Z učiteljico Ajdo Valcl sva pred koncem šolskega leta odprla vrata razreda in pokukali ste lahko v našo učilnico in videli, kaj delajo dijaki pri predmetu Igra in govor. Kaj si o tem mislijo drugi, je pokazal aplavz publike na nastopu v MG Ptuj minuli petek. Naju pa zanima tudi (ali celo predvsem), kako svoje delo razumevajo dijaki. Tukaj njihova razmišljanja in uvidi.

 

Tretji letnik

To polletje smo se posvetili drami, kjer ni bilo toliko prostora za spontanost, smo pa začutili delo v pravem gledališču. Ker nismo izpilili dela na karakterjih v prvem polletju, smo se morali zdaj bolj povezati z njimi, si predstavljati, kako bi se obnašali v določenih situacijah, ki niso v igri, kako se premikajo in kakšen je njihov cilj.
Naučiti se besedilo je že izziv, potem pa še moraš to povedati v karakterju, da veš, kaj želiš povedati in da ne izgleda naučeno. Od začetka je težko, ko pa ponavljaš že pet mesecev, se pa navadiš in bi lahko že sama povedala ves tekst iz celega prizora. Vrtnika sem dobro naštudirala, čeprav ni pravi človek, si lahko predstavljam, kako izgleda, kaj razmišlja, kaj želi. Zraven govora pa moraš še delati mizansceno in si jo zapomniti. To je odvisno od vseh na odru in če kdo naredi kako spremembo se moraš prilagoditi, ne pa samo kriviti en drugega.
Ena stvar je, da samo govoriš iz glave, drugo pa, da veš, kaj želiš s tem povedati, zato smo morale za vsak prizor in za vsako repliko povedati, kaj želi karakter s tem doseči, ker smo tako lahko najbolje povedale. Čeprav bi želele več časa, da bi izpilile prizore in čeprav nimamo veliko rekvizitov in scene mislim, da bo dobra predstava, ker smo naredile tudi velik napredek v igri, vemo smisel predstave in smo naredile največ kaj lahko za zamorjeno staro dramo.
Všeč mi je tudi, da imamo veliko fizičnega igranja. Naučila sem se, kako se klofuta na odru, čeprav po dveh urah vaj že boli, kako biti vedno odkrit proti občinstvu in da kar si predstavljaš v glavi, vedno zgleda drugače, ko to izvedeš.
Vrtnik je slaba oseba v igri, ampak ga res rada igram, ker ima veliko moči, cel prostor je njegov in se ga vsi bojijo. Komedije iz prvega polletja in drame sicer ne moreš ravno primerjati, a sem zdaj vseeno bolj uživala, ker so nekateri prizori res čustveni in me res zanima, kako izgleda predstava z vidika občinstva.
Lana Pavalec

***

Kako naj to povem,
kar si dovolim in česar še ne vem,
za mano spet so nove bile ovire,  
delo, igra, težke vse izbire.
Začeli smo z igro, ki se po vlogah je delila,  
Jaz kot Ludvik na oder sem stopila.  
Težko je začutiti, se poistovetiti,  biti v vlogi,
medtem ko znotraj tebe zajedajo te dvomi,
ker sam sebe ti ne vidiš,
sam sebe težje slišiš,
kar moraš narediti, le v glavi tiho misliš.
Naučila sem se tekst, to dobro se zavedam,  
a nisem znala prepustiti se občutkom in besedam,
da razumela bi, kaj scenarij opisuje,
da razumela bi, kakšen odnos se oblikuje,
nisem našla ta občutek, ki me znotraj navdušuje.

Mislim si, da veliko dela je za mano,  
bili so padci in vzponi, kar naprej me je gnalo.  
Ne znam poslušat sogovorca, na stavke reagirat,
se morem naučiti, kako v prizoru treba je uživat.
Kar naprej v meni nežno strah se prepleta,  
da od mene boljša so vsa druga dekleta.
Premalo samozavestna, preveč tiha,
pustiti si moram, da duša navzven glasno zadiha.
Ne bom se potopila,  
zato si bom pustila
nasmeh na svojih ustih, ker sem letos se trudila.  
Vem, da zmorem več!
Zbrati se, ko moj prizor pride na vrsto,
takrat po svojih močeh stati kot moški čvrsto.

Če začnemo z mizansceno,  
meni zdi se bomba,  
kljub temu da vem, da za vsem bila je borba.
Kako najboljše bilo bi reči, stati ali sedeti,
sekunde molka v mislih si prešteti.
Premalo bilo je časa za popolnost,
tudi manjkale smo nekaj za vsako to podrobnost.
A uspele smo, teksta ne beremo,  
po odru in s čustvi v roke si krenemo.
Prvi prihod pred publiko je vedno najstrašnejši,
v vsem, kar želiš narediti, hočeš bit najhitrejši,
kar je pri meni problem,  
saj se zaradi treme še vedno živčno ”jem”.  
Treba bo zagledati se v točko ali umiriti,  
začutit osebo pred mano in se prepustiti.  
Konec koncev pa ponosna sem na vse,  
skupaj lahko pridemo še dlje,
med sabo smo povezane, bolj kot smo bile,
težko je, ko se zavedam, da enkrat bomo šle.  
Ana Rokavec

***

Preden smo s sošolkami izvedele za razdeljene vloge drame Krefli, sem močno upala na vlogo Jure Krefla, saj sem ga videla kot velik izziv za mojo igralsko pot, zaradi njegovega večnega opitega in depresivnega stanja, po drugi strani pa zaradi njegovega pametnega in zdravega razmišljanja.

Ko sem izvedela, da sem dobila to vlogo, sem se počutila kot da bi lahko kar poletela po zraku od radosti, ki je napolnila moje telo.

Zatem sem se odpravila na strmo pot trdega dela: opazovanje opitih ljudi, kako se obnašajo, kako govorijo, kako hodijo in razmišljajo. Opazovanje vzorcev vedenja je bilo še najlažje delo pri uresničitvi lika Krefla v moji glavi, saj je sledilo branje teksta na glas, si domisliti Krefla in njegovo vedenje, vaditi kako bi ga uprizorila.

Seveda, eksperimentirala sem z več različnimi načini uprizarjanja in bila trdno prepričana v način, ki sem ga našla in je najbolj ustrezal mojemu liku, zaradi česar sem imela težave z že-naučenim načinom barve glasu in premorov, kar sem se v nekaj primerih morala naučiti znova in znova, zaradi utrjenega prejšnjega načina uprizarjanja v moji glavi.

