Prihodnje leto ob tem času bomo imeli prvo generacijo maturantov-umetnikov!
Umetniški oddelki – smer gledališče in film – so se predstavili v Mestnem gledališču Ptuj.
Zdaj, ko imamo že tri letnike, se lepo vidi, kako ‘se vzpenjamo’ od prvih stopničk (1. letnik) pa do že kar konkretnega ‘izdelka’ oz. zaokrožene celote (3. letnik).
Dijaki morajo o tem, kar počnejo, napisati tudi refleksijo. Razmislijo, skušajo uvideti svoj razvoj, napredek, težave, si zastaviti nove cilje. Sočasno pa še “trenirajo” pisno izražanje, pravopis, upovedovanje notranjih – verjamem velikokrat zmedenih, kontradiktornih, nepovezanih – občutij. … Ja, vse je povezano z vsem. Uni/verzum. Ali pa multiverzum, kot bi dejal igralec Vojko Belšak (tudi ptujske šole list.)

PRVI LETNIK

Z leve: Zoja, Vita, Lučka, Ajda, Nina, Lana, Tija, Neja

“Čas beži čez nas, a za sabo pušča senco.”

1, 2 ,3 in je šolsko leto že minilo. Zdi se mi, da še nisem prav prespala septembra, a smo že v juniju.

Še zdaj se spomnim svojega 1. šolskega dneva v gimnaziji. Jaz in moje sošolke smo sedele v kulturni dvorani v šoli, v skrbeh in strahu katerega profesorja bomo dobili za predmet igra in govor. Ker se s sošolkami nismo še precej dobro poznale je v dvorani bila smrtna tišina, ampak na enkrat se vrata na  stežaj odprejo in skozi njih stopi okrog 5 deklet. One se lepo počasi sprehodijo do odra in se usedejo na stole, ki so tam bili postavljeni ter tako ena iz med njih spregovori “OOO, ja kaj ve ste 1.U, ja nič ve ste naše”. In to je bilo naše prvo spoznanje s dekleti, ki so 1 leto starejše od nas, trenutno še 2.U.

A brez skrbi po tem 1. spoznanju smo dobile še več priložnosti, da se spoznamo s vsemi starejšimi gledališčniki. In ena od teh priložnostih je bil tabor na Pohorju.

Še danes ne vem čigava zamisel je bila, da nas bodo poslali na Pohorje, ampak to ni pomembno. Tam smo bili slabe 3 dni in to delovne tri dni. Že takoj po prihodu smo se odpravili na delo, razdelili smo se v skupine, ki pa so bile pomešane tako, da se bi bolje spoznali med seboj. Priznala pa bom tudi, da so nekatere delavnice bile kar naporne, a smo jih precej dobro oddelali. Na čase je morda padla koncentracija, ampak smo se spravili nazaj v “element” in na delo.

Delavne so bile tudi priprave za 2. pokuk v pouk. Morali smo se naučit poezijo, prozo in pripravit en “govorni nastop”, ki pa ne bi smel bit prenatrpan z informacijami ter mora privlačit pozornost. Med pripravami se sploh nisem zavedala kako hitro čas mine. Navodila smo dobile januarja, a ko sem pogledala na koledar je že bil maj. Noo…pa ne bomo preveč o tem, saj iz napak se učimo. In tako sem se tudi jaz naučila moja dela, a seveda ob sreči vedno pride nesreča in tako zbolim celi nastop ter zaključni izlet. A kaj želiš, nekateri bi tudi rekli “pride tako leto”.

Ob tem sem seveda občutila obžalovanje, da sem zamudila to priložnost, da pokažem publiki kaj sem se naučila. Ta izkušnja mi ni vzela motivacije, če že kaj drugega mi je podarila priložnost, da se še toliko bolj izkažem ob naslednjem nastopu.

Lana Lovrenčič

***

Ker je prvi letnik namenjen delu na samem sebi, smo tako kot v prvem polletju tudi v drugem imeli predstavo, ki je temeljila na isti temi.

Za prvi letnik sem si zadala, da ne bi imela treme pred občinstvom. Ta cilj sem, pa tudi nisem dosegla. Tako menim, ker me je pred nastopom vedno strah in imam tremo, ko stopim na oder pa te treme več ni. Zdi pa se mi, da je kljub temu bolje, da me je strah pred nastopom, kot potem na odru. S svojim nastopom sem in nisem bila zadovoljna, saj vem, da bi lahko bila še boljša. Zelo se pozna, da smo celo leto delale, se trudile in razvijale svoje sposobnosti. Vem pa, da imamo vse kakšne zadržke in smo lahko še boljše. Kljub temu sem zelo ponosna na vse in jim tudi zelo hvaležna. To leto mi je prineslo veliko novega znanja o gledališču in igri na odru, tudi veliko novih pričakovanj glede pouka v naslednjem letniku. Veselim se naše rasti v prihodnjih letih, saj vedno z veseljem gledam starejše letnike na odru in komaj čakam, da bodo tudi ostali z veseljem gledali nas.

Neja Goeyrek

***

Pokuk v pouk je spet presenetil! Presenetilo pa me je tudi naše in seveda moje novo doseženo znanje tega polletja. Kot prejšnjo polletje smo spoznavali veliko novih stvari v zvezi z gledališčem in igro nasploh. 

Menim da je že vsaka bolje otipala kaj jo resnično v tej smeri veseli in kako se vidi v prihodnosti, zato mi je zelo pomembno da nas profesor Samo Strelec o vsem pouči tako da bomo to znanje lahko še dolgo uporabljale. 

Ta nastop mi je pa bil zelo pomemben saj smo lahko pokazale viden napredek, katerega pa nismo dosegle z lahkoto. Za nami je trdo delo in veliko potrpljenja ki smo ga rabile, zato pa smo še veliko bolj ponosne. 

Na nastopu smo se predstavile z različnimi poezijami, ki smo si jih izbrale same. Ker nam je profesor pri tem dal prosto pot sem bila zelo vesela, izbrala sem si namreč Prešernovo pesem O Vrba ki mi je že od prej pri srcu. Ta tema mi je bila zelo zanimiva saj sem lahko slišala impretacije pesmi ki jih do slej nisem pozna. 

Nekatere so se predstavile tudi z govorjenjem indijanskega govora Papalagi. Pri tej temi mi je bilo zelo zanimivo branje poučnih besedil, ob katerih si se vprašal po svoj prepričanjih in moralnih naukih.  

Predstavile smo se še z govorjenjem o svoji najljubši stvari, od kod črpamo navdih in o stvareh brez katerih ne moramo živeti. Ta tema mi je bila najljubša saj je bila izbira teme govorjenja zelo široka. Zato smo lahko eksperimentirale z predstavljanjem živali, najljubših športov in predmetov. Jaz sem si pri tej temi izbrala moj najljubši šport jahanje, saj sem hotela ljudi poučiti o temi ki ni tako poznana. 

Največji užitek je bil videti kako rastemo in kako raste naše znanje ter volja. Seveda še to kar znamo do zdaj ni vse, zato upam da se vidimo naslednje leto na našem tretjem nastopu. 

Lana Strnad

***

V drugem polletju, smo pri profesorju Samotu imeli dokaj zanimivo nalogo. Za nastop, smo si najprej morali izbrati poezijo, čisto po svojem izboru. Sama sem si izbrala Kajetan Kovič – Poletje. Za drug si jih je večina izbrala indijanske govore. Ter za zadnji del smo si izbrale moj, moja, moje, kjer pa smo morale same govoriti o stvari po našem izboru. Sama sem si izbrala mojega psa, in ga tudi prinesla na oder, kjer se je odlično odrezal. Zdi se mi, da smo to polletje začele z dosti več motivacije in dosti manj strahu, saj smo postajale vedno bolj domače z odrom in nastopanjem. Sama, sem tudi postala bolj navdušena in samozavestna glede nastopanja, doti bolj kot prejšnje polletje. Največji izziv v tem polletju pa mi je predstavljalo; kako ne »bluziti« na odru. Do zadnje vaje mi to ni uspevalo, ampak na nastopu sta šla vsa strast in energija v teh 5 minut, in povedala sem najboljše do zdaj. Zdi se mi so drugi gledališki letniki prav tako kot mi zelo napredovali, in komaj čakam da vidim kaj bodo pripravili v prihodnje. Z tem polletjem sem zelo zadovoljna, in upam da v naslednjem polletju ne bo več kakšnih monologov ali poezij.

Lučka Solina

***

Gledam množico, množico, ki mi ploska, starše, ki so veseli, sebe nasmejano in polno adrenalina. Ponovno odprem oči, tokrat sem še bolj živčna kor prvič. Drugič stojim na istem odru. Morala bi biti mirnejša, saj vem kako bodo stvari potekale. Torej, zakaj mi srce dvakrat hitreje bije? Zakaj imam dlani potne?

