Letošnje leto smo izbirni maturitetni predmet umetnostna zgodovina izbrala dekleta, ki nas povezuje ljubezen do umetnosti. Znanje, ki smo ga pridobile, je prav gotovo neprecenljivo. Naučile smo se ne samo snovi učnega načrta, ampak tudi ceniti umetnine in nanje gledati še s srcem ne samo z očmi.
Čeprav naše delo večinoma poteka v razredu, smo se z nekaterimi umetniškimi deli pobližje spoznale tudi v galerijah in muzejih. Izbrano delo za maturitetni praktikum smo predstavljale v živo, pred umetnino samo. Nekatere dijakinje smo imela predstavitve, ki smo jih izvedle pred razredom ali mlajšimi generacijami dijakov, že med šolskim letom. Še posebej mlajšim gimnazijcem smo skušale približati umetnost kot nekaj, kar nas navdaja s posebno energijo in nas duhovno krepi.
V soboto 26. 3. 2022 nas je pot zanesla v Ljubljano – „slovensko meko umetnosti“. Najprej smo se spoznale z našim največjim arhitektom Jožetom Plečnikom. Že njegova hiša je odraz njegovega celovitega umetniškega opusa. Zagotovo je vsako izmed nas presenetila njegova natančnost in premišljenost pri izdelavi in postavitvi pohištva v prostor. Zanimiva je bila tudi pristnost bivanjskih prostorov, ki so po njegovi smrti ostali v skoraj nedotaknjeni obliki. Na začetku smo se v Narodni galeriji vrnile nazaj v čas slovenske gotike, ki nam je od testa, ki smo ga pisale nedolgo nazaj, dobro ostala v spominu. Tudi nekatere druge umetniške smeri, kot so bidermajer, realizem in impresionizem, so nam bile znane, saj smo se z njimi srečale že v nižjih letnikih. V galeriji smo poslušale predstavitve referatov sošolk in s tem stopile v intimni svet slovenskega neoklasicista Franca Kavčiča in slovenske realistične slikarke Ivane Kobilca. Moderna galerija nam je bila nekoliko manj znana, vendar zato nič manj zanimiva. Pozorno smo poslušale vodičkino pronicljivo razlago o umetniških delih naše sedanjosti. Hkrati smo imele priložnost, da si na hitro ogledamo notranjost Plečnikovega NUK-a. Za nekatere izmed nas bo prav ta knjižnica prostor, kjer bomo med študijem vneto študirale in se pripravljale na izpite. Dan smo zaključile v Narodni galeriji, ki smo si jo lahko ogledale še samostojno, in s tem zaokrožile prekrasen, umetnosti poln dan.
Biti v stiku z umetnostjo, pomeni biti v stiku s samim seboj. To leto smo imela dekleta ravno
to možnost – prepoznati lepoto, ki jo umetnine izžarevajo in to povezati z nami samimi. Umetnost nam je omogočila, da smo skozi različna umetniška dela odkrivale same sebe in širile svoje potenciale, ki jih bomo v prihodnosti lahko še naprej razvijale. Ob zavedanju, kaj vse nam umetnost da, si želim, da bi to lahko spoznavale tudi prihodnje generacije ptujskih maturantov.
Manja Dokl, 4. c