Sledilo je izpopolnjevanje lika in njegov prihod v mojo realnost. Med prostim časom sem se zazrla v ogledalo pred menoj in vadila govor Krefla, nato še mizansceno s predstavljanjem lika sogovorca. Ker Krefl večinoma govori monologe, sem vsakega posebej povadila in se ga naučila na pamet, da mi niso predstavljali nepotrebnih težav. Moji najljubši metodi učenja sta bili, kot sem že povedala, igra pred ogledalom (gledanje same sebe je zame zelo pomembno, da vidim svojo obrazno mimiko, saj lahko vedno nekaj spremenim) in seveda snemanje same sebe, medtem ko se gledam v ogledalu, (za opazovanje govora; barve glasu, monotonosti, ali se skozi govor dajo občutiti moja čustva, glasnost, hitrost…).

Krefli so moje najljubše delo, ki smo ga delali pri gledališču, saj je polno pretresljivih, nepričakovanih dogodkov, ki gledalcu povzročijo, da mu zastane dih, kar se je zgodilo tudi meni, ko sem popolnoma razumela dogodke drame.

Že kar v samem začetku sem se z lahkoto poistovetila s Kreflom, saj me je njegov lik nemudoma pritegnil, zato na srečo nisem imela težav z iskanjem Krefla v meni, saj sem si ga ves čas že predstavljala, morala sem ga še samo uresničiti v praksi.

S sošolkami sem se, kot vedno, zabavala ob delanju produkcije, kar je zame včasih predstavljalo težave, saj sem ob igranju morala čutiti burno sovraštvo do drugega lika-sovražnika, pa ga enostavno nisem znala občutiti, saj sem si pred sabo predstavljala milo prijateljico, zato sem se morala naučiti odigrati človeka, ki sovraži drugega človeka, kar sem na koncu tudi občutila v svoji igri.

Na svojega Krefla sem zelo ponosna.
Ajda Marin

*** 

V letošnjem polletju sem zares vstopila v gledališče in se z njim povezala. Tako z igranjem kot z drugimi deli ki pripomorejo k dobri igri. Veliko natančneje sem se lahko spoznala s scenarijem in se kdaj preizkusila v vlogi režije. Imela pa sem tudi občutek, da je to polletje potekalo nekako resnejše, kar me sicer ni motilo, ampak mi je dalo še več motivacije. S sošolkami smo se tudi prvič srečale s pravim scenarijem in zapisanim tekstom. S tem se nam je zmanjšala možnost improvizacije, kar je bilo včasih koristno, saj si se lahko še posebej prepustil čustvom in občutkom brez razmišljanja in odkrivanja teksta za naprej.

Imela pa sem tudi veliko možnosti opazovanja svojih sošolk in spremljati njihovo odkrivanje njihovih karakterjev in obenem tudi njihov napredek. Skozi to polletje pa sem se včasih znašla tudi v slabših dneh brez motivacije, saj se mi je zdelo, da mi ne gre in s sabo nisem mogla biti nikakor zadovoljna, ampak sem skozi to šolsko leto leto tudi opazila, da se to ne dogaja samo meni. To me je nekako pomirilo in mi dalo oporo, saj sem vedela, da tega ne doživljam samo jaz. Če povzamem se mi zdi, da smo to leto izkusile veliko lekcij in se veliko novega naučile, kar nam bo prišlo prav tudi v življenju in ne samo v gledališču.
Ema Kovač

*** 

 Ponovno je za mano še eno polletje na gledališki smeri. Po vsakem polletju si mislim, da sem že v prejšnji recenziji vse zapisala in sploh več ne vem o čem bom pisala naslednjič, potem pa ta naslednjič pride in ponovno imam ogromno novih izkušenj, misli in stvari, ki bi jih rada zapisala.
To polletje je bilo zame izziv, saj igram vlogo, ki mi po dejanjih ni ravno blizu in se pri le teh tudi kar precej razlikujeva. Lik Gočl, ki ga igram, je sicer res super oseba, ki se zavzema za pravico in se za njo bori in s tem sem se lahko povezala. Njegovo osnovno prizadevanje je sreča za družino ter dobro življenje za otroke, ženo ter sebe. Nikoli pa še nisem bila v takšni ali vsaj podobni situaciji, da bi morala koga daviti oz. izsiljevati, kot je to zaradi vseh dejavnikov moral storiti Gočl. S tem se mi je bilo res težko povezati in takšne scene, kjer nekoga izsiljuje ali davi resno odigrati. Iskreno po tem, ko smo prvič pri pouku prebrale dramsko besedilo sploh nisem vedela, kdo Gočl je. Na začetku sem se počutila kakor, da mi niti malo ni šlo in čim hitreje sem želela končati s tem. Vendar več krat, ko sem poskusila, boljše mi je šlo in postajalo mi je vedno lažje.
Sedaj lahko replike, ki jih rečem zares začutim v sebi in jih povem kot misel in ne samo kot naučene. Veliko bolje kot sem na začetku razumem, kdo Gočl je in kako se počuti. Zdi se mi, da replike povem bolj naravno in ne na silo odigrano. V tem polletju sem ugotovila, da kljub temu, da če nekaj v prvo ni najboljše, ne pomeni, da bo rezultat slab.

Naučila sem se, da v življenju, kot tudi v gledališču, ne smemo obupati zaradi tega, ker nam nekaj na začetku ne gre, vendar je pomembno, da vztrajamo. Pri sebi sem zadovoljna s tem, da se bolj vživim v lik, ga bolje razumem in da sem se naučila bolje odigrati situacije , ki mi niso blizu. Pri tem mi je zelo pomagala profesorica, saj me je usmerjala in mi pomagala, da sem lahko bolje razumela lik. Zadovoljna sem tudi s tem, da sem se potrudila in dala vse od sebe tudi, ko sem bila utrujena in nisem imela energije.
Zdi se mi, da smo tudi punce kot skupina naredile en velik korak naprej. Lahko rečem, da je to naša prva “resna” predstava napisana po dramskem besedilu. Zdi se mi, da smo to polletje delale bolj resno kot prejšnje polletje, tudi delo, ki smo ga obravnavale, je bilo precej kompleksno in vsebina je bila dokaj zahtevna. Verjamem pa, da s še bolj trdim delom zmoremo še več in verjamem tudi, da se bo to pokazalo v našem naslednjem pokuku v pouk. Seveda imam tudi nekaj stvari, ki si jih v naslednjem polletju želim izboljšati. Izboljšala bi rada to, da bi podala več idej pri režiji, saj vem, da nas to čaka naslednje leto. Rada bi se izboljšala tudi v podajanju kritike in seveda še več časa posvetila temu predmetu.