Še enkrat odprem oči. Tokrat sedim na mizi. V roki imam palico. Čutim bitje svojega srca. Na sebi čutim poglede. Globoko vdihnem. Osredotočim se na sebe in na poglavarja v sebi. Profesor je govoril »Preden odpreš usta, najdi v sebi čustvo, katero tvoj lik predstavlja. Zamisli si dogodek, ki te spomni na to čustvo. Šele na to spregovori.« Med govorom sem za hipec začutila napetost v zraku. Kot lutkar, ki  vleče niti. Občutek, da gledalce zanima več, da čakajo na moj naslednji stavek. V tistem hipu, sem se zavedala, da je moja negotovost odveč. Med vajami in na  generalki, mi ji Papalagi delal največ težav in skrbi, predvsem v smeri interpretacije. Sto in en način istega govora, pa še takrat nisem vedela, kako bo na odru. Vstanem se in se priklonim. Oddahnem si, a ne za dolgo.

Tokrat odprem oči že v zaodrju, kjer nestrpno čakam, da sošolka konča predstavitev moj, moja, moje. Hodim na oder, prime me panika. Vse sem pozabila. Ves vrstni red, prav vse. Na mojo srečo predstavljam tajski boks. Mojo rešilno bilko, moje zatočišče. Priklonim se in grem iz odra. Mislila sem, da sem končala, ampak ne, profesor je imel drugačne načrte. Bila sem tako živčna in razočarana nad mojim nastopom, ker mi ni šlo tako kot sem si predstavlja, da me je moral profesor poklicati trikrat, preden sem ga slišala. Veste med svojim nastopom  sem vprašala         » Ali je kateri prostovoljec, da bi z njim pokazala osnove tajskega boksa.« Iskreno si nisem mislila, da bo kdo dvignil roko in na mojo nesrečo ali pa srečo, še zdaj se ne morem odločiti, jo je nekdo res. Bila sem presenečena, a brez tega tudi gledališču ne gre.

Še zadnjikrat odprem oči, tokrat skupaj s svojimi sošolkami. Na odru smo bile vse. Pele in plesale smo na skupino Joker out. Pri tem sem se sprostila, kajti vedela sem, da bom kmalu prišla nazaj na trdna tla. Ogledala sem si tudi druge letnike. Sedela sem na sedežu in spremljala njihove nastope. V naslednjih letih bomo predvsem delali v parih ali pa vse na odru, zato je dobro, da se boljše spoznamo in zaupamo. Občutek imam, da smo se kot razred bolj povezale. Pred vsakim nastopom imamo svoj »ritual« s katerim se pomirimo. Hkrati pa sem razmišljala tudi o sebi. V sebi čutim  spremembo mojega obnašanja na odru. V prvem polletju sem bila na odru negotova, nesamozavestna. Danes sem bila bolj odločna, pa vendar  mi še primanjkuje samozavesti. Napredujem; to lahko izberem iz videoposnetkov in iz svojih občutkov pred, med in po predstavi. V tem polletju sem se naučila predvsem vztrajnosti, kajti Papalagija sem si želela večkrat spremeniti, ker mi ni bila všeč moja izvedba. Kljub temu sem vztrajala. On mi je predstavljal oviro do mojega cilja, zato je bil to kar velik izziv, a je bilo na koncu vredno. Nisem ga morala izpustiti iz rok. Bilo bi preveč dvomljivosti in vprašanj, ki bi se mešala z obžalovanjem.

Se lahko predstavljam kot igralko? Če bi me to vprašali na začetku leta, bi bil moj odgovor  jasen (ne). Sedaj pa nisem več tako prepričana, da poznam ta odgovor. Za zdaj vem le to, da se bom nadgrajevala in bom sproti odkrivala veličine in skrivnosti, ki mi jih oder/gledališče ponuja.

Nina Kocman

***

V tem polletju smo se posvečale retoriki, ki nam koristi ne samo pri nastopanju vendar vsepovsod v življenju. Posvečale smo se tudi temu kako pomembno je, da te ni sram kaj počneš na odru in z njega.

V tem polletju sem se naučila res posvetiti temu, kako vstopiti v določen lik in kako ga pravilno ‘odigrati’. Res, da nismo odigrale indijanskega poglavarja Papalagija, vendar smo ga interpretirale. Pomembno je bilo, da sem vanj vlila čustva, torej kako se Papalagi počuti ob govorjenju svojega mišljenja. Naučila sem se, kako samo z glasom pokazati začudenost, jezo, veselje,.. Če bi mi na začetku šolskega leta povedal kaj bomo počeli za predstavo ob koncu leta, si niti mislila ne bi, da sem sposobna to storiti kaj šele stopiti na oder samozavestno. Vendar sedaj se vidi napredek, ne samo od začetka leta vendar tudi od prejšnje predstave. Sem bolj samozavestna in ni me več sram stopiti ne samo na oder vendar tudi pred množice ljudi. Moja slovnična slovenščina se je zelo izboljšala, kar je predvsem pomagalo pri predmetu slovenščine… Zdi se mi, da smo se še bolj povezale in lahko odkrito kritiziramo napake, ki jih druga naredi med svojim nastopom, kar si na začetku nismo ravno upale.

Pri drugih letnikih sem videla še koliko dela in učenja nas čaka. Da vse kar smo letos delali so bile le majhne osnove, ki jim sledi še kupe in kupe vaj, ter napak, ki sodijo k učenju.

S tem polletjem sem bolj zadovoljna kot s prvim, saj na prvem bi lahko bila bolj drzna in povedala več stvari. Sem pa ponosna na vse nas saj smo neizmerno napredovale in se odlično odrezale čez vse leto. Za naslednje leto pa se nameravam še izboljšati, poskusiti več stvari in postati še bolj samozavestna.

Ajda Fajfar

***

Minilo je že skoraj celotno šolsko leto in s tem smo končali z drugo produkcijo. Obe produkciji sta bili precej različni, čeprav sta se obe osredotočali na podobno temo in to je »jaz«. To so neke osnove preden lahko začnemo nadgrajevat na dialoge in tako naprej. Tega nisem vedela preden sem se začela zanimati za igralstvo. Moram priznat, ko nam je profesor razložil kaj točno bomo delali za prvo produkcijo sem bila malo razočarana, da ne bomo še resno igrali kakšne igre a sem začela razumevati, da večji del igre je tudi govor, ki je sam po sebi zelo zahteven. Moja največja ovira pri prvi produkciji je bil spontan govor, saj sem preden bi izgovorila kakšno besedo začela preveč razmišljati, da ne bi izustila kaj nesmiselnega. Verjetno je tam na odru zelo pomagal adrenalin, ko te gleda množica ljudi, ki od tebe pričakuje le najboljše. Ta nastop mi je bil v veliko pomoč saj sem spoznala, da to ni nič strašnega in sem bila na zadnjem nastopu veliko bolj sproščena. Velik problem zame takrat je bil tudi, ker nisem dobro poznala nobene od mojih sošolk in sem se bala vaditi pred drugimi, kar pa ni problem to polletje, ker to polletje je bila kriva le lenoba. Edini večji problem pri pisanju besedila za ta nastop je bil kako naj ga naredim čim bolj zanimivega, da ne bo vsa pozornost le na živali, ki sem jo imela s seboj na odru. Preboj ovire pri spontanem govorjenju mi je bila pri tej točki še najbolj za pomoč, ker se tega besedila v bistvu nisem nikoli učila na pamet. Imela sem ga napisanega a sem ga vsakič ubesedila drugače. A s tem sem imela včasih težave saj sem nehote kaj izpustila kar bi mogoče popestrilo moj nastop. A sem nato ugotovila, da bi s tem gledalce le zmedla z preveč informacijami. Veliko je bilo improviziranja, ker bi drugače zvenela preveč naučeno. Sodeč po kritikah nekaterih je bil moj govor v redu a kaj sem pri sebi opazila je, da me pri govorjenju zmoti vsak manjši hrup in bi definitivno potrebovala več koncentracije pri nastopanju. Kar me pri sami sebi zmoti je tudi moje gibanje po prostoru med tem ko govorim, saj izgleda preveč prisiljeno. To sta stvari na katerih moram delati poleg premagovanja lenobe pri vajah. Zelo se že veselim naslednjih let, pa tudi prihodnjih generacij, saj bomo najverjetneje v njih videli sebe, ko smo bili njihovih let.

Tija Tamše

***

»Vsi moramo igrati, da ugotovimo, kdo smo, in kdo bi lahko postali« – A.B.

Ta verz, mi pove, da v resnici igram v svojem življenju IN na odru. Ampak zakaj bi bila na trnih samo pri igranju na odru, če pa pri obeh ugotavljam, kdo sem in kdo bi lahko postala? Na odru ugotavljam, kakšna zares želim biti in v življenju to želim spremeniti v dejanja, zaradi katerih bi postala, kar hočem postati.

Na besedo »igranje«, lahko pogledam z več zornih kotov, ampak sedaj bom nanj gledala iz gledališkega. Temu kar delam, še ne morem reči igranje, nekoč morda bom. Sedaj še »samo govorim«, kot smo velikokrat to poimenovali v tem polletju. Drži, res smo samo govorili. Pa je bil res to samo govor? Ja, je bil, le z nekaj dodatki. Osredotočiti sem se morala tudi na interpretacijo in knjižno izreko.

