Društvo za Združene narode (ZN) za Slovenijo v sodelovanju s Platformo SLOGA je povabilo k sodelovanju na mladinskem natečaju ob mednarodnem dnevu človekovih pravic. Tema letošnjega natečaja je bila vključujoče izobraževanje. Na natečaju so lahko sodelovali mladi v starosti od 12 do 29 let. Nagradni natečaj je bil razdeljen na dva sklopa: literarni in fotografski natečaj.
Fotografije Laure Jambrovič, Hane Holc in Nike Sitar iz 1.u razreda so bile nagrajene.
Laura Jambrovič
Naslov moje fotografije je »Vsi smo enaki«. Z vsako barvo sem upodobila eno temo. Ni pomembno v kateri “barvi” oz. temi se razlikuješ.
Rdeča barva predstavlja raso, oranžna vero, rumena stil oblačenja, zelena spolno usmerjenost, modra narodnost, vijolična politični pogled. Ne glede na barve smo vsi enakopravni, saj imamo enake pravice.
Hana Holc
Motivu na fotografiji sem dala naslov »Spoštuj človekove pravice!«
Fotografijo sem potemnila in ji odstranila barve. Črno bela varianta se mi zdi bolj izpovedna.
Nika Sitar je prejela nagrado za najbolj izvirno fotografijo.
Sem Nika Sitar, dijakinja 1. letnika umetniškega oddelka Gimnazije Ptuj. Za udeležbo na natečaju ob dnevu človekovih pravic v organizaciji društva ZN za Slovenijo in platforme Sloga sem se odločila, ker se mi zdi pomembno ozaveščanje družbe o socialnih problemih s pomočjo fotografij.
Prikazana fotografija z naslovom ”Naj otroci spregovorijo” je pobuda, da prisluhnemo vsem žrtvam verbalnega ali fizičnega nasilja oz. nasploh vsem njihovim težavam. Velikokrat se odrasli sploh ne zavedajo, kaj jim otrok oz. mladostnik skuša povedati. V takem primeru ga največkrat utišajo, kar pa se mi ne zdi prav. Z otroki se je treba veliko pogovarjati, da nam zaupajo in povejo, kaj jih teži. Tako bi številnim pričarali čudovito otroštvo in številne lepe spomine. Razmišljala sem tudi o današnji situaciji, ko smo v karanteni. Otroci so prikrajšani za brezskrbno otroštvo in nepozabne spomine, ki bi si jih lahko sedaj ustvarjali. Pomislim na vse dogodivščine, pustolovščine in včasih tudi prepire, v katere smo se zapletali v osnovni šoli. Ko smo lahko prosto tekli BREZ omejitev, BREZ varnostne razdalje, BREZ mask, BREZ strahu, da se bomo okužili. Temu resnično lahko rečemo svoboda in veselje. Te svobode pa današnji nadobudneži ne bodo občutili v polni meri, ne bodo občutili brezskrbnega lovljenja in igranja skrivalnic, pustolovščin, kot so dreganje v čebelji panj, igranja nogometa fantje proti puncam, skupnega navijanja za Petra Prevca v šolski jedilnici … Prav tako sedaj nimajo možnosti druženja in tudi tega, da bi učiteljem kakšno zagodli, kot smo to storili mi.
Ali temu resnično lahko rečemo otroštvo? Temu, da ves dan sedim pred računalnikom najprej za šolo, nato pa igram videoigre? Prijatelje lahko samo pokličem in se z njimi pogovarjam preko socialnih omrežij. Zakaj se to dogaja ravno nam, zakaj mi? Ujeti smo v kletki, ki ji pravimo hiša. Pa vendar se zavem, da imam srečo, ker živim v hiši. Obkroža me narava, vrt. Le koliko mojih sovrstnikov je ujetih v sobici ali kotu sobice, saj se številni spopadajo s stanovanjsko stisko? Če k temu dodamo še nasilje, ki je v nekaterih družinah del vsakdanjosti, temu lahko rečemo samo pekel. Otroci in mladostniki ostajajo nemočni in ponižani, zato se je o težavah treba pogovarjati in iskati rešitev. Na voljo so številne brezplačne telefonske linije, ki ponujajo pomoč. Brezplačni TV-oglasi proti nasilju so prav tako pogosto predvajani. Nisem pa tega zasledila na socialnih omrežjih, kjer mladi preživimo veliko časa. Menim, da bi takšne objave pomagale mladim in jih spodbudile k iskanju rešitve. Naveličali smo se sprehodov, saj je vsak dan ista steza, ista pot, ista rutina. Vsak dan se mi zdi kot nešteto istih dolgočasnih dni. Dnevi so čemerni, črni in sivi, pogled skozi okno je vsak dan enak. Enostavno otroci nimajo več volje do učenja, do novega znanja, kot smo ga imeli mi. Veselili smo se vsake naslednje ure, ki ni bila matematika, seveda. Ni več toliko nasmehov in smejanja, kot jih je bilo. Vsa ta situacija iz nas črpa energijo in otroško radost. Naša šola je bila prej svetle, rumene barve, kakšne pa je sedaj, ko tam stoji prazna, siva, temna? Bojim se, da se bodo osnovnošolci spet vrnili v šolo in se ne bodo znali zabavati, ne bodo se družili, ne bodo tekli po travnikih. Najbolj boleče pa je, da za to, da bi se osvobodili, ne moremo storiti več kot to, da se ne družimo in upoštevamo ukrepe. Lahko samo čakamo in upamo na najboljši možni razplet. Toda ne bomo se pustili tako zlahka, te hude čase bomo skupaj pregnali in se v šole vrnili s pozitivnimi mislimi in z navdušenjem. Ves čas govorim o otrocih, toda kdo se resnično skriva za to besedo, to je vprašanje. Je v tem norem času res še privilegij biti otrok??
Mentor: Boštjan Rihtar