Za mano je zelo poučno polletje, za katerega upam tudi trditi, da je uspešno polletje. Upam, da se bo to v naši predstavi pokazalo in se že veselim petka, da naše delo pokažemo še ostalim.
Nika Črnjavič

 ***

V tem šolskem letu smo se pri igri naučili nove stvari prav tako pa tudi nadgradili svoje znanje. Za obe predstavi, ki smo jih imeli to leto, smo se drugače pripravljali in pri obeh naučili novih stvari kot so opazovanje lika katerega igramo, razumeti podtekst in s tem občutkom potem zaigrati  naš prizor. Na začetku je bilo težko, saj so bili loki zelo drugačni. Morali smo jih razumeti, se naučiti njihovo hojo, premikanje, način govorjenja, način kako delajo stvari, kako bi bili oblečeni, kakšne odzive bi imeli, kakšna so razmerje med liki, a na koncu smo jih s pomočjo profesorice izpopolnili.

Lik katerega sem imela sem preučila in s se tem novih stvari naučila. Kot recimo da je Nana zelo nežna in čustvena. V življenju ne ve točno, kaj želi a zagotovo pa ve, da si zelo želi tega otroka in to z Ludvikom. Ampak tako kot smo morali preučiti svoj lik, smo na nek način tudi morali like, s katerimi je naš lik v odnosih, saj smo tako lažje razumeli, kako čuti naš lik do drugega lika. Tako smo se tudi naučili različne načine govora do določenega lika saj je naš lik do vsakega drugače navezan. Poleg tega pa smo morali tudi opazovati ostale like in razumeti njihovo zgodbo in način izražanja, saj smo tako lažje razumeli zgodbo. Skozi leto smo si vse pomagale izpopolniti ta lik, saj smo gledale ena drugo nastopati in tako opazile popravke, ki jih ta ni in tako nadgradili vsak lik. Zdi se mi, da smo se vse vživele v naše like in jih naredile popolne.
Vita Urh Završnik

Drugi letnik

 

To polletje sem ugotovila, da igralstvo ni zame. Še vedno menim, da je igralstvo zelo zahtevno in občudovanja vredno. Še vedno rada zahajam v gledališče kot gledalec. Kljub temu se v igralstvu kot v poklicu ne vidim.

Delna izguba zanimanja v igralstvu mi je ravno najbolj povzročalo izziv ter hkrati problem so mi povzročale zdravstvene težave to leto, zaradi katerih se nisem utegnila udeležiti veliko vaj. Posledica tega je bila, da na koncu nisem bila na odru ampak v tehnični kabini.

Pri svojih sošolkah opažam velik napredek kot v interpretaciji, igranju in gibanju v prostoru. Zdi se mi, da lepo napredujejo ter, da imajo možnost za še večje dosežke, kot so jih imele že do zdaj.

V starejših letnikih (3. in 4.) vidim vse to kar smo se to polletje in skozi obe šolski leti delali (izgovorjava, interpretacija, igranje na sploh,…). Vendar pri njih se tudi seveda opazi, kako gre vse bolj »gladko« ker so višji letniki.

Najbolj nisem zadovoljena s tem polletjem, ker vem da bi lahko naredila veliko več ter se bolj potrudila. To polletje sem bila na nastopu, ampak sem bila v tehnični kabini, kar tudi ni bilo tako slabo, saj sem pridobila novo izkušnjo. Obžalujem pa hkrati, da nisem mogla biti na odru.
Aneja Toplak

***

To šolsko leto je bilo polno vzponov in padcev, edino kaj lahko narediš v takšni situaciji je da se ne pustiš podreti zaradi padca. To je zelo težko saj ne veš če se ti bo spet uspelo dvigniti na pričakovan nivo. Ob tem nam je profesor super pomagal, nas pograjal in pohvalil, ko je bilo treba. Za pretekli šolski leti si nebi morala želeti boljšega profesorja.

Dosti smo se naučili, največja in meni osebno najtežja stvar je bil dialog, saj moraš biti eno s soigralcem, moraš ga poslušati in premisliti kako odreagirati na njegov govor in kretnje, kar pa ni lahko, saj moraš razmišljati o besedilu ki ga moraš povedati in mu dati priokus da zgleda kot da si si ga izmislil tisto sekundo.

Kljub težavnostim mislim da nam je uspelo

Vse smo se potrudile po svojih najboljših močeh in vam pokazale naše osvojeno znanje. Gledalcem smo predstavile Kreontovo Antigono od Miro Gavrana, ki pa nas je prišel pogledati na našo generalko in ta trenutek se mi bo večno usidral v spomin.

Za na konec pa se še želim enkrat zahvaliti profesorju za vso našo skupno delo in trud ki ga je vložil v našo predstavo. HVALA.
Lana Strnad

***

»Bolje je biti nesrečen in spoznati najslabše, kot pa biti srečen v raju norcev.« F. Dostoevsky

Citat, ki ste ga prebrali na začetku, me je spremljal skozi moje potovanje v dojemanju lika – Kreonta.

Kreont, kot literarni subjekt, se me sprva ni dotaknil. V Sofoklesovi Antigoni mi je bila prav Antigona za vzgled, saj se je borila v prepričanju z njenimi vrednotami. V Antigoni od Mirana Gavrana, pa sem začutila nekakšno popustljivost v njeni moči in volji za pravico. V neki točki je rotila Kreonta, da bi ubil njeno sestro, kar sem razbrala kot znak šibkosti. V nasprotju sem doživljala Kreonta. On se mi je zdel močan in pogumen, vendar, s poglobitvijo v lik, sem sprevidela, da je bila to le ena izmed mnogih plasti, ki jih je skrival.

Proces, da sem odkrila te plasti, ni bil lahek in ne kratek. Prvotno sem imele težavo Kreonta razumeti. Spraševala sem se; zakaj tako odgovori, zakaj zamenja temo pogovora ali se ji izogne. Predvsem pa mi je bilo težko določiti, kakšna značaja bi imela, saj nastopim v dveh različnih delih. Na vajah nisem bila zadovoljna z svojo izvedbo. Iskala sem njega. Ko sem ga že čutila v sebi, se je ponovno izgubil. Citat, omenjen na začetku, sem po naključju nekje prebrala. Takrat se mi je zazdelo, kot da mi Kreont govori.

