Gledališčniki 4. U so tik pred ciljem. Za njimi je uprizoritev “Pljuča”, pred njimi še ena, zadnja produkcija, zadnji Pokuk v pouk. Kot vedno imajo za nalogo o tem, kar počnejo, tudi razmisliti. Tukaj njihova opažanja, razmišljanja, tuhtaja. Zdaj pa samo še pogumen spust v drugo, zadnje polletje!
***
Analiza “Pljuč”
Za predzadnjo predstavo, smo na oder postavili angleško dramo Pljuča, ki je pa letos tudi kot gradivo na maturi. S to dramo sem imela vzpone in padce. Na začetku, po prvih parih branjih mi je bila odlična – ljubezenska tematika in lahkotna, čisto po mojem okusu. A ko smo jo začeli razčlenjevati, brisati prizore, spoznavati pod tekst, takrat pa se mi je zamerila. Problem sem imela tudi z besedilom, nikakor mi ni šel v glavo. Ni bila težava v tem, da bi bilo besedila preveč, ampak v tem, da imata osebi zelo kratke replike večino časa, in tega je ogromno, zraven tega pa je še veliko točno določenega prekinjanja. Težavo sem imela tudi z hitrim in nerazločnim govorjenje, ki me že težave povzroča v nasploh v življenju, na odru pa je to še bolj izrazito. Zato sem doma delala veliko govornih vaj, čim večkrat sem besedilo prebrala in ga artikulirano tudi povedala. Zelo me je bilo strah nastopa, saj nisem bila prepričana vase niti ne v svoje prizore, a se mi zdi da sem se s tem dobro spopadla in je moj nastop uspel. Najbolj pri vsej predstavi mi je bil všeč konec. Bil je nabit s čustvi in tudi solze so me premagale, kar me je zelo presenetilo. Glede vtisov po predstavi pa mislim, da sem vlogo odigrala dobro in da sem se res vživela v ta lik, pa tudi drugi so mi tako povedali.
ANALIZA MOJIH (SKORAJ) ŠTIRIH LET
Moja pot v umetniškem oddelku se je začela s težavo, kam naprej po končani osnovni soli. Takoj mi je v oči padla smer gledališče in film na ptujski gimnaziji, ki pa se je takrat, kot program izvajal, prvo leto. Po zelo kratkem razmisleku je padla odločitev, da se vpišem prav v to smer. Vedela sem, da neke predispozicije imam, saj sem takrat igrala v mladinski gledališki skupini, še prej pa v torški, vodila sem veliko prireditev in nasploh stanje na odru mi ni bilo tuje. V prvem letniku je bilo vse novo, novo okolje, profesorji, program in novi sošolci. Prvi profesor, ki nas je takrat seznanil z gledališčem v šoli, je bil Samo M. Strelec. V prvem letniku smo delali na pridobivanju samozavesti, kako se na odru pravilno postaviti in kako pomembno je, da najprej soigralca poslusaš potem premisliš in še le nato poveš svojo repliko. Ker pa je treba najprej znati na odru delovati sam, je bila najprej na vrsti uprizoritev monolog, ki pa ja žel takrat potekala preko programa Teams. V drugem letniku smo monologu dodali dialog, profesor nas je razdelil v pare in tako je nastala predstava Horvatovi, kjer pa je res prišla do izraza o teoriji poslušanja in mišljenje o tem kaj je soigralec povedal. Na koncu drugega letnika pa je bilo na vrst še skupinsko delo, kjer smo si izbrali eno pripoved iz dela Butalci in na podlagi zgodbe naredili mini predstavo. Pri profesorju Strelcu smo dobilo samozavest, dobili pa smo tudi veliko znanja za dober nastop, tako na gledališkem odru kot tudi za nastop v realnem življenju (npr. razgovor za službo nam ne bo delal težav). Odlično pa nam je tudi razložil grško gledališče in mitologijo. V tretjem letniku pa je bil čas za malo večjo spremembo, pridružila sta se nam profesorica Ajda Valcl in Tadej Toš. To je bila velika sprememba za vse nas, verjamem pa da tudi začetek zanimive izkušnje za oba profesorja. Leto smo začeli z drugačnimi prijemi, drugačnimi govornimi vajami ter drugačnimi ogrevalnimi vajami, in vsaj nekaj prvih tednov je bilo kar naporno. Zelo sem vesela, da sta se nam pridružila, saj je pod njunim mentorstvom nastala predstava Gaserji, ki verjamem, da nam bo vsem ostala v najboljšem spominu. Zraven Gaserjev pa smo na oder postavili tudi dramo Kreflova kmetija, ki pa je bila ena težjih predstav. S sošolci smo se tekom tretjega letnika zelo povezali, postali smo kot ena taka mala gledališka družina. V zadnji letnik sem stopila z grenkim priokusom, saj je to naše zadnje skupno leto in ko se spomnim, da je pred nami še samo ena predstava mi je kar hudo. Veselim se, da začnemo z novo predstavo in že komaj čakam na zadnji končni produkt naše generacije, smeri gledališče in film.