Kot največji izziv bi izpostavila dovolj doživeto in slikovito interpretacijo monologa. Menim, da bi to lahko izpilila bolje. Monolog sem sicer dobro naštudirala, ampak še vedno se je pojavljalo vprašanje: »Kaj, če bom kaj pozabila?« In glede na dogajanje, se to vprašanje ni pojavljalo brez razloga. Na vrsti so bili monologi,  prišli smo na oder ter se posedli. Jaz sem bila na vrsti zadnja, zato je strah trajal še toliko dlje. Ves čas sem pri sebi ponavljala monolog in zgodilo se je… Prišla sem do sredine besedila in pozabila vse. Monologi so medtem tekli, jaz pa sem se poskušala spomniti svojega odlomka. Nisem se ga. Končno sem prišla na vrsto ampak sedaj ni bil prisoten samo strah ampak tudi dvom: »Kaj bom, če se ne bom spomnila besedila?« Začnem govoriti in naenkrat pozabim, da sploh govorim. Besede so šle iz mene kar same in na koncu sem samogovor povedala v celoti. Eno izmed pomembnih meril izvedbe je bila tudi pravilna zborna izreka, s katero sem ob koncu nastopa bila zadovoljna.  

Na sebe gledam drugače, kot sem v prvem polletju. Že iz vidika napredka, ki ga vidim pri svojih govornih sposobnostih in tudi tremi, ki je bila ob tem nastopu prisotna, a v manjši dozi, kot pri prvem. Vidim, da sem bolj sproščena in mi več ni problem stopiti na oder in pokazati, kaj sem se naučila. Težko čakam na novo leto, z novimi izzivi, da bom spet lahko videla in bila ponosna nad svojimi izboljšavami.

S tem polletjem sem zadovoljna in menim, da sem si prizadevala in vložila mnogo truda, da bi iz prejšnjega polletja napredovala. V naslednjem letu pa od sebe pričakujem več zagnanosti, volje in manj treme in strahu ob nastopih

Verjamem, da bom v prihodnjih letih lahko rekla: »Igrala sem, da sem ugotovila kdo sem, in kaj bom postala.«

Vita Lešnik

***

Vedoželjni in polni idej smo vstopili v drugo polletje. Po prvem nastopu sem imela velika pričakovanja in ideje o izboljšavi. Cilji so se višali in naloge so bile zahtevnejše. Prvo uro po nastopu v prvem polletju sem imela občutek, da se je vse začelo znova. Zdelo se mi je, da je vse okoli mene že zelo domače, pa vendar se od mene pričakuje vedno več.

Ideje v moji glavi so se že formirale. Skupaj smo si jih izmenjali in večino teh idej nam je uspelo pripeljati do odra, ostale pa še čakajo na druge nastope. Na eni izmed vaj sem dobila odlično idejo, ki je spremenila cel zaključek nastopa in prepričana sem, da je vse tudi razveselila, saj je bila “nared” za KONČNO gledališko predstavo našega prvega letnika.

Za razliko od prvega polletja in vaj, ki smo jih imeli sem imela že več izkušenj in predvsem manj strahu in treme. V času, ko gledališčniki nismo imeli predstav v gledališču in smo se na njih samo pripravljali sem se čim bolj poskušala vključevati v predstave in dejavnosti na šoli in izven nje. To je doprineslo k izboljšavam v mojih nastopih, izražanju, samozavesti na odru… Tekom leta sem se tudi počutila vedno bolj domače in moje ideje so bile vedno bolj drzne. Čim bolj sem se trudila delati na sebi in svoji tremi in spoznala, da je večina treme izginila in ostala je zgolj tista pozitivna trema, ki pripomore k dobremu nastopu.

Ko smo imeli v šoli generalko pred ostalimi dijaki, sem videla kaj še moram izpiliti. Tisti teden sem se res trudila in tudi vključevala veliko novih stvari v svojo točko. V svojem nastopu v  gledališču sem vključila sebe in poskušala čim bolj upoštevati napotke in smernice, ki smo jih dobili skozi leto od učiteljev. Na odru sem se popolnoma prepustila toku in vidna je bila izboljšava. Želela sem si samo uživati. Na koncu sem dodala tudi eno izmed svojih največjih strasti, petje. Vse pohvale, ki sem jih prejela, so me dodatno vzpodbudile. Po moji predstavitvi mikrofona (“simbol” za petje) se je konec predstave že bližal. V trenutku, ko je glasba zaigrala, sem si oddahnila in ko so se mi med petjem pridružile še sošolke, je bilo vedno bolj zabavno in sproščeno. Tako smo družno zaključile našo predstavitev. Zaradi aplavza smo se priklonili večkrat. To mi je dalo vedeti, da je nastop uspel. Takoj po predstavi smo v zaodrju že poslušale pohvale s strani naših učiteljev, staršev ter drugih sošolcev.

Komaj čakam na še več takšnih in drugačnih trenutkov. Ne samo v gledališču, ampak tudi na šoli :). V tem šolskem letu sem uživala in se veliko naučila. Nestrpno pričakujem naslednje izzive v prihodnjem šolskem letu.

Zoja Filip

***

V drugem polletju tega šolskega leta se moje mnenje o igralstvu ni spremenilo preveč, kajti še vedno mislim, da je igralstvo zelo zanimiv in zahteven poklic.

Tokrat smo pri pouku večinoma ukvarjali z točkami za nastop: poezija, proza in predstavite. In sicer vsaka si je morala izbrati en delček govora iz knjige Papalagi, eno poezijo in si morala pripraviti predstavitev na temo: moj/moja/moje. Zraven pa smo še občasno naredili kakšno vajo za koncentracijo.

V tem polletju mi je spet povzročalo malo večji izziv učenje besedil, vendar mi je še zraven tega povzročalo izziv tudi izbiranje besedil (poezija, proza) in teme predstavitve. Spet sem opazila, da sem se bolj prepozno začela pripravljati in premalo vadila pred nastopom. Na tem tudi nameravam delati v naslednjem šolskem letu.                                                                                                          Izziv pa menim, da je tudi bil pravorečje oziroma izgovorjava. Tudi interpretacija besedila ni lahek del.

Nasploh pri celem razredu, pa sem opazila zelo velik napredek. Treme na odru je vedno manj oziroma oder je za nas vedno manj strašen. Veliko napredka vidim tudi nasploh v samem igranju oz. nastopanju na odru. Še vedno, pa se da pri vsaki kaj izboljšati.

Žal v 2. polletju nisem nastopala, saj sem zbolela. Sem pa pogledala posnetek nastopa in menim, da se res vidi sprememba v samem nastopanju na odru. Želela sem si, da bi seveda lahko nastopala in pokazala svojo točko. Verjamem pa, da je bilo na nastopu zelo prijetno.

Zdaj, ko se približuje konec šolskega leta, opažam veliko možnosti za izboljšavo. Naslednje šolsko leto nameravam vložiti več v pripravljanje na nastop v šoli. Tudi nameravam posvetiti več časa in volje v delo ter učenje besedil.

Naslednje leto pričakujem in mislim da bo več povezanega dela, torej dialogi. Letos je bilo delo samim s sabo in nastopanje na odru posamezno, vsaka je imela svojo točko. Drugo leto menim, da bo za mene bolj zanimivo, kajti raje nastopam v paru kot posamezno.

Aneja Toplak

DRUGI LETNIK

Z leve: Eva, Ajda, Lana, Ana, Ema, Nika.

S svojim nastopom sem bila v trenutku igranja ekstremno zadovoljna, ko pa sem pogledala posnetek naše uprizoritve Butalcev, sem ugotovila, da je ostalo še kar nekaj lukenj, ki bi jih lahko zakrpala z več vloženega sprotnega truda in priprav. Ne glede na to, še vedno menim, da sem na odru dala vse od sebe in sem se ob tem tudi neskončno zabavala, ko sem slišala publiko pokat od smeha, za kar sem izjemno ponosna nase, na svoje sošolke in prav tako na profesorja Strelca, ki nam je pomagal uresničiti naše satirične ideje režiranja. 

To polletje sem ugotovila, da so vsem v našem gledališkem razredu uprizoritve komedij pisane na kožo. Sama sem se veliko lažje na odru sprostila to polletje, kot pa prejšnje, ko smo prav tako uprizarjali komedijo; Sladoled, saj so mi Butalci zelo prirastli k srcu in sem jih znala lažje interpretirat. Moji cilji za prihodnost se od prejšnjega polletja niso spremenili; še vedno se želim profesionalno ukvarjati z gledališčem. Morda se je ta želja samo še dodatno povečala z uprizoritvijo Butalcev. Smešno, vendar se mi zdi, da je moj največji izziv takoj poleg izpopolnjevanja vseh vlog in zadrževanja smeha na odru, zaradi humorističnih prizorov, predstavljalo blisko preoblačenje v kostume takoj ob koncu prizorov. Tako, kot pri sebi, vidim neznanski napredek tudi pri igri sošolk. S tremo na odru se vse spoprijemamo na drugačen način, kot smo se nekaj mesecev nazaj. Menim, da vaje za boljše izgovarjanje besed neznansko pomagajo, prav tako, tudi vaje za dihanje. Moj največji strah se je pojavil kakšne pol ure pred začetkom nastopa; popolnoma sem pozabila tekst svojega prizora, zato sem začela paničariti. Pomirila sem se komaj nekaj minut pred nastopom, ko smo s sošolkami že stale med ulicami in sem brez napak ponovila tekst z mislijo, da bom dala vse od sebe. Lahko se pohvalim s tem, da sem izpolnila vsa svoja pričakovanja te uprizoritve. V tretjem letniku od sebe pričakujem bistveno več sprotnega dela in da bi čas, ko sem brez obveznosti, posvetila igri in pripravam na nove gledališke izzive. 