 Moja težava je bila predvsem, da sem besedilo razumela kot to, kar je … besedilo. Besedilo, pri katerem sem zvenela preveč naučeno. Ta problem me je spremljal vse do začetka predstave.

Kreontu nisem želela narediti krivice. Želela sem, da bi gledalci čutili njegovo igranje in uživanje v zavedanju, da je Antigonino življenje že zapečateno, saj ona verjame, da ga lahko prelisiči.

Opazila sem, da sem bila pred nastopom pod večjim stresom kot pa na odru. Med preteklimi nastopi sem čutila in slišala bitje svojega srca, imela sem potone roke. Tokrat je bilo drugače. Na oder sem prišla brez tega občutka. Še sama ne vem, kako je prišlo do tega in ali bom na naslednjem nastopu imela drugačen občutek.  

Hkrati se tudi zavedam, da še je pred menoj dolga pot trdega dela. Med nastopom so bili trenutki, za katere, bi si  želela, da bi jih drugače izvedla/ izpeljala.

V mojih očeh Kreont ni pošast, kot bi marsikdo trdil. Menim, da je želel biti viden, vendar se mu je nekje na poti zalomilo. Vedel je, da je svet pokvarjen. Sprevidel je resničnost in kako stvari potekajo v njej. Če je želel ostati viden, ni imel druge izbire, kot da igra podlo igro.
Nina Kocman

***

˝Nemogoče pomeni samo to, da vam bo vzelo malo več časa, kot ste načrtovali.˝

V prvem polletju smo bile vse prepričane, da bomo že do produkcije v januarju uspele narediti predstavo Kreontova Antigona, vendar nam je profesor s težkim srcem povedal, da to na žalost ne bo mogoče, saj nismo imele dovolj časa na rokah. Tako smo lahko pokazale samo del in gledalcem predstavile našo vizijo za drugo produkcijo.

Takoj ob prihodu v drugo polletje smo se spustile v delo. Menim, da smo v predstavo dale največ truda kot kadarkoli do sedaj. Dobile pa smo tudi drugi pogled na pripravo, ki ne gre vedno po planu. Kako je, ko je kar naenkrat treba spreminjati in zapolniti mesto, ki je bilo opuščeno. Malce stresna izkušnja, vendar je sedaj za nami.

Ure in ure se je sestavljala naša predstava, od novih idej, kako se postaviti na oder, kako bodo potekali rezi med dvojicami, kako želimo biti oblečene, ali bomo imele kakšne pripomočke…, vsaka je predstavila kako si zamišlja svoj del, kako ga želi izpeljati, druge so delile svoja mnenja, da je vsaka prispevala svoj del.

Opazila sem, da smo se skozi leto še bolj povezale, saj smo potrebovale druga drugo. Dajale smo si podporo, si pomagale, zagotovile smo si, da nam bo uspelo.

Ko pogledam nazaj v prvi letnik vidim, da smo kot osebe zelo zrasle, imamo več izkušenj, kar je tudi logično, saj smo lep čas preživele s trdim delom in trudom. Čeprav vem, da ne bi smela in da smo si različni se primerjam tudi s prvimi letniki, ker želim videti ali sem res napredovala in ali se to opazi.

Ponosna sem nase in vse ostale in zelo me zanima, kako bomo v naslednjih dveh letih rasle še naprej.
Neja Gyoerek

***

Vstopimo v gledališče, kjer oder služi kot prostor za raziskovanje naše notranjosti. Zavese se dvignejo in vsaka scena razkriva kompleksnost notranjih dialogov. V tem prostoru igramo vloge tako opazovalca, poslušalca kot igralca. Resničnost in domišljija se prepletata, vsak spomin in vsaka misel postaneta predmet analize. V luči introspekcije se razkrivajo skriti kotički zavesti, kjer kot občinstvo tega mentalnega procesa iščemo globlji smisel in razumevanje svojih izkušenj.

“Konflikt je drama.” Tako bi z enim stavkom opisala to polletje. Vsak ponedeljek sem poslušala isti stavek, ki je prihajal iz ust mojega profesorja. In seveda, ni se motil. To je element, ki naredi igro zanimivo in človeško. Igralstvo je zapleteno delo. Ob tem moraš biti dober poslušalec, a tudi pozoren na to, kam gledaš. Boš gledal svojega partnerja na odru ali boš gledal okrog po prostoru, saj ima tvoj lik življenjsko zamer do lika tvojega partnerja. Moje stališče na igralstvo pa ostaja enako skozi to šolsko leto. Industrija je ob tem zanimiva, a tudi težka in naporna.

Ko sem se pripravljala na pisanje te refleksije, sem prebrala najprej refleksijo, ki sem jo napisala decembra prejšnjega leta. Moje prve misli so bile “Je res bilo tako hudo?” In ja, res je bilo. To leto je bilo naporno, a tudi vse slabo enkrat mine. Najbolj naporne so bile zgodnje jutranje ure, ki so se vlekle do treh popoldne, in tedni, ki so imeli več ocen kot dni v tednu. Ljudje smo takšni, da si najbolj zapomnimo le slabe trenutke in pogosto preziramo pozitivne, zato sem se tukaj posvetila tudi njim. Imela sem priložnost opazovati in sodelovati v procesu, kjer sem opazila, da naš razred deluje kot prava skupina. Skoraj vsaka sošolka je prispevala svoje talente in znanja. Zavedanje, da si delimo isti cilj, nam je omogočilo, da smo se podpirale in dopolnjevale. To je postalo še posebej očitno, ko smo bile postavljene pred različne izzive in pritisk. Pod pritiskom smo pokazale, da se znamo organizirati, razdeliti delo in se posvetiti besedilu. Vsaka od nas je prevzela svojo vlogo, pa čeprav v kabini nad odrom, a vse smo imele isti cilj: doseči najboljši možen rezultat.

Pri opazovanju drugih gledaliških letnikov sem doživela zanimivo introspektivno izkušnjo. Opazovanje prvega letnika me je spomnilo na naše začetke. Njihova začetna nerodnost, a tudi iskrena želja po dobrem nastopu, me je spomnila na to, kje smo začele me in kje smo zdaj. Medtem ko sem spremljala tretji letnik, sem videla, kaj nas še čaka. Njihova samozavest in tehnična dovršenost sta mi pokazali, kaj lahko dosežemo z vztrajnostjo. Njihova interpretacija in pristop k vlogam sta služila kot jasen dokaz napredka, ki je pred nami, če bomo nadaljevale z istim trudom, kot do zdaj. Njihove izkušnje so me spodbudile k premisleku o lastnem razvoju in napredku. Učimo se ne le iz lastnih izkušenj, ampak tudi iz opazovanja drugih. To nam daje širši pogled na našo pot in nas spodbuja, da vztrajamo, ne glede na izzive, s katerimi se soočamo.