Manca
***
Včeraj 14.12. smo premierno uprizorili predstavo Pljuča. Predstavo smo pripravljali slabe 3 mesece. Pljuča pripovedujejo o paru dramskih oseb M in Ž ter njuni poti glede odločanja o otroku. Osebno se s to zgodbo nisem poistovetil, saj mi lika nista bila všeč, predvsem Ž mi deluje kot mentalno nestabilna oseba, medtem pa je M nekoliko bolj stabilen, “normalen”. Zgodba se vrti okoli vprašanja imeti ali ne imeti otroka ter problemi s nosečnostjo, splavom. Zdi se mi da je ta tematika vsem nam precej tuja, saj še nikoli nismo bile v takšni situaciji.
Pogovori o splavu so aktualna, a neravno popularna tema kajti vsak ima pri tem svoje stališče, zato se na splošno raje vsi tej temi izognejo. Pozornost likov pa prevzame tudi okoljevarstvena problematika, da je na svetu že tako ali tako preveč ljudi je preveč onesnažen in ali sploh še ima prihodnost. Ta tema je dosti bolj “javna in dostopna” saj izhaja iz resničnih problemov s katerimi se sooča svet.
Mislim da smo se dobro poglobile v zgodbo, kljub temu da nam je bila tuja ter smo čim bolje poskušale razumeti prizore in dialoge med likoma.
Odlično smo sodelovale, si pomagale ter super izpeljale predstavo. Ker pa v našem razredu ni dovolj fantov, smo nekatere morale prevzeti moško vlogo, a to ni več nič novega. P
Publika je po premieri zapustila dvorano ganjena, nekateri so potočili tudi solzo. Ta odziv je bil nepričakovan, morda zato, ker smo že tolikokrat šle čez zgodbo da nam je postala samoumevna, a govori o resnih in pomembnih temah.
Vtisi po prvi uprizoritvi so dobri uspelo nam je izpeljati predstavo, za katero smo imeli izredno malo časa na voljo. Upam da bomo tudi danes zvečer navdušili.
Sedaj sem začela razmišljat o tem da je današnja predstava naš zadnji zimski pokuk v pouk in da nas čaka le še ena uprizoritev spomladi, preden se zavesa za vedno zagrne, no vsaj za zame.
Študija nimam namena nadaljevati v igrajski smeri, a bo umetniška gimnazija zame vedno izjemna izkušnja.
Če samo pogledam nazaj v letu 2020, od katerega bodo počasi minila že štiri leta. Prva ura. Prva ura Igre in govora v prvem letniku, takrat nas je poučeval še profesor Strelec, in iskreno, mislim, da še takrat nihče ni bil ravno prepričan, kaj bo iz tega novega umetniškega oddelka nastalo.
Na žalost smo morali prvo predstavo izpeljati na daljavo, zato še nismo dobili pravega občutka tega kar zadeva gledališče, nastop, tremo. Drug nastop so bili Horvatovi – nekakšen prvi pravi začetek. V drugem letniku smo začeli zimski pokuk z predstavitvami o sebi, leto pa smo končali z Butalci. V tretjem letniku smo absolutno navdušili z Gaserji in poželi uspeh tako na Ptuju kot na festivalu umetniških gimnazij v Novi Gorici. Tretje leto našega izobraževanja smo na pobudo Knjižnice Ivana Potrča Ptuj zaključili s Potrčevo Kreflovo kmetijo, ki je bila pravo nasprotje gaserjem. V četrtem pa smo se in se še bomo posvetili maturitetnim dramam. V teh štirih letih smo napredovali tako kot posamezniki in kot skupina. Če bi nam v prvem letniku za uprizoritev bila naložena Pljuča bi se verjetno prepisali, a smo včeraj dokazali, da nič ni nemogoče ter, da vaja resnično dela mojstra.