Za konec se želim zahvaliti profesorju Samotu Strelcu za prelepi dve leti, ki smo jih preživeli skupaj. Profesor mi je odkril veliko gledaliških osnov, ki mi bodo prišle v pomoč na moji poti, za kar sem mu izredno hvaležna.

Ajda Marin

***

Kako naj začnem, kot da sem na vse nas ponosna. Naj omenim, da je to že naš četrti nastop na ptujskem odru.  Bilo je zabavno, težko, zanimivo in prav tako poučno.

Kar na začetku bi vam povedala, da sem presenetila samo sebe, saj sem imela na odru zelo malo treme. V zaodrju je bilo drugače. Tam sem imela pomisleke in se spraševala, kako bo celotna zadeva stekla. Ampak ko sem stopila na oder, sem vse odmislila in se poskusila povezati z vlogo, ki sem jo igrala. Verjamem, da bi lahko dala več od sebe in to bom v naslednjih dveh letih tudi poskušala dokazati sebi in vam.

Z veseljem sem to polletje preizkusila nekaj novega, predvsem vlogo režiserke. Moje sošolke so morale pri mojem prizoru poslušati mene in ne jaz njih. Izziv mi je bil domisliti se vseh teh idej. Njihovo premikanje po odru, manjši dodatki/odvzemi in njihova besedila. Kljub tolikšnim uram vaje pa je moja pravilna izgovorjava slovenskih besed še vedno ”zanič”.

Ob pogledu na prve letnike se zamislim in spomnim na nas pred enim letom. Verjamem, da smo tudi me tako izgledale, je pa njihova prednost v večjem številu učenk. Prav vesela sem, da sem tukaj, kjer sem zdaj in sem iz teh začetnih točk naredila manjši napredek.

Ko pa pred sabo zagledam naše tretje letnike, pa si mislim, ”tudi jaz bi bila tako dobra”. Zato se prav veselim naslednjih let. Rada bi tako napredovala in brez napak zaigrala zgodbo. Čeprav bo to v mojem razredu težje, verjamem, da se nas večina trudi po najboljših močeh.

S svojim nastopom pa nisem najbolj zadovoljna. Vem, da bi lahko izboljšala kar nekaj stvari. Eden takšnih je bil konec in moje gibanje – obrazna mimika med prizorom. Ko sem svoje besedilo končala, smo vse obstale in nismo vedele, kako zaključiti. Zasmejale smo se druga drugi, se prijele za roko in priklonile. Še zdaj ne vem, kako bi to lahko izpeljala, ampak mislim, da bi se skozi vaje domislila. Tako kot sem omenila, je bil problem tudi moje gibanje. Stala sem in se smejala. Žal mi je, da se nisem bolj sprostila, stopila med njih ali pa na njih pokazala ter se z njimi bolj povezala.  Moj prizor je bil zelo kratek. Če bi ponovno izbirala, ne bi vzela tega. Z daljšim prizorom bi lahko ustvarile bolj doživeto igro, jaz pa se bolj slovnično naučila svoj tekst.

Z vsemi močmi bom naslednje leto vložila še več truda in poskusila napredovati pri svojem delu. Je pa to tudi odvisno od sodelovanja mojih sošolk. Kljub zadregam in oviram smo se letos izkazale. Verjamem pa, da se bo naslednje leto naše sodelovanje še okrepilo.

Ana Rokavec 

***

V ponedeljek 29. maja smo gledališčniki imeli pokuk v pouk kjer smo skušali predstaviti vse kar smo se naučili v drugem polletju. Kot učenka drugega letnika pa za nas mislim, da smo se kar dobro izkazale in marsičesa tudi naučile. 

Sama mislim, da sem  v drugi polovici polletja bila še bolj pazljiva na pravilno izgovorjavo na kaj smo morale biti pozorne še posebej v vlogi pripovedovalca. Od vsega pa mi je bilo najbolj všeč pridobiti vlogo režiserja, saj sem tako lahko svojo zgodbico sestavila tako kot sem jo hotela pri tem pa sem se seveda trudila upoštevati nasvete in predloge mojih sošolk, poslušanje in prilagajanje drugim je posebej prispevalo k mojemu napredku saj smo velikokrat tudi določene vloge prilagodile da bi tej osebi bolj odgovarjala. Pri tem sem velikokrat opazila kako je vsaka od nas v dodeljeno vlogo vnesla kanček sebe, kaj je dalo vlogi piko na i. S sabo sem kar zadovoljna, vendar vem, da je še veliko prostora za izboljšavo. V razredu smo se hitro razdelile po vlogah In začele ustvarjati. Vsaka je v zgodbico vnesla nekaj svojih idej, zato nismo rabile veliko razmišljati, kako se bo zgodba odvijala. Če pa so se kdaj naše ideje ustavile nas je vedno poskušal spodbuditi profesor tako, da nam je na koncu vedno uspelo. Največji izziv mi je predstavljala odvisnost od drugega saj če bi se ena zmotila bi morale prilagoditi tekst, tudi v svoji zgodbici, ko sem bila pripovedovalka sem morala biti zbrana in osredotočena na druge, da sem vedela kdaj vstopim jaz in kdaj nadaljujejo one. Naše razmišljanje je prav gotovo drugače, kot je bilo pred pol leta saj smo izvedele kako drugače je biti na odru s celo skupino, saj smo v prvi polovici igrale le dialoge in do teh problemov še nismo prišle. Pri sebi in mojih sošolkah sem opazila tudi kako lahko skupaj pridemo do neke dobre ideje in kako lahko potem to še skupaj nadgradimo, če smo resne in dovolj zagrete. Naš razred je tako rečeno v sredini kar pomeni da imamo odlično priložnost da vidimo nekoga za in pred nami. V gledanju prvih letnikov smo se mnoge lahko prepoznale in veliko bolj opazile nekatere napake, saj smo jih verjetno tudi me v prvem letniku počele. Ob gledanju tretjih letnikov pa smo imele imenitno priložnost videti kam bomo tudi me prišle če se bomo trudile in si to tudi želele. 

To mi je dalo še večji in ponovni zagon za nadaljevanje v tretji letnik. Zanima me kaj novega se bom naučila v naslednjem letniku in kako bomo napredovale takrat.

Ema Kovač

***

Začela bi s tem, da sem bila s predstavo zadovoljna. Butalci so bili nekaj v čem sem v primerjavi z drugimi predstavami do zdaj najbolj uživala. Mislim, da sem ravno iz tega razlog z njimi najbolj zadovoljna. Seveda je vedno prostor za napredek. Še vedno gledam na stvari nazaj in si govorim “To bi lahko boljše povedala”, “Tam bi se lahko bolj izrazito premikala”. Vedno je prostor, da se izboljšamo. Kljub temu bolj kritičnem pogledu, ki ga imam na nastop pa bom povedala, da sem na odru skrajno uživala. Vedno, ko sem na odru se res počutim doma. Adrenalin, ki ga čutiš, ko stojiš pod velikimi lučmi nemoreš primerjat z  drugimi občutki. Predstave se dejansko ne spomnim najboljše saj sem bila v večino časa zelo euforična in “ne ravno prisebi” bi lahko rekla. Sem se pa v teh zadnjih letih tudi če pogledam na pretekle predstave naučila veliko. Gledališče je napor. Ne samo fizični ampak tudi psihični. Predstave nemoreš naredit samo v enem tednu, moraš vložiti veliko truda in imeti neke vrste cilj, da lahko dosežeš rezultat po tvojih najboljših močeh.

Eva Herič

***

V ponedeljek, 29. 6. smo nastopale v vlogi Butalcev. Vsaka si je izbrala en prizor iz knjige Butalci in ga je morala uprizoriti. Pripovedovale smo svoj prizor, za nami pa so ga druge uprizarjale. Tako smo se preizkusile v igralski vlogi in v vlogi režiserk. Morale smo sestaviti prizor, ga narediti zanimivega, a še je vedno bila ista zgodba. Režija se mi zdi zanimiva, vidiš kako nastaja igra z druge strani, lahko preoblikuješ, ampak mi ni tako zelo všeč, ker moraš velikokrat imeti ideje kar z glave in moraš voditi cel proces. Jaz raje sledim in rabim nekaj časa, da dobim dobre ideje. Sam nastop se mi je zdel dober, samo za prizor, ki je odpadel mi je bilo žal, ker je imel potencial in če bi imeli malo več časa, bi ga lahko izpilili in prikazali. Videla sem kako je, ko se moraš hitro preobleči, da greš na čisto drug prizor in igraš drugačen lik, ki ima druge značilnosti in drugačno besedilo. Bilo je naporno, ampak se je splačalo. Bilo je veliko dela, da se naučimo vsaka svoj prizor, da vemo besedilo za druge prizore, da si zapomnimo s katere strani pridemo na oder, kateri je naslednji prizor, kateri lik si v tistem prizoru. Tudi če si bil v tistem prizoru samo pripovedovalec, si moral zanimivo pripovedovati, moral si se premikati po odru, da nisi stal pred prizorom, ki se je odvijal za tabo in moral si ostati resen. Zaenkrat še mi je bolj všeč igranje, da dobim navodila kako igrati, da se naučim besedilo, da sem pred občinstvom. Režija mi pa še ni tako všeč, ker moraš vse voditi, dajati napotke, nasvete igralcem, povedati kako želiš prizor odigran…  Delo čez drugo polletje je bilo težko, ker velikokrat nismo bile vse tisti dan in tako ni nič nastalo. Imamo tudi druge predmete, za katere se moramo učiti in da se še učimo doma besedilo je težko, pa tudi samo dve uri imamo na teden, kar je zelo malo, ampak smo napredovali počasi in prišli do skupnega izdelka, zadnji teden smo veliko delale za nastop, se pripravljale in na nastopu je šlo vse po načrtu in lahko takoj rečem, da mi je ta nastop bil najbolj všeč.