Zadovoljna sem s tem polletjem in z vsem, kar smo kot razred dosegli. Vesela sem, da smo kot skupina dobro delovali tako v vsakdanjih aktivnostih kot pod pritiskom. V prihodnjem polletju si želim, da naslednje leto vidim cel razred na odru, delujočega kot enotna ekipa.
Lana Lovrenčič

***

V tem polletju sem se naučila spet veliko novega. Prvo kot prvo sem vesela, da smo končno odigrale predstavo, ki smo se je veselile že vse od lanskega leta. Res je, da ob urah trdega dela mi velikokrat več ni bilo za ubadati se s tem, in sem želela samo, da bi delali kaj drugega. Vendar v petek, ko sem vidla našo predstavo zaživeti pred občinstvom v MGP, se mi je zdelo vredno vseh pondeljkov, ki sem jih preživela z memoracijo besedila, nenehnimi poskusi izvedbe Kreonovega gibanja, in vsemi ostalimi stvarmi, ki so bile potrebne, da sem lik odigrala tako kot sem si ga zaželela.

V tem polletju sem videla kako težko je dejansko biti dober igralec (nisem še niti blizu tega), in na odru prikazati vse kar želoš prikazati o svojem liku, ki ga igraš. Da svoji predstavi dejansko daš življenje, in ji pustiš da oživi tudi med igralci. Najtežji iziv, ki sem ga doživela letos je bilo uresničevanje moje in profesorjeve vizije o tem kako se moj lik Kreona vede, govori, hodi,.. Po mojem mnenju sem na koncu opravila izvrstno delo, saj sem v lik vlila vse kar sem lahko in v petek na odru odigrala boljšega Kreona kot pa kdaj koli prej na vajah.

Pri sebi in pri sošolkah sem najbolj opazila napredek, in trud ki smo ga vlile v to predstavo, da je stekla kot po maslu in, da se je vse skupaj povezovalo v celoto. Opazila sem tudi kako bolj povezane smo postale med igranjem, saj je vsaka predstavljala svojo verzijo lika, ki se je moral skladati in povezovati s sošolkino verzijo, da je lik imel smisel in dejanski razvoj skozi predstavo.

V tem polletju sem zadovoljna sama s sabo in s končnim produktom, menim, da bolje kot sem odigrala v petek ne bi mogla. Komaj čakam na naslednje šolsko leto saj me zanima kako bo potekalo delo s profesorico Ajdo in kakšnih izzivov se bomo lotili z njo.
Ajda Fajfar

***

“V gledališču ne igramo samo vlog, temveč izražamo življenje samo.” – Laurence Olivier

Ko se ozrem nazaj, v prvo polletje drugega letnika, me še vedno v ozadju spominov pozdravlja nezadovoljstvo in razočaranje, ki sem ga doživela, ko smo izvedele, da na naši prvi produkciji v drugem letniku, ne bomo predstavili tega, kar smo si sprva zadali. Toda zdaj na to gledam z druge perspektive. Hvaležna sem, da publiki takrat nismo pokazali tega, kar je bil namen in je ta ideja ostala izziv za drugo polletje, saj komaj zdaj ob koncu vidim, koliko izboljšav je bilo potrebnih.

Sedaj pa zrem v dialoge, ki so na vrsti pred menoj in sem ponosna na to, kar smo skupaj ustvarile v tem letu. Letos smo z dialogi odprli novo temo, zato pa so se pojavile tudi nove ugotovitve glede igralstva, ki so že pred tem bile del mene, ampak sem jih zdaj lahko izkusila na lastni koži. V tem polletju smo se morali osredotočati na dobro poslušanje svojega soigralca, kar sem vzela kot velik izziv, saj sem težko našla razmerje medtem, kdaj reči svojo misel in koliko časa tišine mora preteči med enim in drugim stavkom. Najtežje je to bilo uravnati med konfliktom, saj sem mnogokrat prehitro vskočila in začela govoriti svoj del. Zaradi tega pričakovanja sem spoznala, kako pomembno je dobro poslušati svojega soigralca, da mu lahko zatem podam odgovor s pravilno barvo in tonom glasu.

 Ugotovila sem predvsem to, da drama niso samo na pamet naučene besede, ampak celotno ozadje, zakaj neko misel sploh povem. Na igralstvo, zato zdaj gledam kot umetnost, ki zahteva veliko vztrajnosti in pripravljenosti na nenehno učenje. Uvidela sem, da mi vsak lik omogoči spoznati novo osebnost, v kateri bom vsaj določen del obdobja učenja besedila bivala tudi sama.

Približuje se konec drugega prizora in s tem tudi začetek tistega, v katerem nastopiva jaz in Nina. Prizora je konec in čas je, da grem na oder. Ni se izšlo kot bi se moralo. Na sosednji strani, med Kreoni je prišlo do smešnega incidenta, ki je v vseh vzbudil smeh. »Zakaj ravno zdaj, ko sem na vrsti jaz?« So bile moje takratne misli. Šlo mi je na smeh, ampak menim, da sem se kljub temu dobro prilagodila nastali situaciji. Prizor je naprej tekel, kot sva se pripravljali, nakar sledi moj vmesni prizor, pri katerem je vedno prihajalo do težav, zato bi tega izpostavila tudi kot največji izziv in največjo oviro do uspešnega nastopa. Odlomek v vmesnem prizoru nisem rabila znati na pamet, ker se je v tej sceni Antigona učila besedilo, zato sem morala brala. Po besedilu iščem del in ga ne najdem. Zdi se mi, da čas teče hitro in, da me občinstvo že predolgo čaka. Nato sem le našla in se pojavi nova in z druge perspektive že zastarela težava. Najti ravnovesje med naravnim učenjem in začudenostjo, kaj je Kreon zapisal v svojo dramo.  Menim, da bi lahko našla boljši balans.

Med nastopom me ni bilo strah, da bi pozabila besedilo, sem pa dvomila v to, če mi bo uspelo ohraniti enako raven energije čez nastop. Ampak sem s trdim delom in analizo lika, ta dvom postavila v kot.