Na koncu bi še enkrat pohvalila vse sošolke, se zahvalila vsem gledalcem, ki nas že vsa štiri leta spremljajo in verjamem, da bo naša zadnja predstava spomladi še boljša, seveda če je to sploh še mogoče.
Laura
***
Analiza polletja in vtisi vseh štririh let
Danes preštejemo tri šolska leta, tri mesece, dva tedna in tri dni, odkar sem prvič prestopila vrata gimnazije. V vlogi dijakinje prvega letnika umetniške gimnazije, smeri gledališče in film.
Ta odločitev je bila presenetljiva, sploh mojim domačim, saj nisem nikoli upala stopiti na oder. Še danes se spomnim dneva, ko smo morali v četrtem razredu recitirati pesmico o mami za materinski dan. Bilo me je na smrt strah in takrat sem se izogibala odru kar se je le dalo.. Pa vendar, zmeraj sem imela ljubezen tako do gledališča, kot do filma. Navduševali so me nastopi imenitnih igralcev ter igralk, kot so Joaquin Phoenix v filmu Joker, Vera Farmiga v filmu Fantek v črtasti pižami in drugi. Mislim, da je to eden glavnih razlogov, zakaj sem izbrala ravno to smer. Sanje, da bi tudi sama lahko ljudem prikazala tovrstno umetnost in lepoto klasične ali moderne literature, ki bogatuje naš duh in osebnost, pa tudi tista pozabljena dela, ki pravzaprav nimajo ne pomena, ne sporočila, ampak le obstajajo, kot del umetnosti. Še danes se spomnim prve ure pri profesorju Samo M. Strelcu, v učilnici 27, nič kaj večji od kabineta. Od tam smo se preselili na oder, kjer smo se začeli ukvarjati z gibanjem po prostoru. Naučili smo se temeljev premikanja po odru, samozavedanja okolice, moči glasu, prvin govornega nastopanja in še marsikaj. V tretjem letniku pa smo se z profesorico Ajdo Valcl in Tadejem Tošem še bolj poglobili v uprizarjanje dram, prav tako pa se preizkusili v vlogi režiserja.. Igro sem še bolj vzljubila in se otresla strahu pred nastopanjem pred ljudmi, prav tako pa imam večje veselje izraziti svoje mnenje in se vključevati v pogovore. V igri in nastopanju sem našla sebe.
Odločitev, da sem šla v to smer, pa mi je dala tudi osem talentiranih in sposobnih ljudi, s katerimi smo skupaj rasli, tako osebnostno, kot na odru. Predvsem pa sklenili posebne in močne vezi, z zavedanjem, da si lahko zaupamo, sploh na odru, ko je potrebno kdaj kaj improvizirati. In tako smo dorasli k prvem polletju četrtega letnika.
To obdobje bi opisala kot obdobje realnega, pristnega. Ukvarjali smo se z delom, katerega zgodba je aktualna dandanes. Vsi dialogi, skrite misli ter vsa sporočila znotraj drame, so nam omogočile priložnost za temeljit razmislek o sebi, naših pogledih na starševsko življenje, okoljevarstvenih problematik ter navsezadnje o naši prihodnosti. Moja vloga je bila lik Ž, ki me je zaznamoval z novim pogledom predvsem o starševstvu. V igri sem igrala del, kjer se liku Ž pozna nosečniški trebušček, ki pa smo ga prikazali s posodo, v kateri doma pečemo izključno božične piškote. Igram pa tudi del s spontanim splavom, kjer si posodo odstranim. Čeprav je ta skleda le predmet, s katerim smo ponazorili nosečnost, me ni pustila praznih misli. Bilo mi je neprijetno, ko sem prikazovala bolečino ob splavu, predvsem zaradi besed, ki sva jih ob tem izrekli s sošolko Ino. Pa tudi žalostno, ko sem si kar naekrat odstranila posodo. Kot da bi v roku petih sekund resnično odstranili del mene . Zato si pa ne morem niti predstavljati, kako je ženskam, v resničnem življenju, ko se morajo soočiti s takšno situacijo.
