V ponedeljek, 25. septembra, smo se dijaki po pouku odpravili v bližnje mestno gledališče, v katerem smo si ogledali predstavo Pohorski bataljon. Ta se je osredotočila na slovensko uporniško gibanje v času nemške okupacije med drugo svetovno vojno.
Ko smo prispeli v dvorano, so bile zavese razgrnjene, na odru pa je bilo postavljenih 11 stolov. Luči so ostale prižgane, na oder pa so stopili nam znani obrazi, saj smo igralce že videli v priljubljenih slovenskih nadaljevankah. Igra je bila sprva zelo podobna sceni iz učilnice: igralci – učitelji, ki doživeto pripovedujejo o zgodovini, z globokim spoštovanjem naštevajo nam (ne)znana imena in opisujejo nam (ne)znane kraje, in občinstvo – učenci, ki poslušajo.
Igralci so se oprli neposredno na razne knjige – pričevanja in časopise, manjkalo ni niti slikovno gradivo – na sredini odra fotografija piščalke in na vsaki strani dvorane še dve: nekega neimenovanega moškega, ki je doživel vojno in taborišča.
Toda kmalu je postalo jasno, da namen te predstave ni dijakom zgolj razlagati zgodovine. Ti igralci so imeli zelo očiten cilj – da zgodovino gledalci tudi občutimo.
Za doseg tega so uporabili različna orodja. Prebirali so tragična doživetja ljudi, ki so svoje zgodbe zapisali, spremljala pa jih je otožna melodija. Tudi luči so sodelovale pri ustvarjanju vzdušja ter se na določenih delih skoraj neopazno zatemnile in nato spet prižgale.
Toda igralci so dosegli, da so se kateremu od nas tudi zarosile oči. Igranje je bilo neverjetno, dinamika med igralci na odru pa tako prepričljiva in tako očitna, da na določenih delih nisem bila prepričana, ali igralci igrajo ali …
Menim, da so zgodovinske dogodke predstaviti zelo nazorno in verodostojno. Prepričana sem, da so dijake še nekaj časa spremljale misli o predstavi.
Hana Wolf Zajšek, 4. b
