Gospa Emica Antončič, nekdanja lektorica Drame SNG Maribor (danes pa lastnica in direktorica Založbe Aristej), nam predstavlja lepote slovenskega govorjenega jezika. Gratinirane s pravorečnimi oreščki.
Kaj je pravopis, z/vemo vsi. (Če ne prej, po prvem spisu v gimnaziji, kajne?)
No, to je v glavnem tisto, ko je vse rdeče od vejic, ki manjkajo (ali pa jih je preveč), nerazlikovanja med morati in moči, … to je, ko “idi” ni pravilna velelna obli(e)ka glagola iti, in kjer z otrocmi ni pravilno, z otrokami pa še manj. (Kako že? Šesti sklon, pri otrocih, z o …? – Ne, šesti čut običajno tu ne pomaga.)
Kaj je pa pravorečje?
Tako kakor pravopis določa pravila za pisni jezik, tako zborno izreko določajo pravila pravorečja.
Ko govorimo doma, v družini, uporabljajmo “družinski govor”. Z vrstniki – slišim na hodniku – govorite čisto drugače kot z učiteji in ko boste šli nekoč na pogovor za zaposlitev, ne boste rekli: “Jas se f prostem času fčasih ukvarjan tui z glazbo.”
Slovenski jezik je lep. Sedem lahko pomeni števko 7, lahko pa pomeni tudi nasprotno od vstanem. Riba je nekaj za v ponev, če pa riba lesen pod Alenčica, pa se ta “riba” izgovori drugače (tonemski naglas, nekaj silno lepega in nam, Štajercem, tujega.)
In tako dalje in tako naprej …
Ampak: nazaj k fonemom, glasovom slovenskega jezika:
Praf je, da se f šole malo potruimo in probamo gučati pravilno.
Prišlo vam bo prav.
Zmeraj, ko boš spregovoril/a zboru ljudi, boš skušal/a govoriti zborno.
Hvala, Emica, da nam kažeš lepote zborne izreke!
Še posebej me veseli, da ste se gledališčnikom 1. in 2. U pridružili tudi nekateri/e “splošni/e”.
Hvala, profesorice slovenskega jezika, da ste jih poslale. Super so.
Pa poslušajmo za konec nekoga, ki je vse to res znal. In imel krasen glas … Mariborčan, ki se je naučil celo tonemskega naglasa … Bedanec pač.
Da, da, vse se da.
Oznake: umetniški oddelek