S Sanjo sva se enkrat pogovarjali, kakšne barve bi bila predstava. Strinjali sva se, da je siva. In res, siva, med črno in belo, ne ena ne druga, obe. Ž in M, M in Ž. “En tretji, en ki je pol eno, pol drugo, pol pa nekaj popolnoma novega”. Ne leva, ne desna polovica pljuč, celota. Ne vdih, pa ne izdih. Ne eno, pa ne drugo drevo, vsa drevesa. Sivina, ki je lahko minljiva, žalostna, prijetna, ironična, zvita, odločilna, pristna, neopisljiva, lepa, grda, nepopisana. Tako kot naše življenje.
Eva
***
ANALIZA
Zaprla bom oči ter v mislih prepotovala vse nazaj do prvega šolskega dne. Nikakor se ne morem sprijazniti, da čas tako hiti. Počutim se kot, da bi bila v prvem letniku še včeraj. Spomnim se tega velikega strahu ob prvem vstopu v Gimnazijo, nova šola, profesorji, sošolci… Prav tako pa sem bila vsa radovedna, kakšen bo umetniški oddelek, v katerega sem se vpisala. Dan, ko so prišli na vrsto naši umetniški predmeti sem končno dočakala in spoznala profesorja Sama M. Strelca.
Prvi letnik je bil torej začetek moje poti. Bila sem še precej sramežljiva in nesamozavestna, razmišljala sem pesimistično in vsak padec me je zelo potrl. Ob nastopanju sem imela še ogromno treme, saj vase nisem verjela.
Drugi letnik je bil že vsekakor stopnica višje. Tremo sem znala skriti in med nastopanjem sem že prav uživala. V igri Butalcev sem se dobro znašla v vlogi pripovedovalca ter se vanj vživela.
V tretjem letniku pa sta nas sprejela nova profesorja Ajda Valcl in Tadej Toš. Vzdušje je hitro postalo domače in sproščeno, dobilo smo pa tudi nove napotke. Lotili smo se tudi naše prve avtorske predstave ″Gaserji“. Navajena sem vendar bila, da sem dobila že napisano besedilo ter določeno vlogo. A tukaj je bila ta naloga moja. Svoj lik sem sama poimenovala, mu oblikovala osebnost, držo ter govorico. “Gaserje″ smo mnogokrat uprizorili, tudi pred našimi sovrstniki.
Na koncu tretjega letnika smo pa igrali Potrčevo ″Kreflovo kmetijo“. Igrala sem Ančko, v katero sem morala vložiti ogromno časa, da sem jo začutila v sebi. Bila je otožna, prestrašena, zato sem Ančkino osebnost ponotranjila že nekaj časa pred nastopom, da karakterja nisem izgubila.
Letos pa smo se ukvarjali z našim maturitetnim delom “Pljuča″. Ko sem besedilo prvič prebrala, sem bila navdušena, saj mi je bila tema blizu. Lika M in Ž sem si zelo živo predstavljala in počutila sem se kot, da bi bila del zgodbe. O besedilu smo pri pouku dosti razpravljali, mnenja sošolcev pa so mi razširila pogled o M in Ž, videla sem tudi njuno slabo stran.
Profesorica si je letošnji proces zamislila drugače in sicer je vsak od nas režiral prizor. Ta naloga me je malce prestrašila, a menim, da se je bilo dobro preizkusiti tudi v vlogi režiserja. A v vlogi igralca pa sem se počutila še boljše, moj prizor je bil lep in napet, Sara in Eva pa sta bili odlični soigralki. Besedilo je bilo tokrat težje, saj je bilo nekaj medsebojnega prekinjanja ter dialog se je moral hitro odvijati. Vadila sem tako, da sem si replike druge osebe posnela, saj sem sama najbolje vedela na kakšen način igrata Sara in Eva. Med igranjem svojega prizora pa sem v mislih nenehno imela, da moram biti glasna ter, da to kar govorim, resnično mislim. V predstavo smo vključili tudi nekaj rekvizitov, pri kostumih pa smo pazili, da smo se M-ji ter Ž-ji oblekli v enakih barvah, saj tako nismo zmedli občinstva.
Za letošnji nastop smo se počutili kar nepripravljeno, a presenetil nas je čustven odziv gledalcev in to je vendar bila zmaga. Sama prvič nisem imela popolnoma nič treme. Vedela sem, da bo ta dan po vseh teh nastopih nekoč prišel, a nisem ga pričakovala tako hitro.