Ob izteku naše zadnje produkcije, pa sem zadovoljna z doseženim, saj nam je skupaj uspelo narediti čustveno nabit nastop.
Vita Lešnik

***

Vsak dan se srečujemo z novimi in različnimi rečmi. Kaj, kdo, kdaj, kje, kako…? Vsakdanja vprašanja… Zato smo tu. Zato živimo. Da raziskujemo, čutimo, se zanimamo, se spoznavamo, se preizkušamo…

in še enkrat, da ŽIVIMO.

Vsako polletje »izide« neka nova oz. čiiisto malo bolj drugačna oz. »prenovljena« verzija mene. Zakaj? Zato, ker ŽIVIM. Ker preizkušam nove stvari, spoznavam nove ljudi, prihajam do spoznanj in znanja, prepoznavam svoja čustva in še premnogo več. V tem polletju je bilo novih ugotovitev veliko, kot po navadi. Na čim krajši način bi vse zajela in (to prihaja od gimnazijke, ki sodeč na naloge, ki jih je imela do sedaj v gledališču, meni…), da če se v igralstvo res vživiš… sploh ni tako zelo strašno. To tudi ne bi smelo biti. Ampak, ko se zares zatopiš in se postaviš v kožo svojega lika se ti v glavi odvrtijo variacije emocij in se že »zmontiramo« na način, pri katerem vlogo čim bolje odigramo. Tako se mi vsaj zdi ob koncu TEGA polletja. Pred pol leta je bilo, kot sem omenila že prej… čiiisto malo drugače. Na to seveda vplivajo tudi popolnoma različne naloge, ki smo jih morali predstaviti v Pokuku (naši predstavi). No, morda ne POPOLNOMA, saj sta obe predstavi bili na odru, pri obeh smo morali biti stoodstotno pripravljeni in pri obeh smo imeli vsaj malo treme, že na vajah.

Tudi dialogi s katerimi smo se celo polletje (in še celo malo prej) intenzivno ukvarjali so bili velika preizkušnja in izziv. Pri vsaki vaji, ki smo jo imeli sem se najbolj zbrala in začela opažati velike napredke, šele ko sem prišla na oder, se prepustila in oddelala svoj del. Brez pretiranega premisleka, spontano, vendar po navodilih in ne brezglavo. To sem opazila tudi v razredu, med nami. Bolj smo se povezali, še posebej v stresnih trenutkih. Priznam, bili so vzponi in padci, spremembe planov in tudi kar nekaj zapletov, vendar smo skupaj vse rešili.

Obisk Mirana Gavrana (avtorja našega besedila, ki ga predstavljamo to polletje) mi je dal še večji zagon. Baše delo mu je bilo všeč in to mi pomeni veliko. Zanimivi pogovori, ki smo jih imeli so mi še povečali zanimanje za to delo, pa še povabil nas je v Zagreb, v njegovo gledališče! Velika stvar, vam povem. Hvala profesorju Samu, ker nam to omogoča in že nasplošno, ker nas vzpodbuja in vedno prisluhne našim včasih neumnim, a tudi domiselnim idejam. In tudi, če se drugi letnik za nas končuje, se mi (po skupnih ugotovitvah med nami) zdi, da smo že sedaj na zelo dobri poti. S tem mislim povedati, da SMO povzdignili lestvico in kriterije tega oddelka na področju gledališča. Bo to že naš ČISTO PRAVI nastop(ek)?!

Seveda pa iz vseh naših oddelkov SIJE kreativnost, spontanost… (vsaj takšen je naš cilj, v večini).

ZADOVOLJSTVO. Zadovoljna sem. Še posebej s tem polletjem. Opažam rast, razvoj in napredek mojega umetniškega ustvarjanja na vseh področjih in ja, med njimi je tudi gledališče. To tudi pričakujem v naslednjem letu. Pa tudi seveda še več izzivov, kar (ne dvomim) jih bo dovolj.

Nekaj bo tudi sprememb. Ena največjih je, da nas naš prvotni učitelj, učitelj, ki nas je peljal po prvih stopinjah takšnega ustvarjanja, učitelj, ki nas je prvi sprejel takšne kot smo, ki nas je vodil skozi vse, nam prisluhnil in pomagal, ne samo pri gledaliških zadevah, ampak tudi težavah in zgodbah v našem osebnem življenju, dal nam je prve smernice, pa še veliko več… In najpomembneje je ŽIVEL IN RASTEL Z NAMI… Prof. Samo M. Strelec. Hvala vam. Nikamor še ne gremo! Brez skrbi. Sama pri sebi opažam veliko pozitivnih sprememb, ki jih brez vas ne bi bilo. Mojo rast ste opazili tudi vi. Pa tudi odprli ste mi oči glede različnih tem s katerimi sem se prvič poglobljeno ukvarjala. Ste res velik člen moje ustvarjalne in osebne rasti, zato še enkrat, HVALA.

Za zaključek lahko rečem, da so se mi z zadnjo predstavo izpolnila pričakovanja. Menim pa, da Vam (učitelj Samo) je bila všeč naša dodatna predstava na koncu uradnega nastopa. Zamislili smo si jo, kot neke vrste zaključek našega dvoletnega skupnega dela in s katero smo vas želeli presenetiti. Upam, da nam je uspelo.

In tako tudi mi, kot se le da z zanimanjem, naprej ŽIVIMO, vsak trenutek čiiisto malo DRUGAČNI.
Zoja Filip

***

Prvi letnik

V tem šolskem polletju sem pri predmetu igra in govor bolj uživala kot v prvem polletju. Na začetku leta smo se pri predmetu bolj osredotočali na improvizacijo, medtem ko smo v drugem polletju pripravljali nastop z dodeljenimi vlogami, kar je meni osebno bolj všeč.

Še bolj sem se prepričala, da je igra res tisto kar me zanima. Z njo bi se v bodoče rada čim več ukvarjala. Ugotovila sem tudi, da je učenje besedila in pravorečja težje kot sem mislila. V tem polletju mi je bilo ob nastopu na odru veliko lažje gledati v publiko in ohranjati očesni stik z njimi. Trema pred nastop je bila tako posledično bistveno manjša kot ob prvem nastopu, ki smo ga imeli v MGP.

Učenje tekstov in scenarijev mi ne predstavlja večjih težav, saj si tekste in besedila kar hitro zapomnim, vendar se mi včasih zgodi, da se pri dialogih zmedem.

