V ponedeljek, 14. septembra, smo se dijaki četrtih letnikov, ki smo si za maturo kot enega izmed predmetov izbrali geografijo, po sončnem vzhodu odpeljali proti slovenski obali. Na avtobusu nas je kmalu po začetku poti čakalo delo. S pomočjo sprotne razlage profesorja smo spoznavali značilnosti pokrajinskih enot, skozi katere smo se peljali, in izpolnjevali delovne liste, razdeljene na začetku ekskurzije.
Naše potovanje se je začelo na Dravsko-Ptujskem polju in nadaljevalo mimo Dravinjskih goric proti predalpskim pokrajinam, kjer smo se najprej peljali skozi Vitanjske Karavanke do meglene Celjske kotline. Skozi posavsko hribovje smo se zapeljali v osrednjo Slovenijo, kjer na naše presenečenje na avtocesti vse do Ljubljane ni bilo gneče in zastojev.
Ko smo zapustili megleno Ljubljansko kotlino, nas je spet pozdravilo sonce, ki se nam je prav poletno smehljalo. Na poti na Primorsko smo omenili visoke dinarske planote: Hrušico, Javornike, Nanos ter Pivško kotlino. Pomembna točka na naši poti so bila tudi Postojnska vrata, ki so najnižji prehod iz notranjosti Evrope v Sredozemlje. Ko smo prispeli na grad Socerb, se nam je odprl prekrasen razgled na Slovensko Istro, Tržaški zaliv in obalni mesti Koper in Trst. Na gradu so se nam pridružili še predavatelji z univerze v Kopru. Sledilo je predavanje v učilnici na prostem, s pomočjo katerega smo dopolnili drugi delovni list. Ta se je osredotočal predvsem na naravnogeografske značilnosti regije in družbeni razvoj skozi zgodovino ter vidne družbenogeografske značilnosti opazovane regije. Pred nadaljevanjem naše ekskurzije smo izmerili še azimut koprske stolnice in tržaške bolnice ter hitrost vetra.
Naš prihod v Koper je pospremilo že precej žgoče sonce, a na našo srečo je pihal maestral, ki nas je prav prijetno hladil, dokler smo hodili v bližini obale.
Naslednji del ekskurzije je predstavljalo samostojno delo v parih. Z zemljevidom v rokah in navodili za pot smo se podali na raziskovanje koprskega mestnega jedra. Hitro smo spoznali, da ima le-to še ogromno značilnosti srednjeveškega mesta z ozkimi ulicami, ki se srečajo na trgih. Velik del mestnega jedra je sicer prenovljen. Za orientacijo in uspešno navigacijo smo morali poiskati nekaj ostankov zgodovinskega Kopra. Čeprav smo si ogledovali predvsem srednjeveške stavbe, smo naleteli tudi na nekaj novejših zgradb iz 2. polovice 20. stoletja. Pot smo končali na trgu Brolo, ki je upravno središče Kopra. Po precej izčrpavajočem pohodu smo si vzeli čas za kosilo.
Preden smo zapustili Koper in se odpravili proti zadnji načrtovani destinaciji (t
o je bil Strunjan), so nam profesorji s koprske univerze predstavili še svojo ustanovo.
V Strunjanu smo najprej obdelali krajinski park in geografijo slovenskega morja. Današnje območje krajinskega parka so bile nekoč soline, dandanes je solinam namenjen le manjši del. Izpolnjevali smo nov delovni list, na katerem pa je bila tudi druga terenska vaja. Z opremo koprske univerze smo izmerili hitrost vetra, temperaturo zraka, morja na površini, slanost, nasičenost s kisikom in količino raztopljenega kisika. Pridobljene podatke smo nato primerjali s podatki oceanografske boje.
Po zaključeni drugi terenski vaji je napočil čas za zadnje poglavje naše ekskurzije. Ogled strunjanskega klifa. Pri 
tretji terenski vaji smo se malo pozabavali tudi z našimi pametnimi telefoni in izmerili naklon klifa ter naklon kril na obeh straneh gube. Za konec smo se sončili na plaži pod strunjanskim klifom in pridobivali še zadnje podatke, potrebne za dokončanje naših delovnih listov o geomorfologiji obale.
Sledilo je še poslavljanje od sonca in morja po napornem dnevu v Slovenskem primorju. Obpanonska pokrajina z domačim gričevjem na SV naše Slovenije nas je vabila domov.
Ambrož Rodošek, 4. a
Foto: A. R.