Danes bi brez dvomov Hani, v prvem letniku, lahko potrdila, da sem izbrala pravo šolo. Spoznala sem svoj jaz, pridobila izkušnje ter se nehala sekirati za vsako malenkost. Nastopati pomeni, da pokažeš, da si upaš ter da zmoreš.
Hana
***
Dramsko delo z naslovom Pljuča me sprva ni najbolj pritegnilo, saj nastopata zgolj dve dramski osebi, ki ne tvorita pravega dialoga zaradi nenehnega prekinjanja in prerekanja. Tudi glavna tema mi ni bila zanimiva in prav zaradi tega sem se morala pri ukvarjanju z dramo še bolj potruditi. V procesu analiziranja in umetniškega izpopolnjevanja pa mi je drama postajala vedno bolj všeč. Do potankosti smo se ukvarjali s tematiko splava, kar je pripomoglo k našemu boljšemu razumevanju in interpretiranju besedila.
Naš decembrski Pokuk v pouk je bil vsak teden bližje, mi pa smo vsak teden delali bolj zavzeto in iskali rešitve za novonastale težave. Sama sem veliko pozornosti posvetila interpretaciji besedila. Želela sem doseči to, da povem besedilo kot svojo misel in da do tega pride, je potrebno veliko truda in časa. Na nastopu sem se z besedilom resnično povezala in ga začutila ter svoj tekst povedala jasno in razločno. S partnerico sva svoje prizore odigrali zelo čustveno, kar je v dvorano poneslo močno energijo.
Od občinstva smo prejeli veliko pohval in pozitivnih odzivov, kar je v gledališču zmeraj dobrodošlo.
Nika
***
V prvem polletju smo v roke dobili moderno dramo “Pljuča”. Ko sem prvič prebrala besedilo mi je bilo takoj zelo pri srcu, to pa zato, ker bomo prvič v štirih letih imeli priložnost uprizoriti pravo moderno dramo. Prej smo sicer že igrali modernejše igre (npr. Gaserji, Horvatori..), ampak ta je bila zame zarest tista prava.
Že od začetka sem želela igrati vlogo Ž, to pa zato, ker je ta “Ž” izjemno naporen karakter in rahlo zatežena. Vedela sem, da mi bo prav to izziv, tako, da sem bila res vesela, ko mi je režiserka Ajda uresničila to željo. Tekst smo morali najprej vsi skupaj prebrati in ugotovili, da je veliko predolg, ter ga sčrtali. Najbolj fascinantno pri črtanju mi je bilo videti, da čeprav smo vsi črtali tekst na isti čas, po istih navodilih v istem prostoru, je izgledalo, kot, da smo ga črtali vsak po svoje. Menim, da je to tudi eden izmed razlogov, da smo se tekst naučili tako pozno in s tem postopoma rahlo dvigovali pritisk naši Ajdi. Na vajah smo konstantno hodili po odru s teksti v roki in zato nikakor nismo mogli umestiti našega besedila v prostor/na oder, kaj še lei z njega narediti kaj konkretnega. Veliko krat smo na vajah vadili v okrnjeni zasedbi zaradi bolezni, obveznosti in vsega drugega. Posledično pa se nam je zdelo, da bo naša predstava katastrofa in vedno bolj smo dobivali odpor do besedila, igre in vsega ostalega. Včasih smo se znali “brcniti v rit” in se med seboj vzpodbujati, ampak so pa bili trenutki, ko smo se med odmorom vsedli skupaj in se o tem pogovarjali on ugotovili, da s tem kar imamo ne moremo in ne želimo na oder. Iz prejšnjih produkcij smo namreč bili vajeni večinoma uspeha in sedaj v zadnjem letu nismo želeli uničiti vsega, kar smo zgradili do sedaj.
Tako so tedni hitro minevali in teden dni pred nastopom je sošolka zbolela in sproročila, da je na nastop neb o. V tistem trenutku bi mi lahko rekli “OK super, Eve ni, hvala bogu, predstava odpade.” Ampak mi smo se odločili, da predstava vseeno bo in s tem dokazali, da zmoremo iti čez sebe in, da smo v štirih letih dozoreli in pokazali, da tudi v krizi znamo ohranoti mirno kri. Evine prizore, ki so bili pomembnejši za odvijanje zgodbe smo uspeli ščrtati in na novo postaviti v prostor. Tu sem še posebej ponosna na nas, da se nismo na tej točki stekali in obupali.
