“Krhkost”; umetnost gledanja, poslušanja, umevanja in predvsem doživljanja

Na “ta veseli dan slovenske kulture” – ob obletnici Pesnikovega rojstva – smo si v Kulturni dvorani ogledali nekaj, kar (na prvi pogled) govori ravno o nasprotnem, smrti. Vendar, pozor: ker je red stvari že tak, da se najprej vsak rodi in je “vabljen” v življenje, veje gledališke uprizoritve Krhkost tudi – če ne celo predvsem – upanje in poziv k joie de vivre. (Kaj je že to, žvadevivre?)

• Monodrama Krhkost se me je zelo dotaknila in mi dala misliti o življenju. Še bolj meje pritegnila, saj je igralec vanjo vključil svojo osebno izkušnjo. Skozi poslušanjein doživeto govorjenje igralca sem začutila hvaležnost in veselje do življenja. Predstava se mi je zdela odlična. 
  Nika Črnjavič, 1. U
  
  
• Če sem iskrena, sem pred predstavo mislila, da bo to kar nekaj. Da nam bo zopet nek gospod predaval o krhkosti življenja, ter da bo dolgočasno. Ampak že ko je gospod Simon stopil na oder, me je prevzela njegova energija. Skozi predstavo je res dajal občutek, kot da že prej napisano besedilo govori iz svojih lastnih izkušenj in razmišljanj. Na trentuke sem imela občutek, kot da bi bilo to besedilo napisano samo zanj. Vrhunec, ki pa je res zadel, pa je bil definitivno trenutek, ko je snel svoji protezi in se nam na nek način razgalil.
  Predstava me je spomnila, da nobena stvar ni samoumevna in da stvari, ki so meni oz.nam vsakdanje, kot npr. življenje z obema zdravima nogama, nekaterim niso.
  Vesela sem, da sem imela možnost gospoda Simona spoznati skozi takšno predstavo, ki ima nek globlji pomen, in da smo imeli še možnost pogovora po koncu. Tako smo res laho videli, kako je to predstavo vsak doživel oziroma začutil drugače.
  Manca, 2. U
  
  
• Meni osebno predstava, ki smo si jo ogledali, ni bila ravno všeč in sicer zaradi teme. Tema se mi je zdela pretežka za poslušanje, ker je bila zelo globoka in realistična. Igralec v predstavi, Simon, je vlogo zelo dobro odigral. Vendar me iz mojega stališča predstava ni pritegnila na takšen način.
  Eva Herič, 1. U
  
  
• Predstava Krhkost je po mojem mnenju vsakomur bila sporočilo, ki ga je iz svojih izkušenj sam razbral. Pisatelj je omenil maske; v tem svetu se mi zdi, da že skoraj vsak človek nosi masko, saj se boji biti to, kar je. To ni prav in upam, da bomo ljudje spoznali, da je biti sam svoj najboljše. V življenju bomo velikokrat naleteli na ovire in če se potrudimo, nam jih lahko uspe premagati, tudi najtežje. Tudi Simona ni ustavilo in vsak dan naredi nov korak v življenje. Tudi mi ga s skupnimi močmi dajmo.
  Ana Rokavec, 1. U

• Krhkost je monodrama, nastala po filozofski knjigi Fragilité. Uprizoritev nam ponuja razmislek o življenju in nas prisli, da se zavemo, kako privilegirano življenje živimo. V nas vzbudi občutek krivde, saj se med tem, ko mi gledamo predstavo, zunaj dogajajo stvari, o katerih predstava govori; in mi smo v tistem trenutku popolnoma nemočni.  
  Ina Ostroško, 2. U
  
  

• Menim, da je bila predstava, ki smo si jo ogledali, nekakšna motivacija za življenje. Neglede na vse ovire, ki posameznika čakajo, lahko dosežemo veliko. Ampak le, če se borimo in nekaj res damo od sebe. 
  Ne samo gledati, kako življenje mineva in se neusmiljeno izteka pred lastnimi očmi.

  Če v svoje življenje vložiš vsaj malo truda, se bo to tudi poznalo. 

  Vredno se je potruditi, da si omogočiš lepo in svetlo prihodnost.

  Predstava je govorila o krhkosti. O tem, kako smo ljudje ranljivi in se poskušamo boriti z udarci, ki nam jih prinaša življenje samo. Nekateri s krepkimi udarci, drugi pa z bolj rahlimi. 

  Vsebina predstave je govorila o realističnih problemih, nekaj kar vsakega prav gotovo čaka.
  Zato uživaj v življenju, dokler ti je dano! 🙂
  Ajda Marin, 1. U

Potrebovali bi tiho, pomirjujočo besedo, ki se ne bi sklicevala na nobeno božje ali človeško razodetje, na nobeno ljudstvo, na nobeno stranko.
Potrebovali bi nek glas, preprost, umirjen glas, ki bi nam morda rekel:
‘O tem ne vem nič več, kot vi, ne prinašam vam nobenega posebnega razsvetljenja, nimam nobene religije, nobenega od boga poslanega sistema, ki bi vam ga ponudil, a živim drugačno življenje, kot je vaše, spoznal sem to in ono, na svet poskušam gledat iz različnih zornih kotov in lahko bi, če to želite, del poti opravili skupaj’.
Jean-Claude Carrière: Krhkost, 2006

***

Gledalci, ste opazili, kako “moderne” so avtorjeve besede? Sicer ne govori o koroni, govori pa o virusih …
Ars longa, vita brevis … Življenje je kratko, umetnost večna. (Citat iz Hipokritovih Aforizmov.) Kaj to pomeni? – To, da je ena od lastnosti umetniškega dela – vseeno kakšnega, likovnega, literarnega, glasbenega itd. – tudi to, da presega aktualnost, vsakdan(jost), zdajšnjost. (“Gledališčniki”, že protestirate? – Pravilno! Kajti: gledališka umetnost je hipna, ne večna; efemerna, rečemo s tujko. Ko zavesa pade, te predstave ni več in je nikoli več ne bo. Prav v tem je gledališče tudi tako posebno, dobesedno en-kratno.)

***

Za ljubitelje dejstev:

• Izvirnik Fragilité je napisal francoski esejist, filozof, scenarist in igralec Jean-Claude Carrière,
• esej je v slovenski jezik prevedla Danica Geršak,
• uprizoritev je zrežiral Matjaž Latin,
• odigral pa Simon Šerbinek.
• Premiera je bila 21. junija 2021.
• In še zunanja povezava na uprizoritev.

Za ljubitelje latinščine celoten Hipokratov aforizem:

• Vīta brevis, ars longa, occāsiō praeceps, experīmentum perīculōsum, iūdicium difficile.
  Kar v slovenskem prevodu pomeni:
• Življenje je kratko, umetnost dolga, priložnost bežna, izkušnja varljiva, presoja težka.
  
  In vsega tega vas uči naša šola: Da “dolgost življenja našega je kratka“; umetnost, kar je imelo moč nagovoriti nekoč nekoga –  npr. Homerjevega poslušalca – in ima to moč tudi danes, tu, na Ptuju, več kot dva tisoč let kasneje; kaže vam priložnosti, ki se počasi razgrinjajo pred vami; ponuja vam izkušnje; vabi k vaši presoji.  
  Tako, gimnazijka, gimnazijec: zdaj pa presojaj … in presejaj.

Oznake: umetniški oddelek