Lana Pavalec

***

Z vsakim nastopom in preživetim časom v kulturni dvorani naredimo korak naprej, se izboljšujemo in učimo. V gledališču in nasploh na odru se z vsakim polletjem počutim veliko bolj domače. Več časa, ko preživim v gledališču, bolj spoznavam, kako lepa oblika umetnosti je. Odvija se v trenutku, v gledalcu pa ima moč vzbuditi smeh, žalost, veselje… Polletje po polletje, korak po korak se v gledališču vedno več nasmejim, kar je zagotovo dober znak. Od prejšnega šolskega leta do zdaj so se stvari spremenile, nadgradile, všeč so mi bili eni predmeti, potem drugi… ampak čisto vedno sem se naših skupnih gledaliških ponedeljkov/petkov najbolj veselila.

V tem polletju in šolskem letu je ena izmed stvari, ki sem jih ugotovila, kako pomembno je, kako razmišljamo in da v sebe verjamemo. Pravijo, da eno negativno misel lahko »pozdravimo« s petimi pozitivnimi. Zdi se mi pomembno, da se tega zavedamo tudi pred nastopom. Če res verjameš, da to zmoreš in si pripravljen, je skoraj zagotovo, da ti bo uspelo tako, kot si si želel. Če sam sebi govoriš in verjameš, da nisi dober, da so vsi ostali boljši od tebe, v sebe in svoje sposobnosti dvomiš, je velika verjetnost, da se bo to izrazilo tudi v tvojem nastopu.

Gledališče sem spoštovala in cenila že v prvem polletju, ampak več časa, ko preživim na odru, toliko bolj začenjam spoštovati in občudovati nasploh gledališče, kot pa tudi številne uspešne igralce. Ko si ogledam kakšno predstavo, z veliko teksta se vedno bolj zavedam, da za tem ni samo talent, ampak tudi ogromno vloženega dela, vaj in sodelovanja.

Na odru si upam narediti/pokazati več, kot sem si v prejšnem polletju, kaj šele prejšnje šolsko leto. Spomnim se, da smo lani na našem zadnjem nastopu morale plesati na pesem Ako so to samo bile laži in mi je že to bil kar en izziv, zdaj pa na odru zmoremo že veliko več…

Izziv v tem polletju mi je bil odigrati vlogo, ki je meni popolnoma drugačna – recimo stražar v Butalah. Ampak izziv mi je bil všeč. Zabavno mi je bilo uporabiti popolnoma drugačno držo telesa, govor, hojo kot ponavadi in kot  se od nas na sploh v življenju pričakuje. Ugotavljam, da moraš biti v igralstvu res pripravljen pokazati sebe, saj se mi zdi, da so ravno takrat stvari najbolj smešne, zabavne, dotakljive… Ne smeš imeti zadreg in zadržkov. Zdi se mi tudi, da več kot je tega, več kot se publiki »pokažeš«, bolj je zanimivo… Spoznala sem, da v gledališču res ni nobenih mej in da nam omogoča ogromno svobode.

Ker so bili Butalci prvi nastop, v katerem smo vse skupaj sodelovale in naenkrat nastopale, sem opazila, kako pomembno je, da na vaje hodimo redno, se ne obračamo drug proti drugem, ampak se med seboj podpiramo, zavedamo da smo »team« saj v predstavi ni dovolj, da je samo en pripravljen oz. niti ni dovolj, da smo vsi pripravljeni, če ne vemo med seboj sodelovati, spoštovati različne ideje in se o njih pogovoriti na lep način. Pomembno se mi zdi, da se med seboj spodbujamo in se zavedamo, da smo vsi skupaj odgovorni za dobro predstavo.

Vesela sem, da sem spoznala vse ljudi iz gledaliških letnikov, s katerimi se super razumem, imamo en poseben »connection«, se spodbujamo, nasmejimo in znamo imet fajn. Razveseli me, ko vidim koga iz gledaliških letnikov na hodniku v šoli in rečemo kakšno besedico, se nasmejimo. Od starejših, kot tudi mlajših sem se vedno pripravljena naučiti. Ko gledam starejše letnike, me vedno navdušijo, saj vidim, koliko zanimivih stvari nas v prihodnosti še čaka.

V tem polletju sem se na neki točki zelo fokusirala na ocene, spraševanja, teste in sem mogoče malo premalo časa posvetila tistemu, kar me v šoli v resnici veseli. Gledališče. Igra. Nastopanje… Zato v prihodnjem polletju nameravam, da kljub ostalim obveznostim ne pozabim posvetit časa tistemu, kar me zares veseli. Več časa, ko preživljam v učenju in posvečanju ostalim predmetov, bolj ugotavljam, da je gledališče, igra in nastopanje tisto, kar  me veliko bolj veseli in pri čemer pozabim na ostale obveznosti in sem res samo tam, v trenutku, se sprostim, nasmejim v vlogi. 

Za dober nastop bi ob koncu drugega letnika rekla: bodi pripravljen, verjemi vase, če narediš napako se ne »sekiraj« preveč, nastop spelji do konca in oder zapusti z nasmeškom. Za moje pojme, si potem zmagovalec. Včasih se dvigujemo, včasih padamo, ampak pomembno je, da ne obupamo.

Nika Črnjavič

***

To polletje sem in igralstvu zvedela veliko novega saj smo prav igrale. Med igranjem je bilo najtežje zadrževanje smeha in seveda tudi ko si govoril zgodbo se nisi smel smejati. Seveda bi lahko našo igro izpopolnile a za čas ki smo ga imele in z vsemi ovirami se mi zdi da smo izpeljale dobro. V prihodnjem polletju bomo pa seveda tudi več vadile in bile prisotne pri urah.

Vita Završnik

TRETJI LETNIK

Z leve: Ina, Sara, Manca, Sanja, Laura.

V drugo polletje smo stopili z radovednostjo, kajti zanimalo nas je kakšen bo naš naslednji nastop. Tako smo izvedeli, da bomo uprizorili delo Ivana Potrča, »Kreflova kmetija«, za 30. obletnico knjižnice.

Rečem lahko, da smo stopili na precej višjo stopnico, saj je za to besedilo bila potrebna dobra koncentracija in potrpežljivost. Besedilo je bilo namreč težko razumljivo ter je vsebovalo ogromno arhaizmov. Poleg tega pa je bilo čisto nasprotje od našega prvega nastopa »Gaserji«. Pričeli smo z branjem, nato smo dodatno razlago dobili tudi od profesorja zgodovine, določil vloge in ogromno vadili ter dopolnjevali.

Moja vloga se mi je zdela kar zahtevna. Igrala sem Ančko, ki sem jo razumela kot precej otožno in patetično dekle. Bila je namreč na dnu svojega življenja, saj ji je grozilo, da lahko izgubi svoj dom. Dolgo sem potrebovala, da sem jo začutila v sebi. Sama sem vendar bolj živahna, Ančka pa je bila ravno nasprotje. Na vajah mi je mnogokrat ušel smeh, saj se nisem znala zbrati in vživeti v svojo vlogo. Profesorica mi je tako predlagala, da svoj prizor odigram kot, da bi bila na kavi s kakšno prijateljico. Ta predlog mi je pomagal, saj sem se tako izognila pretežnemu napravljanju. Izgovarjala sem bolj mirno in resno, vloga pa mi je že prišla pod kožo.

Samo besedilo mi ni povzročalo težav, saj sem se ga natančno naučila, le povedati sem ga še morala z razumevanjem. Tako sem se večkrat ustavila in pričela misliti, ne pa samo govoriti. Posledično sem se pričela tudi čustveno navezovati na svojo vlogo. Ančka mi je prirasla k srcu, še bolj pa njena hči Marica.

Za ta nastop sem si sama zadala par ciljev, nekaj nasvetov pa sta mi podala tudi profesorja. Tako sem si zabeležila ogromno informacij ter jih na nastopu tudi uporabila.

Igro smo uprizorili dvakrat, najprej za obletnico knjižnice in kasneje za naš »Pokuk v pouk« v mestnem gledališču Ptuj. Za prvi nastop sem imela precej treme, saj sem se počutila nepripravljeno. Zato me je želja, da bi bil drugi nastop toliko boljši, dokončno motivirala.

