Generalna skupščina OZN v New Yorku je novembra 2005 razglasila 27. januar kot mednarodni dan spomina na žrtve holokavsta. Na ta dan so namreč sovjetske vojaške enote leta 1945 osvobodile koncentracijsko taborišče Auschwitz-Birkenau blizu Krakova na južnem Poljskem. Dan spomina na holokavst od leta 2008 obeležujemo tudi v Sloveniji.
Naša šola že od leta 2007 v jesenskem obdobju organizira strokovno ekskurzijo za dijake v 4. letniku v ta, kot ga je poimenovala ena izmed dijakinj, najsrhljivejši kraj v Evropi. Vsakoletna poročila dijakov o ekskurziji so zadosten dokaz, zakaj je pomembno poznavanje preteklosti. Žal v tem šolskem letu ni bilo mogoče izvesti ekskurzije, ki je bila vedno tudi povezana s kasnejšo obeležitvijo spomina na holokavst.
Na spletni strani Sinagoge v Mariboru je zapisano: “Beseda holokavst se prvotno nanaša na žgalno daritev starih Grkov in Rimljanov, pri kateri se daritvena žival popolnoma sežge. Pozneje se je beseda pričela uporabljati kot sinonim za množično uničenje ljudi, običajno s sežigom. V mednarodnem zgodovinopisju je v uporabi tudi termin ŠOA (hebr. Šo’ah (nepričakovani) propad, uničenje), ki označuje množično iztrebljanje Judov v nacističnih koncentracijskih taboriščih med drugo svetovno vojno. Holokavst je bil možen znotraj tradicije antisemitizma, ki je dosegel tragičen vrh z najbolj radikalnim množičnim uničenjem Judov v njihovi zgodovini.”
Med aprilom 1940 in decembrom 1944 je v Auschwitzu-Birkenau tragično preminilo okoli 1,5 milijona Judov. V to koncentracijsko taborišče smrti je bilo pripeljanih tudi preko dva tisoč zapornikov iz Slovenije. Ob osvoboditvi so lahko sovjetske enote lahko rešile le 7650 bolnih in izčrpanih taboriščnikov, med katerimi je bilo tudi 21 oseb iz slovenskih pokrajin.
Dijaki in dijakinje 3. š oddelka so zapisali:
“Prispel je vlak z interniranci. Čakali smo, ko so esesovci začeli odpirati nabito polne tovorne vagone. Tisti, ki so stali spredaj pri vratih, so popadali kot klade s precejšnje višine na tla. Kot bi se naenkrat preparala ogromna, preveč natlačena vreča. Nekateri so imeli dovolj moči, da so se pobrali in se začeli postavljati v vrsto. Drugi so se plazili. Najslabotnejši pa so obležali, otrpli. Še naprej so ljudje skakali iz vagonov. Toda naenkrat so nehali. Nekaj jih je zadrževalo, da bi skakali na onemogle tovariše – mrzel tuš zavedanja o pogubi in pekoča vest. To je bil strašen prizor človeške stiske in nemoči. Vmes so že posegli Nemci s psi, ki so se renče zaganjali proti oklevajočim…”
Izseku iz spletnega vira dijaki dodajajo: Dostojanstvo in temeljne pravice vseh ljudi so prepogosto še dandanes le mrtve črke na papirju, nespoštovanje človekovih pravic pa vsakdanja praksa v nedemokratičnih državah oz. v kriznih žariščih. Mednarodni dan spomina na žrtve holokavsta nas mora vzpodbuditi k čuječnosti, da smo prav mi, danes živeče generacije, odgovorni za to, da gradimo svet miru in človečnosti.
Jelka Kokol Plošinjak in oddelek 3. Š
