V teh dneh pripravljamo že tradicionalno prireditev. Letos bomo izpostavili domovino, poezijo in ljubezen.

Dijakinja 1. letnika, Špela Kokot, pa je razmišljala pomenu pesnikovih besed danes.

 

Prešerna poezija

 

Za zdravje, srečo, tebi, o Vrba,

srečna, draga vas domača,

kjer hišo je gradil že oče mojega očeta.

Pa si res tako lepo odeta v poezijo,

zakaj ti si tista, ki na koncu vsi jo zapustijo.

 

Drugačno je tam nebo, kjer Prešeren je nekoč Zdravljico pisal.

Tam, kjer čas še danes prehiteva.

Četudi mrak zavije dan v temno noč,

nam njegove poezije v srcih ni izbrisal.

 

Res je poezija v naših srcih; tam, kjer morala bi biti?

Pa si upa naša duša iz dneva v dan trditi,

da ko se pogledamo v ogledalo,

da ne zatajimo dejstva, da smo Slovenci, niti malo?

Če Zdravljica ne bi bila kultura,

koliko bi se nas po svoji volji vstalo?

Bi se nam dandanes sploh še dalo?

 

Ampak tako preprosto je reči, da smo le življenje, ki teče naprej …

»Žive naj vsi narodi!« je rekel.

Pa poglej trpljenje, ki se dogaja kilometre proč od naših mej!

Misliš, da danes že lahko nezakonska mati sama usodo si kroji?

 

Vem in to bi morali vedeti vsi.

Prešeren je za nas napisal pesmi,

zato da te sedaj razumem jaz, zato da me razumeš ti.

Naj ti bo vsaj kratek čas v vesti, da Slovenec si,

da boš odrasel na domači posesti, v deželi, kjer vrba brsti.

 

Lepi so spomini, včasih težki,

ko se zavemo, da bomo kakor Prešeren enkrat zapustili čas.

Pa vendar do tedaj ne bodimo slepi

in pustimo, da skupna kultura v njegovih Poezija vodi nas.

 

Je res Vrba tista, ki simbol je doma?

Ali le je uporabna rima?

Če bi čas lahko nam risal, bi mu rekla,

naj me vzame, naj nariše Vrbe ton,

naj me Prešernovo življenje objame,

da bi videla, kar je videl on.

 

Imeti je lepa beseda, ko vsi pomislimo na denar,

želeti je beseda, za katero se trudiš na poti prevar.

Vendar živeti pa ni le beseda, temveč tudi dar,

saj vse, kar doživiš, ostane in daje preteklosti čar.

 

Cvetlice krasijo življenjska nam pota,

v spomine vpletajo slavo

in vendarle je še v ljudeh ponosa lepota,

ko vestno izobesimo zastavo.

 

Ali lahko grem preko meja dežele?

Bom še vedno njena izven mesta?

Upam, da Prešeren bi mi dejal:

»Samo naj pamet v glavi te žene,

pa ti bo Slovenija venomer zvesta.«

 

Špela Kokot, 1. A

(Visited 92 times, 1 visits today)