Opazila sem, da sem sedaj ob nastopih malo bolj samozavestna in prepričana v sebe. V primerjavi s prejšnjim polletjem sem si upala tudi glasneje in razločneje govorit ob nastopih. Zdelo se mi je, da smo pri tem nastopu bili bolj usklajeni in nastop je potekal bolj gladko in brez zapletov v primerjavi z našim prvim nastopom. Menim, da so tudi ostale sošolke in sošolci bili pred nastopom manj živčni, saj je vsak napredoval na svoj način.

Ogledala sem si nastop drugih letnikov. O njihovem nastopu menim, da so oni še bolj suvereni in povezani od nas, kar se mi zdi normalno glede na to, da so že dlje časa na gledaliških odrih. Posledično je pri njih še manj prisotna trema.

S tem polletjem sem bolj zadovoljna kot s prvim, saj se mi je vse skupaj zdelo bolj gledališko.

Pridobila sem si več izkušenj z učenjem tekstov in igranjem kakor v  prvem polletju. V prihodnje si želim postati še bolj samozavestna in odločna na odru. V naslednjem letu si prav tako želim, da bi imeli v obeh polletjih nastop z dodeljenimi vlogami. Bilo bi mi všeč, če bi lahko nastopali v kostumih. Drugo leto si želim ob nastopanju pokazati več čustev oziroma se bolj čustveno vživeti. 
Katja Čuš

***

Načeloma mi je šlo kar v redu (glede na to, da sem se še ”piflal” tekst med tem, ko je bila predstava😊), saj sem le enkrat improviziral s tekstom in ups enkrat sem malo zgrešil noto na ukuleleju; ampak sem užival na odru, ter užival sem, ker sem se celi tresel od nervoze (pri tem sem malo mazohističen 😊). Drugače pa sem ugotovil oz. so mi starši rekli, da sem kdaj pa kdaj malo bil pretih. Načeloma bi pa pohvalil še ostale sošolce za dovolj dober nastop, da so se vsaj malo poskušali potruditi s tekstom ter besedili. Par oseb je pa kar lepo izstopalo v tem kako lepo so znali, lepo so blesteli. Nekaterim pa bi samo rad vljudno svetoval, da naj dodajo malo življenja, ko igrajo.

P.S.

Mia hvala da si mi bobniče počila. 😊
Klemen Cundrič

***

Lahko bi rekli, da sem to polletje začela z levo nogo. Nisem ravno najboljše delala pri pouku, mogoče kakšno uro prespala ali pa sanjarila med urami. Zaradi tega sem seveda plačala ceno kakšnega popravnega izpita ali dveh, ampak tudi to se bo rešilo.

Ko nam je profesor Samo najprej povedal, kaj bomo to polletje delali pri igri mi ideja najprej ni bila najbolj všeč, vendar se je izkazalo, da skupaj lahko naredimo predstavo v nekaj kar je vsem všeč. Skozi teh par mesecev smo tuhtali kaj bi bilo najboljše in na koncu le prišli do zaključka, ki je bil vsem všeč. Najprej sem mislila, kakšna muka bo to da se moram naučiti toliko besedila na pamet, čeprav je ga bilo relativno malo, ampak se to ni izkazalo kot problem, saj sem ga tolikokrat prebrala, da sem ga po srcu vedela že na pamet in tudi z izbiro pesmi sem bila zelo zadovoljna.

V petkov nastop sem odkorakala z dvignjeno glavo, samozavestjo, brez treme in z vedenjem da potem dobim nagrado: Joker Out koncert. Kljub manjšim govornim napakam in kakšni pozabljeni vrstici, se mi  zdi, da je bil to moj najboljši nastop do zdaj in resnično upam, da bomo v naslednjem polletju tudi delali kaj zanimivega.

Mislim, da je najpomembnejša lekcija, ki sem se jo naučila v tem polletju, da ni konec sveta, dokler se ti tako ne odločiš, če tudi izgubiš osebe, brez katerih si mislil da ni možno živeti, in da je z pravimi ljudmi ob sebi v življenju mogoče tudi nemogoče.
Lučka Solina

***

To polletje sem ugotovila, da sem se  veliko naučila o nastopanju, gledališču,  predvsem pa o govoru, saj smo se naučili pravilno izgovarjati besede z vsemi naglasnimi znamenji. Izvedela sem, da ni samo pomembno kako odigraš nekaj na odru, ampak je pomembno tudi, da besedilo pravilno izgovarjaš. Ugotovila sem tudi koliko časa in truda je treba vložit, da na koncu nastane dobra predstava. V tem polletju smo res veliko vadili in se pripravljali na nastop. Bolj sem začela razmišljati o tem, da je težko biti dober igralec, saj smo spoznali, koliko stvari je potrebno vaditi, od tega, kdaj kdo pride na oder, pravilnega izgovarjanja besedila,  poslušanja drugega kadar govori, da pogled usmerjaš v dvorano in imaš stik z gledalci, da moreš v zaodrju biti tiho… Na samem začetku se nisem zavedala, koliko pravil je potrebno upoštevati za dober nastop.

Največji izziv in težavo mi je predstavljalo pravilno izgovarjanje besedila z naglasnimi znamenji, saj prej sploh nisem vedela da obstajajo pravila pri izgovarjanju črk. Na začetku nisem slišala, kdaj je treba uporabiti ostrivec, krativec in strešico. A sem se počasi naučila in sedaj lahko lažje slišim in se popravim če besedo narobe izgovorim.

Pri sebi sem opazila, da sem se res trudila, da bi več sodelovala, bolj glasno govorila, pravilno izgovarjala besedilo in poskušala imeti stik z dvorano. Opazila pa sem, da sem nekatere stvari že bolje upoštevala, saj smo se jih naučili že v prvem poletju.

Pri razredu sem opazila, da velikokrat na vajah nismo sodelovali, saj jih je večina bila na telefonih in gledala v knjige, nismo se poslušali in nekateri niso pravočasno prihajali na vaje, nekateri pa sploh niso prišli na generalko.

Pri drugem letniku sem opazila, da se veliko bolj držijo vseh pravil, da imajo dosti več izkušenj in znanja kot mi. Znajo glasno govoriti, imeti zelo dober stik z publiko in predvsem, zanimivo pripovedovati besedilo. Znajo se vživeti v svojo vlogo. To sem tudi opazila na njihovem nastopu v petek, saj me je njihov nastop zelo pritegnil in zelo hitro je minil, ker so se res vživeli v svoje vloge in pritegnili gledalčevo pozornost.

