EKSKURZIJA V ŠEMPETER IN CELJE
OGLEDI: III. MITREJA NA ZG. BREGU,
RIMSKE NEKROPOLE V ŠEMPETRU
IN MESTA CELJE,
OBISKI RAZSTAV: MESTO POD MESTOM,
CELJSKI GROFJE IN GRADU CELJE
V torek, 13. 10. 2020, smo se na deževen dan dijaki 1. A in 1. B odpravili na strokovno ekskurzijo. Obiskali smo naslednje spomenike: 1. ter 3. mitrej na Sp. Hajdini in Zg. Bregu, Rimsko nekropolo v Šempetru ter razstavi Mesto pod mestom v Celju in Celjski grofje. Najprej smo obiskali mitreje na Ptuju.
Mitraizem je religija, ki izvira iz Perzije in časti boga časa in sonca Mitra. Mitraisti so Mitro častili v templjih, ki so izgledali kot nekakšne jame. 1. mitrej so v 2. stoletju zgradili uradniki carinske uprave. V njem smo videli edinstveni kip Mitra z bikom, ki je eden izmed dveh še ohranjenih na svetu. Simbolizira spopad med dobrim in zlom, na koncu pa dobro zmaga. Kljub veliki vrednosti kipa pa se verjetno mnogi krajani ne zavedajo njegove pomembnosti, kaj šele preostali Slovenci. Sam občudujem dobro kiparsko znanje Rimljanov tako daleč nazaj v zgodovini. V 3. mitreju, ki je bil vojaškega izvora, smo si ogledali epigrafske spomenike ter oltarno ploščo.
Pot smo nadaljevali proti Celju do Šempetra. Celeja je povezovala nekoč zelo pomembno pot med Emono in Petoviono. Zaradi njene lege so tu imeli mnogi bogatejši ljudje svoja posestva. Hoteli so pokazati svojo socialno premoč, zato so si zgradili grobnice, ki ti vzamejo dih, še preden se jim približaš.
V 3. stoletju je Savinja poplavila in podrla grobnice, ki so jih po naključju našli šele leta 1952. Skupaj so našli več kot 600 kosov razmetanih/raztreščenih pod peskom. Potrpežljivost in natančnost, ki sta bili potrebni pri sestavljanju te sestavljanke, sta zame nepredstavljivi, saj so potrebovali kar 8 let za sestavo grobnic, ki jih lahko danes občudujemo.
Sonce se je prikazalo izza oblakov, ko smo si ogledovali manjše pepelnice revnejših ljudi, narejene iz apnenca, ki so ga pridobivali v bližini. Na njih so vklesane podobe prednikov. Ogledali pa smo si še štiri grobnice, visoke kot današnje hiše. Najstarejša med vsemi je Vindonijeva grobnica iz 1. stoletja. Ima podobo nekakšne manjše kapelice. Okrašena je z enostavnimi, a prelepimi reliefi, ki prikazujejo zgodbo o Heraklesu in Alkestidi. Največja med vsemi pa je Spektacijeva grobnica, saj so njeni naročniki hoteli pokazati, da so najbogatejša družina tistega časa. Kipi očeta, matere in sina so brez glav, saj so se te izgubile med poplavami reke Savinje. Ob pogledu na grobnico se začneš spraševati, ali so v njih položili skelet ali zgolj pepel. Res ni bilo treba toliko kamenja za samo tri pepelne pokope, a razkazovanje moči in umetnost ne poznata meja. Najlepša med vsemi pa je grobnica Enijcev iz 2. stoletja. Umrla sta sprva bila Kelta, nato pa sta si prislužila rimsko državljanstvo in bogastvo. Njuna grobnica je okrašena s prelepim reliefom, ki prikazuje mit o ugrabitvi Evrope, ob slemenu pa jo varuje podoba Meduze. Najmlajša med vsemi je grobnica Sekundinov iz 3. stoletja. Še vedno izgleda veličastno, a v primerjavi s preostalimi je kot amatersko delo klesarja. Zelo je enostavna, brez mnogih reliefov in podob. Zaradi tega izgleda zelo pusto in prazno, kar nam kaže, da je sočasno počasi propadalo tudi Rimsko cesarstvo.
Dandanes si celo premožni ljudje ne omišljajo takih pokopov. Zakaj le? Izgleda, kot da naše misli sploh niso usmerjene v to, kaj bo z našim telesom, ko ne bo več duše.
V Celju smo si najprej ogledali razstavo o Celjskih grofih, ki predstavljajo najpomembnejšo plemiško in vladarsko rodbino pri nas. Celjani se najprej omenjajo kot Žovneški gospodje, in sicer v 12. stoletju. Izvirajo iz Savinjske doline. Sprva so si moč pridobivali z upravljanjem pomembnih javnih funkcij. Nato so se z ramo ob rami borili s Habsburžani in postali njihovi vazali. Ob izumrtju Vovbrških so podedovali posesti in Celje, kamor je Friderik I. prenesel sedež družine v knežji dvor. V 14. stoletju se njihova moč veča in veča. Sčasoma pridobijo posestva na Štajerskem in Kranjskem. Zaradi lege posestev ob pomembnih trgovskih poteh pa v 15. stoletju pridobijo veliko denarja zaradi pobiranja carine. 1436 postanejo knezi in s tem se rešijo odvisnosti od Habsburžanov. Ulrika II. nato 1456 v atentatu ubijejo, za sabo pa ni pustil nobenega naslednika. S tem Celjski grofje izumrejo in njihove posesti dobijo Habsburžani.
Ob tej moči Celjskih grofov, ki ni kazala zatona njihovega vladanja, si ne morem predstavljati, kakšno moč bi imeli čez 100 let. Menim, da bi lahko ob nadaljnjem uspešnem gospodarjenju presegli Habsburžane. To bi se tudi poznalo na današnjem ozemlju Slovenije in v zavesti nas, Slovencev.
Pod knežjim dvorom pa smo si ogledali tudi ostanke rimske Celeje. Edini ostanek kleti srednjeveške palače sta šilasta gotska loka, ki izgledata, kot da vsa ta leta z lahkoto prenašata težo nad seboj. Videli smo zidove rimske hiše s freskami iz 1. stoletja, vodnjak, ki je komajda segel v zemljo, dobi izvir tik pod površjem. Tlakovana rimska cesta je še vedno ohranjena, za tiste čase je po mojem mnenju zelo široka, kar 6 metrov je merilo samo cestišče brez jarkov ali pločnikov. Glede na takratni način gradnje in uporabo, se mi zdi skoraj pretirano delo, morda pa smo danes mi tako »varčni« pri gradnji naših cest, ki zagotovo ne bodo zdržale 2000 let. Videli smo tudi mestno vilo s tedanjim načinom ogrevanja, ki ga imenujemo hipokavst. Meščani so zgradili tudi mestno obzidje, za katerega so uporabili material, ki so ga lahko dobili v roke, od marmornega okrasja s foruma pa vse do arhitekturnih členov. Zraven smo si ogledali prelepe kipe, freske, makadamske ceste, mozaike.
Ne glede na razpon časa od Rimljanov pa do srednjega veka se čuti povezanost v umetnosti, čeprav smo marsikatero stvar izgubili. Včasih se za novo odkritje moramo le ozreti nazaj v preteklost in pogledati v zgodovino, saj morda tam najdemo rešitev.
Žiga Miha Erjavec, 2. a
