V četrtek, 10.12., je bil svetovni dan človekovih pravic. Profesorici filozofije se je zdelo smiselno, da se pogovorimo in da vsak na to temo izrazi mnenje. Prvih nekaj mnenj je lepo zajelo bistvo in nastanek človekovih pravic, ko pa je vrsta prišla name, sem spomnil, da ni tako rožnato in da bi človekove pravice morale pripadati vsem, ampak še zdaleč ni tako. Tudi sanjalo se mi še ni, da se bo iz tega razvila prava razprava.
Prišli smo do zaključka, da so določenim skupinam ljudi pravice pogosto kršene in, da so kršitve odvisne ne samo od tega kdo si, ampak tudi od tega kje ali s kom živiš. To ruši njihovo univerzalnost, saj bi morale veljati za vse ne glede na spol, raso, veroizpoved. Ampak to sploh še ni pripeljalo do bistvenega problema – ta je nastal šele, ko smo se vprašali, kdo si sploh zasluži »človekove pravice«? Na prvi pogled je odgovor popolnoma jasen: »Človek, mar ne?«. Temu je sicer težko oporekati, pa vendar smo se začeli spraševati: Kdo sploh je človek? Kaj je tisto, kar ga dela človeka? No, tukaj je profesorica v upanju, da bomo kmalu lahko nadaljevali s snovjo vse skupaj ustavila in zaključila s tem, da si človekove pravice zaslužijo bitja s sposobnostjo uporabe razuma. Izhajala je namreč iz ideje razsvetljenstva, ki človeka definira glede njegove sposobnosti uporabe razuma, vseh, ki tega niso bili sposobni, pa so se »rešili«; ločili so razumne od nerazumnih in slednje podvrgli medicinski kontroli. Tu smo debato zaključili, vsaj tako je na prvi pogled izgledalo. A smo v ožjem krogu, priznam, nadaljevali. … kaj pa vsi, ki zaradi bolezni ali pa kakršnihkoli nesrečnih okoliščin niso sposobni uporabljat razuma? Si potem takšni ljudje ne zaslužijo človekovih pravic?
Ker je profesorica imela probleme z internetom, smo debato razširili na ves razred in ko se je vrnila, je bila nad dogajanjem presenečena. Torej sposobnost uporabe razuma ne more biti kriterij podeljevanja človekove pravice. Vprašala nas je, kaj potem človeka definira.
Morda to, da bitje diha in biva? A tako bi v to množico vključili še veliko živalskih vrst. Strinjali smo se, da je človek sicer žival, ampak živali niso ljudje, in jim torej človekove pravice ne pripadajo. Še vedno nismo imeli jasne definicije, kdo je človek.
Poskusili smo z inteligenčnim koeficientom, ki smo ga zavrnili – nekatere živali imajo kar precej visoke sposobnosti inteligentnosti (delfini, pujsi,…) pa jih to še ne dela naredi »primerne« za nosilce človekovih pravic. Ker se je ura počasi iztekala, je profesorica sklenila: človekove pravice si zaslužijo vsa živa bitja, ki imajo sposobnost uporabe razuma ali potencial za njegovo uporabo, ampak jim tega situacija ne dopušča. Ker nam čas ni dopuščal nadaljnje razprave, smo pri tem tudi zaključili, ne popolnoma zadovoljni.
Nas, ki smo vodili debato v »imenu filozofije« so dopolnili naravoslovci, mejo so postavili v DNA. Vsako živo bitje ki ima 99% ujemanje s človeškim DNA, si ne glede na vse zasluži človekove pravice. To bi moralo veljati ne glede na stopnjo razuma, inteligenčnega koeficienta, spolno usmerjenost, barvo kože ali česarkoli drugega. Danes so pravice kršene in tako družboslovci kot naravoslovci si moramo enako prizadevati za odpravo teh kršitev.
Gal Gojčič Kralj