S tem polletjem sem zadovoljna, ker sem se veliko naučila in izboljšala svoje nastopanje. V drugem letniku nameravam spremenit to, da bom večkrat ponovila besedilo, imela boljši stik z gledalci,  govorila bolj razločno in bolj glasno.
Lucija Trček

***

Refleksija tega polletja je precej drugačna kot refleksija prvega polletja. V prvem polletju sem govorila navdušeno in zgolj vznemirljivo, kaj vse me še čaka in kaj vse še bom dosegla, to polletje, pa se je veliko stvari spremenilo in obrnilo okoli. Igra me je iz dneva v dan manj veselila. Mogoče je to zaradi tega, ker sem v šoli pri ostalih predmetih imela ogromno obveznosti in je to morilo celotno zadevo, mogoče preprosto ta knjiga Romeo in Julija iz sosednje ulice ni bila ravno meni pisana na kožo, mogoče pa mi celotna ideja igralstva ne ustreza več. Tega sicer ne bom vedela do druge refleksije in upam da se moje mnenje v naslednjem šolskem letu spet izboljša, ampak nič ne morem zagotoviti.

Mislim da se mi je igralstvo malo zamerilo, saj so mi ure v tem polletju bile večkrat bolj brezvezne kot pa zanimive. Pa čeprav sem navajena igrati v takšnih predstavah, saj sem že v osnovni šoli večkrat morala čakati na svoj del, ne biti moteča v ozadju in spremljati druge ko igrajo, je vendar tu bilo nekaj drugače, kar mi ni odgovarjalo. Največji izziv izmed vsega, pa je gotovo bilo stopiti izven cone ugodja in seveda tudi knjižno govorjenje. Včasih sem igrala kakšne bolj opazne dele in čeprav mi ni bilo vedno ravno prijetno, sem se vseeno potrudila in dala vse od sebe. Upam reči, da sem to polletje za vsaj en majhen procent boljša igralka, saj sem postala bolj samozavestna in z tem se je tudi moja igra izboljšala. Predmet Igra in govor mi je veliko pomagal s tremo. Hodim na solo petje in od nekdaj je moj največji problem to, da me je na smrt strah, kar pripelje do suhega grla, tresenja glasu in potnih dlani,  kar pa pri petju, ni ravno najboljše. Opažam da odkar sem na gimnaziji Ptuj, se mi to vse redkeje dogaja. Navadila sem se nastopati pred veliko množico in sedaj me trema več ne oslabi, ampak mi zgolj da navdušenje, energijo in vznemirje. Sem pa opazila tudi pri drugih, da se je veliko stvari spremenilo. Nekatere izmed mojih sošolk, so prav tako postale bolj samozavestne in jim igra, če primerjamo glede na prvo polletje, gre veliko boljše. Več si že upajo narediti in sedaj že lahko vidimo majhen delček njihovega potenciala. Seveda je vedno prostor za izboljšavo, ampak mislim da jim glede na to da je komaj prvo leto, gre odlično. Ne dvomim pa v tem, da bomo z naslednjimi leti postali še boljši.

Že ko primerjam prvi in drugi letnik, vidim veliko razlik v igranju. Drugi letniki imajo zelo dobro obrazno mimiko, s čem lahko zelo dobro prikažejo lik, katerega igrajo. Hkrati se lahko v ta lik tudi vživijo, kar še pa doda k zanimivosti in resničnosti igre. Opažam tudi, da se učijo različnih tehnik igranja, katerih še jih mi, v prvem letniku nismo obravnavali. Višji letniki na moje razmišljanje zelo vplivajo, saj kar vidim pri njih, mislim da bom čez nekaj let videla tudi pri sebi, kar me dodatno spodbudi k igranju. Kot sem pa že prej povedala, sem imela večja pričakovanja za to polletje. Mislila sem da bo bolj zanimivo in da se bom imela tudi bolj dobro in kaj več naučila. Predmet Igra in govor je v prvem polletju zame predstavljal neki izhod realnosti, kjer se lahko sprostim in resetiram svoje misli od drugih predmetov. Ampak to polletje, pa ni bilo niti približno tako, kar me je kar presenetilo in malo tudi razočaralo. Upam da bo nasledje polletje vsaj malo boljše in se bomo vsi skupaj imeli lepo. Predvsem pričakujem malenkost bolj zanimive vsebine, kjer se bo vsak lahko pokazal v najboljši luči.

Seveda sem pripravljena izboljšati vse, kar se izboljšati da in res doseči svoj potencial. Potrudila se bom stopiti ven iz cone udobja, da mi bo pri nastopanju vedno lažje in lažje. Moj največji namen je biti kritična sama do sebe, da bom nato lahko pridobila kar si želim. Še posebej pa bom poskusila delati na moji samozavesti pri igri, hkrati pa tudi na drznosti in potrpežljivem sodelovanjem z mojimi sošolci.
Zoja Gradiščaj

***

Pred pol leta se nisem zavedala, koliko vaje in časa gre samo v pravilno izgovorjavo besed. Nikoli si nisem predstavljala, da je pravorečje tako pomembno pri igri in da toliko besed izgovarjam narobe.

Ker pravorečja v prvem polletju še nismo imeli, sem veliko govorila v svojem narečju. Tako sem govorila, ker sem imela tremo in videla sem, da je moje narečje veliko ljudem zabavno in smešno, zato mi je pomagalo tudi pri moji točki. Zdaj sem se tega morala odvaditi in se naučiti govoriti knjižno. To mi je vzelo nekaj časa, ampak sem se na nastopu odrezala dobro.

Če naš razred primerjamo z drugimi, iz višjih letnikov, opazimo, da smo najbolj številčni razred do sedaj. To ima velik vpliv na našo delo pri pouku in je imelo vpliv tudi na naš nastop. Ker smo v tako velikem številu, so med poukom vedno nekakšne motnje, ki nam preprečujejo da bi uro speljali mirno in se tako boljše pripravili na nastop. Nastop smo vseeno izvedli prav dobro, ampak bi ga z več vaje in sodelovanja lahko odlično.

Ko sem na generalki gledala 2.u. me je postalo malo strah. Presenečena sem bila koliko besedila so znale na pamet in kako so vse govorile pravorečno. Imele so boljše medsebojno sodelovanje kot ga imamo mi.

Upam, da se bo naš razred v naslednjem letu pomiril in bomo pri urah lahko naredili več. Sama se hočem izboljšati v pravorečju in v igri sami.

Zdi se mi, da igro zdaj bolj cenim, saj se zavedam koliko truda je zares  vloženega v njo.
Tjaša Rubin

 

(Visited 285 times, 1 visits today)
 

Oznake: