Bili smo v Ljubljani, kjer so se prvič srečale slovenske gimnazije, ki imajo gledališko/plesno/filmski program: Ljutomer, Ljubljana, Nova Gorica, Konzervatorij za glasbo in balet LJ in Ptuj. “Zdi se mi, da smo doživeli krasno druženje, da smo spet začutili, kako smo pogrešali bližino, stik in veselje skupnega ustvarjanja. Moram reči, da me je ta mladostni žar kar presunil,” je lepo povzela prof. Maja Delak, pomočnica ravnatelja ljubljanske šole – gostiteljice. “Podpišem” Majino izjavo. Pa poglejmo, kako so srečanje doživele ptujske dijakinje.
***
V četrtek smo gledališki del 1 .u in 2. u šli v Ljubljano, ker je bilo tam srečanje vseh umetniških šol iz Slovenije. Čez dan smo bili na umetniški gimnaziji in smo imeli delavnice. Jaz sem bila na plesni delavnici s Hano, kjer je bilo zabavno in sem se počutila res svobodno. Bilo je veliko delavnic, katere se na koncu dneva predstavile ostalim. Spali smo v hostelu, ki je bil malo neudoben, ampak takšni so. V petek so imeli vsi razredi nastop, vključno z nami. Nastopi so bili vsi zelo dobri, ampak je bilo naporno sedeti tako dolgo. Naš nastop je potekal dobro, kjer je Ana povedala svoj grški mit, Nika svoj monolog, mene pa so izžrebali za minuto spontanosti. Dobila sem samostalnik nogavice in sem morala eno minuto govoriti o njem. Na koncu smo še povedale zborovsko pesem, ki je šla tokrat bolje, ker se nismo začele smejati. Vse skupaj je bilo zelo inspirativno in zanimivo, da smo videli kaj so delali naši vrstniki. Po vseh nastopih so podelili priznanja za najboljšo igro, najboljšega posameznika in posameznico in še nekaj drugih. Jaz sem dobila priznanje za posebne dosežke za svojo minuto spontanosti. Vse skupaj se je zavleklo in smo bili kar izmučeni na avtobusu, ampak jaz sem se mogla učiti slovenščino, ker sem bila v ponedeljek vprašana (dobila sem 5).
Lana Pavalec, 1. U
***
Festival v Ljubljani je bil prava ″bomba″; s tem mislim, da je bilo vsega res ogromno. Odvijalo se je mnogo raznolikih delavnic, sama sem se udeležila delavnice z imenom ″Kvalitetiš″. Temeljila je predvsem na vizualiziranju telesa skozi predmet. Bila sem del ognja, vode, ledu in tudi žvečilnega gumija. Imela sem vso svobodo, svoje gibe sem lahko ustvarjala po glasbi in občutenju določenega predmeta. Predvsem pa mi je bilo fascinantno opazovati ostale plesalce, saj je vsak razvijal svojo zgodbo. Po končanih delavnicah smo se vsi predstavili s svojimi končnimi izdelki. Zelo me je navdušila delavnica z naslovom ″Rap″, kjer so dobili naključno besedo, ki jim je bila asociacija za improvizirano rapanje. Naslednje dan pa so se neprestano odvijali nastopi. Od dramskih in plesnih točk do filmskih izdelkov. Mene osebno so predvsem impresionirale plesne točke, v katerih si lahko s svojo domišljijo razbral marsikaj.
Ta dneva v Ljubljani sta bila zelo produktivna a hkrati naporna. Nastopajoči so mi odprli širši pogled na umetnost. Naučila sem se da, se moram le prepustiti svojim občutkom, ki me bodo zapeljali na pravo pot.
Hana Holc, 2. U
***
Srečanje v Ljubljani mi je bila nova, zabavna in poučna izkušnja. Ko sedaj pomislim na to, kaj mi je bilo najbolj zanimivo, moram priznati, da je to stvar, ki se mi je takrat zdela največja nočna mora: Repati pred več kot 100 ljudi.
Na temo, ki je nisem poznala, saj jo je določila publika.
»Groza«, sem si mislila.
Šla sem na oder in odrepala moj del na besedo “nebeški oblaki”. Iskreno, najprej sploh nisem vedela, o čem naj govorim, ampak so mi potem besede nekako stekle.
Ko sedaj pomislim na to, se mi zdi odlična izkušnja. Poznam misel, ki pravi »Try otherwise you’ll never know.« Mislim, da jo zdaj še bolje razumem, saj če tega ne bi poskusila, nikoli ne bi vedela, kako je, ko stojiš na odru, ljudje te gledajo, možgani iščejo prave besede in poskušajo najti čim boljše rime. No, sedaj vem.
Zelo zanimivo mi je bilo videti, s čim se ukvarjajo druge šole. Vsaka točka se mi je zdela po svoje lepa. Vsaka je imela svoj smisel in svojo zgodbo. Menim, da smo se vsi res dobro odrezali in zase lahko povem, da sem se po dveh dneh vrnila domov polna izkušenj, idej in novih znanj. Oba dneva sta bila na polno preživeta in bi ju z veseljam še kdaj ponovila.
Če mene vprašate, vam rečem … super festival!
Nika Črnjavič, 1. U
***
21. aprila smo skupaj z 2. U odšli v Ljubljano na srečanje umetniških šol. Po prihodu domov smo bili vsi utrujeni, jaz sem tudi zbolela. Vendar se mi kljub vsemu zdi, da bi lahko trajalo kakšen dan več.
Ob prihodu smo si najprej pogledali šolo, nato se pa razporedili po skupinah, katerih smo bili določeni. Jaz sem bila z Manco, Niko S. in Ajdo. Na začetku smo se predstavili nato si je pa vsak po želji izbral knjigo, v njej poiskal stavek, ki mu je bil všeč ter ga nato interpretiral. Vsi v naši skupini so bili tako dobri in se vživeli v vlogo. Te delavnice smo ob koncu dneva v dvorani predstavili še vsem ostalim dijakom. Naša točka je bila prva, ter prva sem govorila, od treme sem pozabila povedati naslov.
Vsi smo po zadnji predstavitvi zaplesali na plesišču, ob bendu Ljubljanske šole.
Spali smo v hostlu, ki je bil prav v redu vendar bi lahko bil lepše urejen, v naši sobi je bilo 25 stopinj, ter nismo morale prezračit. Zjutraj nas je ob 6.20 zbudila budilka od Ajde, ki je bil nekakšen rock, samo ona je lahko šla dalje spat. Ta dan smo 7 ur preživele gledanja ostalih predstav, ki so bile zanimive vsaka na svoj način.
Mi smo bili proti koncu, imela sem takšno tremo, da sem se sama v sebi zelo tresla. Na srečo je bilo hitro konec. Nika jim je predstavila njen monolog, jaz sem povedala svoj grški mit, Lana pa je imela minuto spontanosti za kar je dobila kasneje tudi priznanje. Zborovska pesem nam je uspela brez smejanja, kar je velik napredek in mislim da smo bile vse vesele. Ob vožnji domov smo že vse spale, vendar smo se ustavili na bencinski črpalki, da si je Manca lahko kupila sendvič.
Vesela sem da sem videla še ostale šole, njihova umetniška dela, ter spoznala še druge umetnike. Mislim, da si bom to izkušnjo še za dolgo zapomnila.
Ana Rokavec, 1. U
***
Več fotografij na tej povezavi.
Oznake: umetniški oddelek
