To šolsko leto smo za film, ki ga bomo gledali v okviru obveznega dela OIV, izbrali Kafarnaum. Območje Bejruta, glavnega mesta Libanona, kjer se film dogaja, imenujemo slum. Ime označuje velika barakarska naselja, v katerih revni ljudje živijo brez minimalnih sredstev za dostojno življenje in brez možnosti, da se tako življenje konča. Obsojeni na življenje v »večni sedanjosti«, kjer se vse vrti okoli napora, kako dobiti nekaj hrane in se prebiti do naslednjega obroka. Takšno bivanje brez prihodnosti spominja na življenje zgolj v naravnih ciklusih, čeprav je seveda daleč od narave; sredi betona, asfalta in smeti. Ljudje v tem okolju imajo le naravna, ne pa tudi družbena telesa, kar pomeni, da za družbo ne obstajajo, jih ne registrira in  identificira. Na tem prizorišču spremljamo glavnega junaka, dečka Zaina, ki ne hodi v šolo, čeprav bi rad. Dela, pomaga preživljati številčno družino, bori se, želi nekam, kjer bi z njim delali kot s človekom, osebo z osebno izkaznico.

Biti del družbe, biti registriran in imeti osebni dokument je za nas samoumevnost in zato nekaj, pri čemer se naša misel ne ustavi. Prav tako nam je samoumevno, da se šolamo, čeprav ne več tudi, da hodimo v šolo … Ker se nam je ta svet tako nenadoma porušil, bomo morda lažje razumeli življenjsko okolje, polno vsakršnih stisk.

Film je režirala Nadie Labaki in je zanj prejela številne nagrade. Poglejmo, kaj pravi o filmu: »Film vidim v prvi vrsti kot sredstvo za prevpraševanje sistema in svojih predstav o njem skozi podajanje lastnega pogleda na svet, v katerem se razvijam. Četudi v svojih filmih, zlasti Kafarnaumu, upodabljam pretresljivo, surovo realnost, mojo vero v moč filma preveva globok idealizem. Prepričana sem, da filmi, če že ne spremenijo stvari, lahko vsaj načnejo razpravo ali prisilijo ljudi k razmišljanju. Namesto da bi objokovala usodo otroka, ki sem ga videla na ulici, in se počutila še bolj nemočno, kot sem, sem želela svoj poklic uporabiti kot orožje. V upanju, da mi bo uspelo v življenju tega otroka kaj spremeniti, četudi samo ozavestiti ljudi o njegovi situaciji. Film je sprožila potreba, da razgalim skriti obraz Bejruta (in večine velikih mest), da se vtihotapim v vsakdanja življenja ljudi, za katere je brezupna beda kot neizbežna usoda.«

 

FILM KAFARNAUM SKOZI MOJE OČI

Film je dosegel svoj cilj: predrami nas iz našega idiličnega sveta, ki ga sami ne zaznamo in cenimo, dokler nas nekaj/nekdo na to ne opomni. In ravno takšen opomnik se mi je zdel film Kafarnaum. Predstavil nam je ljudi, ki jih svet prezira, pozablja nanje. V ospredju so otroci, ki živijo v nam nepredstavljivih razmerah in daleč od brezskrbnih otroških dni. Jasno je prikazano, da so že ob rojstvu obsojeni na v naprej določeno, neizogibno usodo. Otroci predstavljajo delovno silo in po določenem času se zdi, da so staršem odveč. Otroku ni dan čas za razvoj, igro, ni mu dan občutek varnosti, podpore, saj se od njega pričakuje, da se vede odraslo, da je odgovoren, delaven, iznajdljiv … Takšno življenje pa vpliva na otrokov razvoj, na oblikovanje njegove osebnost.