V tem polletju sem se tudi veliko samoopazovala. Kot že prej omenjeno mi je bila tema besedila zelo všeč in menim, da sem bila ena imed redkih. Fasciniral me je odnos med likoma M in Ž, saj sta modern vsakdanji par, ki se izjemno veliko prička in zdelo se mi je, kot da se poslišata, a se ne slišita. Kot ženski pa se me je še posebej dotaknila tema spontanega splava, saj se zavedam, da more to imeti zares velik vpliv na mentalno zdravje in partnerski odnos. Ko sem se končno naučila besedilo mi je še bolj prirastlo k srcu in uživala sem na vajah, ko je končno prišel čas za moj prizor. Moj najljubši prizor mi je bil prizor z Ino, saj je bil zelo emocionalno močen. Menim, da sva ga z Ino dobro “naštudirali” in v njem odkrili smisel.
Tako je pri prišel tudi tisti dan D, ko smo morali stopiti pred občinstvo in pokazati, kaj smo naredili. Zjutraj pri pouku pa so se začeli pojavljati prvi dvomi in strahovi. Največji od teh je bil, da bo vse skupaj grozno zanič in drugi, da bo skoraj prazna dvorana. Tokrat je na naša vprašanja in dvome odgovoril profesor Tade,j ki ima rešitev in odgovor na vprašanje še preden se to pojavi. Potolažil nas je nas je in nam, kot pri vsakem njegovem obisku našega pouka dal kratko lekcijo oziroma napotke, ki se sprva zmeraj zdijo dolgočasni in brezvezni, a, ko o povedanem zares razmisliš ugotoviš, da ima to res smisel in sporočilo. Velikokrat se spomnim na njegove besede in vzpodbude. Tako, da smo hitro ugotovili da tudi če pridejo samo trije, so tisti trije bolj pomembni od ostalih stotih, ki niso prišli. Tako smo še zadnjič zvadili našo igro in si rekl i«bo kar bo«. Zjutraj še nismo čutili treme, vsaj jaz ne. A ura je odbila 17.00 in zbrali smo se v stari steklarski in čutila sem tremo in upala, da bo vse, kot smo hoteli. Imeli smo tudi par kostumski zapletov, a smo vse rešil,i kot profesionalci. Dvorana se je začela polniti in luči so se ugasnile. Stopili smo na oder in menim, da smo opravili našo nalogo bolje, kot kadarkoli do sedaj. V občinstvu pa smo zaznali tudi kar nekaj solznih oči in ganjenih obrazov, kar pa pomeni da je naš cilj bil dosežen. In ni bilo ganjeno le občinstvo, na robu joka smo bile tudi me. Menim ,da lahko predstavo še izboljšamo a smo vseeno dokazale da zmoremo in, da smo v 4 letih šolanja in gledališkega ustvarjanja zares napredovale. Od začetka prvega letnika in naše prve produkcije preko Teamsov in od povprečnega #kvazi« recitiranja Antigone, smo prišle vse do komedij Gaserji, Kreflov in do današnjih Pljuč. Vsaka naša produkcija je kazala našo nadgradnjo, ne samo na ravni mladega igralca, temveč tudi na osebni ravni. Pri sebi opažam velik napredek. Postala sem bolj samozavestna na odru in upam si več. Z nami izraziti tekst skozi svoja čustva in jih postaviti v prostor. V teh 4 letih pa se manj je prebudila tudi nova strast, režija. Uživala sem ko nam je režiserka Ajda dana možnost da kak prizor zrežira momi in menim da sem svoje delo opravila dobro in upam, da bom imela še več takšnih priložnosti.
Veselim se ponovitve Pljuč, saj me zanima, kakšna bo razlika med obema dnevoma. Veselim pa se že naslednjega poletja, ko bomo obravnavali dramo »Kako je padlo drevo«, saj bomo tudi tam morali pokazati kreativo in nove ideje.
Sanja
***
***
Učitelja za dramsko igro in govor: Ajda Valcl in Tadej Toš
Fotografije je prijazno prispeval light designer David Orešič, ki je tudi uredil svetila v Stari steklarski. Hvala, David.