Po vseh teh vajah in pritisku smo bili že kar izčrpani, a smo oba nastopa vrhunsko izpeljali. Zmeraj se še da kaj popraviti, a pomembno je, da smo se potrudili, kolikor se le da.

Izzivi in novosti nas v življenju prestrašijo a nas hkrati naredijo močnejše. S vsakim nastopom nadgrajujem svojo osebnost ter samozavest, prav tako pa pridobivam izkušnje. Najlepši del pri procesu nastopa pa je pogledati nazaj in se ozavestiti kako daleč si prišel. Takrat občutim, da mi je zares uspelo. Prav tako pa ustvarjam nepozabne spomine s svojimi sošolci in naprej gradim svojo gledališko pot.

Analizo polletja mi je vedno težko napisati, kajti marsikaj se ne da ubesediti ampak je potrebno videti v živo. Zato sem tudi vesela ko vidim utrinke naših nastopov na fotografijah in posnetkih. Ko naš nastop vidim iz perspektive gledalca, sem še bolj ponosna in hvaležna za vse kar sem pridobila na umetniški gimnaziji.

Hana Holc

***

To polletje smo se ukvarjali z dramo Ivana Potrča Kreflova kmetija, to dramo sta v sodelovanju izbrali Gimnazijo Ptuj in knjižnica Ivana Potrča. Kreflova kmetija je sociološka drama iz prejšnjega stoletja, prikazuje položaje prebivalcev podeželja v ptujski okolici. To polletje je bilo velik preskok in prejšnjega, v prejšnjem smo se namreč osredotočali na vsak lik posebej in pri tem izhajali iz sebe, tokrat pa smo v roke dobili napisano dramsko besedilo in točno opisane like, ki v njej nastopajo. Posvetili smo se celotni zgodbi in njenim okoliščinam, pri tem nam je pomagal profesor Rokovec, naš nekdanji profesor zgodovine. Predstavil nam je časovno obdobje, vsakdanje življenje in probleme s katerimi so se v času Portčeve drame srečevali navadni prebivalci podeželja, Obrazložil nam je pojme kot so gruntar, viničar, kočarije, grunt. Ko smo doumneli o čem se drama pravzaprav gre, nas je čakalo veliko dela. Prvotni načrt je bil, da bi odigrali bralno dramo uprizoritev bralne drame, a smo ta načrt spremenili in se naučili besedilo na pamet. dobil. Vsak izmed nas je  dobil svojo vlogo, svoj lik, o katerem smo morali raziskati kaj ga je privedlo do tega položaja v  drami (zakajj je bil Ivan v zaporu?; zakaj Kreflovi ne marajo Mimike?; zakaj bi moral Ivan vzeti bogato Petkevco?). Potem ko smo spoznali vse okoliščine in situacije, ki so privedle do dogajanja v drami, smo se lotili grajenja prizorov, kje stati, kaj in kdaj reči, kdaj se vključiti v prizor.

V veliko pamoč sta nam bila oba profesorja, profesorica Ajda Valcl in profesor Tadej Toš, ki sta nas z napotki in izkušnjami usmerila na pravo pot. Jaz sem v predstavi igrala Mimiko, Ciglarjevo hči, ki je na smrt zaljubljena v Ivana ali po domače Janžeka. Najprej mi je bilo težko razumeti njen položaj v drami, tudi njena prestrošenost in nežnost sta mi bili malo tuji, a ko sem se poglobila v njeno zgodbo, v zgodbo v kateri mora izbrati med ljubeznijo svojega življenja in njeno družino, v zgodbi kjer je ona večna krivka vsakega prepira in nesporazuma, vedno je bila ona problem, vse je letelo nanjo niti lasten oče ji ni ne pomagal in ne ščitil, ostala je sama.

A je Mimika kljub vsem gorjem v življenju le našla srečo, njena sreča je bil Ivan, revolucijonar, a jima usoda ni naklonila sreče. Najprej sta se ločila, ko je moral Ivan v zapor, kamor sta ga poslala župan in pater Mirko. Ko pa se je Ivan končno vrnil iz zapora, je bila Mimika v resnično nezavidljivem  položaju, kajti, ko sta stara Krefla odkrila pisma, ki jih je pisala Ivanu, sta Ciglarja, Mimikinega očeta posvarila naj temu naredi konec, drugače bo ob kočo.

Zato se je Mimika tistega večera vrnila k Ivanu da bi mu naznanila, da tako ne gre več naprej, a jo je stara iskrica ljubljezni zapeljala v razmišljanje o boljšem ter lepšem skupnem življenju. Preden pa bi se te sanje lahko uresničile, je Ivan padel pod strelom lastnega očeta, namreč Ivan je želel razkriti Krefle in njihove račune, njegove oče Jura pa ni našel drugega načina kot, da ga je utišal s smrtjo. Takrat se je Mimikino srce zlomilo, ko je v naročju držala še toplo Ivanovo truplo je življenje izgubilo smisel.

Nič več ni mogla, saj ni besed na vsem svetu, ki bi ubodile mrtve, niti solze niso dovolj, usoda je neusmiljena, tako do viničarja kot do gruntarja. Zato se je bilo težko vživeti v dano situacijo, ter razumeti Mimikina dejanja in besede. Veliko časa sem v sebi iskala to Mimiko, dekle na katerem visi vse; prihodnost, sedanjost, preteklost. Najti v sebi nemir, prestrošenost in hkrati uporništvo ni preprosto.

Na vsaki sem se potrudila, iskala poglede ljubezni postanke strahu pred neizgovorjenimi besedami, večen strah, a nikoli nisem bila zadovoljna, preprosto ni bilo to to.

Mogoče je tudi pomanjkanje fantov v zasedbi naredilo svoje, kajti Ivana sta igrali Manca in Sanja in težko je zaigrati globoko ljubezen do moje sošolke in prijateljice. Ampak na premier v gledališču mi je uspelo in to mogoče ravno zaradi situacije oz. dogodka ki se mi je zgodil tisti dan, a raje ne bi o tem.

No zadnji vaji, 15 minut pred nastopom, sem končno začutila Mimiko in vso njeno žalost in hrepenenje, dojela sem bistvo ter na oder odšla pripravljeno.

Prvi prizor se je odvil normalno, a z malo več strahu, med tretjim prizorom ki se odvija med Ivanom.

in Mimiko ter o njuni ljubezni, pa sem skoraj zlomila ali po domače zjokola. Pred sabo nisem videla Sanje, pred menoj je bil Ivan, ves čas sem imela solzne oči, prav težko mi je bilo pri srcu, tako kot Mimiki. Še Sanja me je po nastopu vprašala če sem vredu. Končno sem bila Mimika v vseh pogledih, čustvih ter besedah. In tako sem tudi izpeljala nastop kot Mimika, in ne samo jaz, vsi smo bili izvrstni, vsi skupaj in vsak posebej. Predstava je bila izvrstna.

Laura Jambrovič

***

Po uspešnici Gaserji, smo se začeli ukvarjat u veliko bolj zahtevnim Potrčevim dramskim delom Kreflova kmetija. Sama sem bila zelo počaščena, da so nas iz ptujske knjižnice povabili k sodelovanju, pri pripravi prireditve ob 110 – letnici Potrčeve smrti.

Prvič ko smo tekste dobili v roke so se nam vsem malo zamerili, saj so bili v njih starinski pomeni besede, zgodba oz. dogajanje je bilo nerazumljivo, ker nismo poznali ozadja, ter energija in odnosi v tej igri so bili nekaj čisto drugega, kot pa pri Gaserjih. Prvih nekaj ur smo tekst brali, po principu vsak prebere eno repliko, kar se mi zdi je dosti pripomoglo k spoznavanju z besedilom.

Profesorja sta res zavzela zato, da bi vsi boljše razumeli njihove odnose, dogodke ter starinske izraze. Zato sta k sodelovanju povabila našega upokojenega profesorja zgodovine Branimirja Rokavca, saj ima on kot zgodovinar veliko več informacij o tistih časih, kot pa profesorja ali mi.    Profesor Rokavec nam je super predstavil kdo so bili dninarji, kakšna je razlika med njimi in kočarji, kakšen odnos imajo z gospodarjem… to srečanje nam je bilo vsem v veliko pomoč, saj smo tako lahko lažje razvili svoje dodeljene dramske osebe, kakšno vlogo ima v družini ter igri in kakšen je njegov odnos do drugih.

Najprej mi je bila dodeljena vloga Lizike, katera mi je bila že po prvih branjih všeč, saj imava veliko skupnega. Ampak, ker so bili prizori v katerih se je Lizika nahajala v veliki večini sčrtani, mi je bila zraven nje dodeljena še vloga Ivana, katero pa sem si delila s Sanjo. Ivan mi je predstavljal ogromen izziv, saj sem morala skozi mimiko telesa ter z načinom govora prikazati to njegovo željo in strast, po spremembah v takratni družbi in v njegovi družini.

Največjo težavo mi je povzročalo besedilo iz zadnjega prizora, saj imam nasploh tudi v šoli težave s pomnenjem snovi in podatkov, zato sem si tekst govorno posnela in ga, ko sem imela čas tudi poslušala. Zelo mi je bilo všeč, da sta profesorja opazila, ko nismo vedeli kaj govorimo, torej da smo besedilo samo povedali, nismo pa razumeli ozadja napisanega, torej kaj sploh oseba skozi napisano sporoča, in takrat sta nam vedno to vse razložila, ali pa smo bili dani v situacijo, ko smo morali sami ugotovit oziroma sklepat.