Del, v katerem so odpeljali oz. kot potepuškega psa nagnali Zainovo sestro iz hiše, je najbolj pretresljiv in nam nepojmljiv. Film jasno pokaže brezpraven položaj in vlogo ženske v nekaterih kulturah, kjer je njena osrednja vloga rojevanje otrok, skrb za moža in otroke. Še posebej v revnih družinah starši deklice prodajo v zakon takoj, ko je to mogoče, saj bo tako finančno zanjo poskrbel mož, v družini pa so ena lačna usta manj. Ženske v takšnih družbah niso enakopravne, spoštovane, ne pripadajo same sebi, ampak najprej staršem, nato možu in so žrtev različnih zlorab. Začutimo lahko stisko glavnega junaka, ki je to dejanje poskusil preprečiti, a mu ni uspelo. To je bila zanj kaplja čez rob, zato je pobegnil od doma.

V filmu lahko zaznamo tudi Zainovo željo po šolanju, saj je to vstopnica za boljše življenje. Vendar pa mora zaradi nefunkcionalnosti staršev skrbeti za preživetje mlajših sester. Ob tem sem doživljala hvaležnost, ker se lahko šolam. Znanje je bogastvo, ki  nam ga nihče ne more vzeti. Z znanjem si utiramo poti do novih odkritij, do spoznavanja samega sebe, boljšega razumevanja sveta in njegovega delovanja … Šola je mnogo več kot samo učenje snovi,  omogoča nam socialne stike s sovrstniki, druženje in razvijanje naše osebnosti,  je učenje za življenje, vstopnica za boljše in lažje življenje.

Ko etiopsko čistilko, pri kateri Zain živi po odhodu od doma, zaprejo, Zain poskrbi za njenega leto dni starega otroka. V tej brezizhodni situaciji posega Zain po že znanih načinih premagovanja revščine (kot so prodajanje vsega, kar je še uporabno, prodajanje raztopljenega tramadola).

Na koncu Zain želi poiskati dokumente in oditi v obljubljeno deželo. Da bi prišel do dokumentov, mora obiskati svoje starše, kjer pa izve, da dokumentov nima, in da  je njegova sestra umrla. Zain doživi tako intenzivna čustva, da v besu vzame nož in zabode sestrinega moža. Ker vemo, da ljudje v afektu ne delujejo razsodno, njegovega dejanja ne morem presoditi. Prav tako si ne znam predstavljati njegovega sovraštva do staršev, saj sama živim v urejenem družinskem okolju. Svojega očeta in mater na koncu toži, ker sta  ga rodila, nista pa zanj in njegove sestre poskrbela.

Ob filmu sem se sramovala svojih želja in občutkov nezadovoljstva, ki jih doživljam ob majhnih neuspehih. Prav tako se človek zave, da zadovoljevanje osnovnih fizioloških potreb, kot so voda, hrana, potreba po varnosti, ni samoumevno. Ob gledanju filma vsak od nas začuti empatijo, saj je dejstvo, da je na svetu veliko otrok, ki živijo kot Zain, srce parajoče. Prav tako sem občutila jezo – jezo na svet, na bogataše, nase, na sistem, v katerem živimo. Nihče si ne zasluži takšnega življenja, še najmanj pa nedolžni otroci. Dokaz, da so izbrisani in pozabljeni, je tudi to, da nimajo svojih dokumentov. Lahko se trudijo, kolikor želijo, vendar jim v takem družbenem sistemu, kjer dokument določa človekov družben obstoj, nikoli ne bo uspelo zaživeti boljšega življenja. To pa daje možnost tudi lažjemu skrivanju zlorab (otroškega dela, spolnih zlorab …)

Menim, da si vsak otrok zasluži srečno otroštvo in dostojno življenje. Bodimo hvaležni, da lahko za mizo pojemo svoj najljubši zajtrk, kosilo pa delimo s svojo družino. Vsebina filma naj ne ostane tabu samo zato, ker se dogajajo takšne stvari daleč od našega življenjskega prostora, saj  je o tem nujno treba spregovoriti. Naj nas ta film opomni, za kaj vse smo lahko hvaležni in nam hkrati da motivacijo, da izkoristimo možnosti, ki jih imamo, saj bi zanje ti pozabljeni otroci žrtvovali vse.

Monja Sabotin 4. b

(Visited 61 times, 1 visits today)