listje še vedno bilo temnozeleno in košato. V podobi kostanja je izražena življenjska moč, ki skriva kruto resničnost. Zgodba se prične razpletati s sanjami enooke Marjete. Sanjala je o zlatih hroščih, ki so se kot cekini sončili na kostanjevih listih. Eden od njih se je zvrnil Marjeti v naročje ter prilezel do nosu, zato je kihnila in se prebudila. Po svoje si je razložila sanje. V zlatih hroščih je prepoznala zaklad, ki naj bi bil zakopan pod kostanjem. Sredi noči je odvihrala kopat, dokler jutro ni razkrilo strašnega zaklada – odkopala je množico človeških lobanj in drugih kosti. Njeni kriki so priklicali množico, ki - kot v Gogoljevem nemem prizoru - obnemi ob srhljivem prizoru.

Črtica se zaključi s povedjo, ki jo izreče eden izmed vaščanov ob izkopanih kosteh: »Oj prijatelji, ljubi moji, to nam bodo še cveteli kostanji!« Obstaja pesimistična in optimistična razlaga tega vzklika. Lahko ga razumemo kot napoved  nadaljevanja vojne, ki bo zahtevala še več žrtev,  lahko pa pomeni tudi zmago življenja nad umiranjem. Nam je bolj všeč druga interpretacija.

Čeprav se film loteva resne in mračne zgodovinske teme, smo ob ustvarjanju le-tega zelo uživali – če odštejemo malenkost, da se nam je tik pred rokom za oddajo zbrisal trdi disk.

Film je nastal s skupnimi močmi razreda. Skupno ustvarjanje ne samo filma, ampak celo hroščev, je bilo naša nova izkušnja, ob kateri smo se veliko smejali, saj npr. Simonu nikakor nismo mogli dopovedati, da njegova okrogla sončna očala sodijo v čas »otrok cvetja«, ne pa v Cankarjev čas. Ampak – če bodo ta očala edina napaka v našem filmu, bomo kritiko z lahkoto prenesli.

 

Urška Horvat iz 3. dš ter profesorica Marija Mir Milošič

 

Foto: MMM