Ivan je v meni zbudil kar nekaj čustev, najprej sem v prizoru z Ančko začutila čustvo bratske zaščite, torej mi je bilo kljub temu, da sva se oba borila za zgornji grunt, še vseeno mar za njo, in njene zakonske težave. Sem pa v tem prizoru začutila še tudi čustvo neke jeze in ljubosumja, in zaničevanja nad lastno materjo. V zadnjem prizoru, pa sem začutila občutek neke odločnosti in skrbi nad gruntarji, in morala sem kot Ivan nositi posledice, ki se mi bodo zgodilo, ko izdam to, kar so morji starši delali z njimi vsa ta leta.

Po končanem nastopu, čutim neko razočaranje in nezadovoljstvo, v prvi vrsti nad sabo in svojim nerazločnim in hitrim govorjenjem, saj so mi nekatere besede in besedne zveze povzročale težave pri izgovorjavi, potem pa še nad razdelitvijo časa, koliko časa bomo posvetili posameznim prizorom. Seveda je razumljivo, da največ pozornosti dobijo prvi prizori ker so le na začetku, in vedno se začne na začetku in na koncu konča, ampak še vseeno se mi zadnji prizor zdi najpomembnejši, saj se v njem razplete vsa zgodba. Upam, da nam zadnji prizor uspe pripeljati do točke, kjer so tudi vsi ostali.

Da pa ne pozabim na Liziko, ki je bila v tej igri skorajda ne nepomembna in tudi če je nebi bilo, bi potek zgodbe lahko šel mirno naprej in je ne bi pogrešali. A še vseeno sem morala tudi Liziko postaviti na oder, in tu sem imela predvsem težavo s tem, da sem morala najprej preklopiti iz moške vloge v Gaserjih, v žensko vlogo in potem spet nazaj v moško vlogo Ivana. Liziko si jaz predstavljam kot neko nežno dekle, brez greha, in to je v dveh stavkih, ki jih na odru ona pove, zelo težko prikazati, a mislim da mi je vseeno uspelo, pri tem pa mi je zelo pomagal profesor Tadej s svojimi nasveti. Pri Liziki sem spet začutila občutek zaščite do brata Ivana, ter jezo do Mimike. V vlogi Lizike sem se res našla, in upam, da bo še kdaj priložnost, da njeno vlogo še bolje spoznam in postavim na oder.

Moja največja želja je, da zdaj ko smo Krefle postavili na oder, vidim še to uprizoritev na nekem večjem odru, s profesionalnimi igralci, ker me res zanima, kako bi to zgledalo kot prava predstava. Verjamem, da bom to enkrat tudi videla.

Manca Matjašič

***

Drugo polletje pri naših gledaliških predmetih v 3. letniku nam je otvorilo čisto nov spekter igre. Po januarskem Pokuku v pouk in avtorskih komičnih  gaserjev smo že prvi petek po predstavi predse dobili popolnoma neznan tekst. Socialno dramo! Zakaj bi to kadarkoli želeli igrati??? Zgodbo, postavljeno v čas naših prastarih staršev, z obupnimi razmerami, s katerimi mislim in upam, da nikoli nismo imeli stika. Tisto uro in naslednjih nekaj umetniških petkov smo razvili odpor do Potrčeve drame, kaj šele, ko smo izvedeli, da bomo igrali bralno uprizoritev. Ko smo kakih trikrat prišli čez celotno besedilo, so se naši odklonski umi začeli počasi odpirati in postajali vse bolj investirani v družino Krefl, njihove predzgodbe, motive in osebnosti. Dobila sem vlogo zahrbtnega patra Mirka, ki se vmeša v razpadajočo družino, da bi mladega revolucionarja Ivana odvrnil od škandalozno nesprejemljivih družbenih idej, ki bi lahko krepko zamajale in ogrozile moč cerkve. Sprva nisem znala najti načina, kako se poistovetiti z danim likom, saj so njegovo mišljenje, prizadevanja in manipulacija vse prej kot jaz in moja osebnost. Rečem lahko, da mi je sam začetek identifikacije povzročal največje preglavice in zadržke. Z vsakim sledečim tednom pa so naši liki začeli s počasnimi koraki dobivati svojo podobo. V veliko pomoč in odprtje oči k dejanski vizualizaciji Kreflove situacije nam je bil obisk našega nekdanjega profesorja zgodovine Branimirja Rokavca. Ta je pripravil celo predstavitev tega predvojnega časa, razmer, v kakršnih so živeli ljudje, družbenega sistema in njegovih norm. Vse to nam je dalo nov vpogled v ravnanje in prizadevanje vsakega posamičnega lika. Sama sem se, kot ne najbolj religiozna oseba, morala vživeti v nekoga, ki je ljudi s hinavsko pobožnostjo ustrahoval z božjo kaznijo, peklom in ne mogočim vstopom v življenje v onostranstvu. Drug drugemu smo bili velika podpora v sprejemanju in povezovanju medsebojnih odnosov med liki. Ko smo začeli vaditi prizor s patrom, še nisem povsem razumela njegova vloge in motivov v Kreflovi situaciji, zato je prizor izgledal katastrofalno. Menim, da je bila ključna vaja v petek, ko smo šli na tabor na Pohorje, kjer smo po normalnem pouku v šoli, Krefle vadili še celo popoldne. Patrove replike sem morala ponoviti vsaj petnajstkrat, vendar je vsakič znova zvenel bolj prepričljiv in »svinjski«. V mesecih do prve uprizoritve za knjižnico smo pokazali velik napredek v naši igri, prepričljivosti, vživetosti, glasnosti, razumljivosti, predvsem pa v sodelovanju in medsebojni pomoči. Petki so znali biti zelo utrujeni, predvsem, če smo bili prejšnjo noč na kakšni osemnajstki, zato smo s kavami in pričakovanjem vikenda drug drugega dvigovali v motivaciji in skupnem delu. Po trmastem začetku smo ugotovili in dokazali, da bralna uprizoritev ni monotono branje teksta ob sedenju za mizo, temveč je lahko včasih celo boljša kot marsikatera prava predstava, čeprav nima scene in kostumov. Predstavo v knjižnici smo, menim, da izpeljali čisto korektno, čeprav so nas ovirali naglavni mikrofoni. Vse nas je malo prizadelo, da so nas tonski mojstri tako podcenjevali, da naj ne bi bili zmožni govoriti brez ozvočenja v šolski dvorani. Menim, da smo na ponedeljkovem nastopu v gledališču vsem dokazali, da je to mogoče, celo z razumljivosti, razločnostjo in brez dretja.                                                                                                                                Sama Sama pri sebi vidim velik napredek v svojem delovanju pri gledaliških predmetih. Januarja me je trojka pri igri in govoru dokaj pobila in dala povod za globok razmislek o tem, kaj delam narobe in kako naj to popravim. Ko zdaj pogledam nazaj, vidim, da je bila ocena upravičena. V tem polletju sem se res potrudila za večje izražanje svojih idej in skupnem razmišljanju. Kot sem že večkrat dejala, je bil moj prvotni cilj ob vpisu v ta program gimnazije, da premagam tremo pred javnim nastopanjem. Nikoli nisem upala razmišljati, da bi lahko tako samozavestno stopila na oder in odigrala tako odločno vlogo. Kot vedno reče profesorica Ajda, »vedno je možnost za napredek in izboljšanje« kar še kako drži. Pred nami so počitnice, nato pa še zadnji, četrti letnik, v katerem bomo stopili še kakšno stopničko višje in začeli posegati po novih, večjih ciljih. Seveda pa to ne pomeni , da bomo junija naslednje leto že dosegli najvišji možen nivo naših sposobnosti. Takrat se šele začne.

Sara Krajnc

***

Minilo je nekaj časa po našem prvem pokuku v tem šolskem  letu, ko nam je profesorica prinesla devet mapic, z dramskim besedilom Ivana Potrča, Kreflova kmetija. Začeli smo ga brati in po parih straneh, se nam je besedilo obračalo v želodcu. S petkom za petkom, smo spoznavali zgodbo in like. Po nekaj tednih, smo začeli s črtanjem besedila, da bi iz njega izčrpali bistvo. Globje smo opazovali like in si o nijih ustvarili mnenje. Izrazili smo mnenja on favoriziranih likih, pa tudi tistih, ki nam niso blizu. Spomnim se, da mi je profesorica že v samem začetku rekla “Eva, ti boš verjetno Jura.” In res, to vlogo sem tudi dobila. Jura, poročen moški star 56 let, zapit posestnik in oče, je lik, ki je popolno nasprotje meni in je izziv, ki ni lahek. Ker pa imam rada izzive in me ne prestrašijo, sem vlogo takoj sprejela. Najprej sem morala ugotoviti, kaj je njegova vloga v zgodbi, pomen njegovih kretenj, način govorjenja, kakšen odnos ima v povezavi z drugimi in kakšen vpliv ima na vso dogajanje. Če sem hotela postati Jura, sem morala razmišljati kot Jura. Verjeti sem morala vsem njegovim opazkom, mnenjem in odnosom do ljudi, četudi v privatnem življenju ne bi niti pomislila, da bi rekla ali pa naredila kaj takšnega. V praksi sem najprej sem imela težavo z reguliranjem njegove pijanosti in njegove prezence v prostoru. Zaradi tega, se me je na čase tudi slabše razumelo. Kar pa sem do pokuka kar izboljšala tako, da sem pijanost kazala skoz kretnje, glas pa sem znižala, a ohranila močen in preudaren. Kdo je Jura, ko pride v prostor ali se oglasi? Kaj se mu zgodi, v interakciji z drugimi? Kakšna je njegova energija, ko se pogovarjajo drugi in je on tiho? Vse to sem razmislila in z napotki profesorjev kar dobro opravila. Najbolj sem uživala pri razčlenjevanju besedila, kjer si že dano poved razčleniš na način, da je sporočilo lika jasno. Eden mojih ciljev, je bil pokazati Jurove emocije, da zdraven surovosti pokažem še njegovo ranljivost. Da je tudi on le človek, ki pa ne zna bolje, kakor da svoje težave rešuje v steklenicah. Žal pa tega, nisem izvedla kakor sem želela, tako da mi ta del ni uspel tako, da bi lahko rekla, da sem zadovoljna. Če pa se tukaj, sama pri sebi, nisem počutila dobro, pa sem se v interakcijami z drugim počutila odlično. Največ elana sem dobila v prizoru z Ino (Lizo), saj se je najina energija ves čas dopolnjevala. Prav tako pa sem se počutila varno, saj sem Ini zaupala in sem vedela, da če se kateri kje kaj polomi, bova to skupaj rešile. S časom smo si besedilo, do katerega smo naprej čutili odpor, vzeli za naše in ga na nek način vzljubili. Zavedali smo se njegove tragičnosti in želeli ljudem pokazati, da lahko kljub temu, da smo mladi, razumemo surovost in bedo življenja. Da so na svetu družine, ki živijo v strahu, revščini, lakoti  in konfliktih ter so tik pred tem, da izgubijo dom. Da smo toliko zreli in sposobni, da prikažemo življenje starejših od sebe in da vzamemo arhaični jezik, ga ohranimo in predstavimo, čeravno nam je “tuj”.  

In še za konec, čeprav nas taka igra, ali pa takšno delo prisili v introspekcijo in dobimo nekakšen nov pogled na svet in razumevanje le tega, nam podarja pa še večji poudarek na odnosih. Vse težave in grajenje znanja so del celotne skupine, nihče ni sam. Krijemo drug drugega in vskočimo, ko je potrebno. Od trenutka ko stopimo na oder pa do trenutka, ko ga zapustimo smo eno. Nič ni pomembno, ne publika, ne ovire v procesu, le to, da jih znamo in zmoremo premagati in predvsem to, da se imamo ‘fajn’.

Eva Hentak

***

V petek smo morali v šoli napisati analizo tega polletja, v eni uri sem upela napisati samo eno poved, medtem, ko so sošolke končale z dvema do tremi stranmi besedila. Danes je nedelja in še vedno ne vem kaj naj mislim o naših Kreflih.

V kulturno dvorano sem prišla z mislijo, da bomo ponovno brali prvo stran Gimnazijke, a tokrat sta nas profesorja čaka z novim besedilom, Kreflova kmetija. O ideji, da bi nastopali to besedilo, kot bralno dramo, nisem bila prepričana, ampak sem za spremembo svoje dvome zadržala zase, ker sem bila zelo razvojena. Vedela sem, da je vse odvisno od nas, naš upeh, upeh proslave in kako bo izpadel umetniški oddelek v očeh Ptujčanov.

Besedilo smo večrat prebrali, analizirali like, njihove mesebojne odnose, njihovo vlogo v zgodbi… Dogajalni prostor in čas nam je predstavil naš nekdanji profesor zgodovine, vse to nam je pomagalo bolje razumeti literarne osebe. Nekatere so liki tako navdušili, da so izrazli željo, da bi jih igrali. Meni je bilo pomembno le, da igram ženski lik. Zdi se mi, da zato ker mi daje občutek varnosti.  Igrala sem Lizo Krefli, zelo hladno žensko, polno jeze in strahu. Ta čustva sem morala odigrati popolnoma drugače, kot jih čutim jaz in kako se odzovem jaz. To mi je predtavljalo velik izziv, kaj šele, da bi morala zraven tega razmišljati , da se moram obnašati kot moški.

Dokler smo besedilo brali, Lizini jezi ni verjel noben. Ko pa sem se besedilo naučila na pamet pa je postajala vedno bolj verjetna. Menim, da sem na nastopih dobro odigrala njeno jezo in odpor do Mimike, verjamem pa, da bom z več vaje znala biti še bolj hladna. Žal mi je, da sem bila med nastopom samo osredotočena na jezo in nisem prikazala njene žalosti in obupa, kot sem ga na vajah. Prvič ali drugih sva s sošolko vadili prizor z župnikom in sem ga odigrala odlično, še zdaj si ga lahko predvajam v glavi, kakor da bi bila tam, ker sem si takrat rekla “Ina, to je to. Boljše za tebe, da boš ga vedno tak odigrala ali še boljše.”.  Tu je edino kjer sem se razočarala.

Moja, naša zgodba s to zapleteno družino se na srečo še ne konča. Verjamem, da se še lahko izboljšam in se tudi bom, za zdaj pa sem zadovoljna s svojim nastopom. Pomembno je le, da verjamem vase in nadaljujem z upoštevanjem napotkov, ki so mi dani.

Ina Ostroško

***

V tem polletju smo dijaki tretjega letnika smeri gledališče in film eksperimentirali s pisateljem Ivanom Potrčem in njegovim delom Kreflova kmetija. Je drama, napisana v času socialnega realizma, kar nam je že na začetku predstavljalo veliko oviro, saj si takšnih odnosov in okoliščin nismo znali predstavljati. Za boljšo predstavo o takratnem času smo poslušali predavanje zgodovinarja Branimirja Rokavca, ki nam je približal življenje gruntarjev, kočarjev, dninarjev, njihov življenjski status in premoženje. Bili smo že na boljši poti k razumevanju besedila.

Najprej smo celotno besedilo skupaj prebrali, povzeli dogajanje in se o njem temeljito pogovorili. Naš naslednji korak je bil razdelitev vlog in črtanje oz. krajšanje besedila. Dodeljena mi je bila vloga Župana. Ta lik mi je bil všeč že od samega začetka, saj predstavlja pametnega in iznajdljivega človeka. Oris takšne osebe mi ni bil težak, hitro sem ujela njegove osebnostne lastnosti in karakter, veliko sem pa razmišljala o njegovem vplivu v družbi v takratnem okolju.

Začeli smo z branjem besedila po vlogah, sedeli smo skupaj za mizo in brali vsak svoje replike. Prvi vtis ni bil najboljši, zaradi monotonosti in arhaičnega jezika, se je drama zdela dolgočasna. Toda vedno globje, kot smo kopali v to jamo besednega bogastva, manj dolgočasna se nam je zdela drama.

Spoznali smo, da se z našimi liki še nismo dovolj povezali in jih začutili, kajti to je dolgotrajen in zahteven proces. Kljub temu smo tudi to oviro uspešno premostili. Sčasoma smo bili vse bolj in bolj zadovoljni z lastnim delom, opazovali smo napredovanje in resnično začeli uživat. Nekaj preglavic nam je povzročalo učenje besedila na pamet, saj smo doživljali časovno stisko, ki nam je začela predstavljati velik trn v peti.

Ko nam je uspelo odpraviti težave z besedilom, se je pojavila nova, to je igranje. Zelo dobro smo morali razumeti odnose med liki za dobro igro, pri tem sta nam pot osvetljevala profesorja Ajda in Tadej. Njune nasvete smo sprejeli in jih skušali ponotranjiti, včasih pa so se naša mnenja križala ter smo trdoglavo podpirali svoje stališče.

Moja naloga pri interpretaciji besedila, je bila, da replike povem tako, kot bi jih povedal Župan in ne jaz. To je bil zame težek izziv, saj si nisem znala predstavljati kako pomemben v bistvu je ta moški, prav nič se ni moralo zgoditi brez njegovega dovoljenja. Njegova pomembnost se mi zdi neverjetna in resnično prikazuje sliko tistega zgodovinskega obdobja. Nalogo sem zelo dobro opravil in menim, da sem prepričala tudi občinstvo.

Kot skupina smo zelo napredovali predvsem v sodelovanju in medsebojni podpori. Začeli smo se opazovati, drug drugemu deliti pohvale, graje in nasvete. Dokazali smo, da ni niti tesnoben socialni realizem prevelik zalogaj za nas.

Nika Sitar

***

Sanja Kmetec

***
Prispis:
Prebiram, kaj so isti dijaki mislili, doživljali, kako so pisali in se izražali pred letom, dvema.
Opazujem spremembe.
Načrtujem spremembe – pri sebi.

Se nadaljuje.

Pa lepe počitnice vsem.
Samo, učitelj

(Visited 299 times, 1 visits today)
 

Oznake: