Osvetlitev polletja

 V tem polletju sem spoznal da je igranje veliko bol zapleteno kot sem na začetku. Pri igranju ni samo talent ampak tudi veliko vaje. Res si nisem predstavljal da bomo pri pouku igre in govora izvajali takšne vaje kot smo jih. Eden izmed mojih najljubših trenutkov tega leta je zagotovo nastop v gledališču. Gledališče je postalo eden izmed mojih ljubših delov tedna.

V naslednje polletje se podajam poln pozitive in zagona.

Maks

***

Na osnovi zaznav, podatkov in umske dejavnosti priti do poznavanja česa, védenja. Priti do poznavanja pravih, resničnih lastnosti koga, česa na osnovi dejstev, izkušenj. Priti do poznavanja koga ali česana osnovi neposrednega stika, srečanja. Ugotoviti, da je kdo isti, kot se misli. Publ. seznaniti: spoznati koga s kom; osebno se spoznati s kom / spoznati delavce z njihovimi pravicami in dolžnostmi / spoznati se z novim delom-

To so vse različne definicije besede “spoznati”, ki jih najde SSKJ. Definicija za besede “spoznanje” je samo “glagolnik besede spoznati”. Tako kot je beseda “spoznati” podlaga in osnova besedam “spoznam, spoznaš, spozna, spoznal, spoznala, spoznali, spoznat, spoznati, spoznava, spoznata, spoznamo, spoznate, spoznajo, spoznale, spoznalo, spoznali, spoznajva, spoznajmo, spoznajmo, spoznaj, spoznajta, spoznajte” in veliko več smo se letos (vsaj prvo polletje) učili osnove oziroma podlago igranja igranja. “Če ne gre v prvo bo pa šlo v drugo.” spomnim se tega stavka najbolj od moje babice, ko sma se učili skupaj matematiko in nekaj nisem prav izračunala ali pa naredila; skoraj vedno ko mi nekaj ne uspe v prvo hočem vreči puško v koruzo, obupat in reč “sem probala ni šlo, to je blo prvič zadnjič pa nikoli več” na primer po mojem “prvem nastopu” sem prejela tudi malo kritike ne samo pohval, kar me je v tistem trenutku zelo izstirilo, saj sem že od mlajših let (koliko se spomnim od kar že obstajam) hotela postati igralka. Ne bom rekla, da sem spoznala, da vaja dela mojstra in da mojster dela vajo jaz to že od nekdaj vem čeprav včasih zgleda kot da ne; bom pa rekla, da se z vsakim dnevom malo bolj navajam, da delamo napake, da se z njih učimo in ne da jih skrivamo, se jih sramujemo itd. V osnovni šoli se spomnim, da ko je prišlo do igranja sem bila jaz najboljša in nihče mi ni bil niti blizu mojih sposobnosti na tem področju (prisežem na moje življenje, mati in psa; da to ni moj ego, ampak da je tako dejansko bilo) in potem pridem sem in kar naenkrat skočim iz najboljše do povprečne in sejaz pričnem drugim primerjat, postanem zelo bolj samokritična kot sem kadarkoli prej bila. Malo mi odleglo, ko sem ugotovila, da nočejo vsi moji sošolci postati igralci, to se sliši rahlo nesramno, ker verjetno je.

“Highlight” in “lowlight”: Po 2 dolgih minutah razmisleka se nisem nič spomnila. Mislim, da je to najtežje vprašanje/naslov od vseh. Mela sem moje dobre tako kot tudi slabe trenutke, tako kot verjetno vsi.

Največ vpliva na moj pogled na gledališče, umetnost in igralstvo še posebej je imel gledališki festival. Videti rezultat 4 let vaje in dela mi je res bolj odprlo oči. Takrat sem prišla do ugotovitve, da je dober igralec izoblikovan in izučen, ne rojen. V šoli so nam rekli, da edino kar nam je bilo  pri rojstvu dano so pravice in življenje nič drugega, s tem se tudi zelo močno strinjam, saj jaz verjamem, da talent ne obstaja. Obstaja vaja, smisel, izboljšava itd. talent pa ne. Igralstvo je veščina, ki jo je treba osvojiti, nikomur ni dana, večina stvari v življenju je pridobljenih. Gledališče je prostor ustvarjanja, prostor umetnosti. Umetnost ima pomen, nosi sporočilo, nekaj nam hoče povedati, včasih nam umetnost kriči sporočilo v obraz pa ga še vedno nekako spregledamo, včasih ga šepeta pa se nam zdi, da ga nam kriči direktno v uho, včasih pa je vse to obratno, ampak v vsakem primeru je pa tudi zelo odvisno od tega kdo si ter tvoj pogled na svet.

V prihodnosti si želim delati več. Do zdaj sem delala samo minimum, zaradi nekega neznanega razloga, ki sem ga že pozabila in bi v prihodnosti to zelo rada spremenila. Pod tem mislim hodila na več izven šolskih dejavnosti in se (vsaj upa, da) tudi tam naučila malo več kot se v šoli ali pa vsaj vadila to kar se v šoli oziroma tam naučim. Bilo bi fajn če bi se naučila kako se pred nastopom umiriti, da se potem na odru ne smejim in hihitam iz nervoze. Rada bi tudi izboljšala mojo izgovorjavo (problem, ki ga že imam od otroštva). Čeprav sem že dovolj (je rekla moja mama, sestra, učiteljica iz 5. razreda, sesrtična, teta in stric) bi bila rada še bolj samokritična, ker se MENI ne zdi da sem dovolj.

Mia

***

V tem polletju sem spoznal, da šolanje za bodočega igralca ni uporabno le v gledališču, temveč tudi v pravem življenju. Naučili smo se, kako izgledati kot da si samozavesten, čeprav v resnici nisi, in kako govoriti, da te vsi slišijo in razumejo. Na kratko, kako biti center pozornosti kjerkoli že si. V življenju zaenkrat nimam plana postati igralec, saj to ni nekakšna prihodnost, v kateri se vidim. Mogoče pa bi se preizkusil v režiji filma ali igri v gledališču. Na začetku se mi je zdel ta predmet totalno brez smisla in ne produktiven, vendar sem spoznal, da ne samo da je odlična sprostitev med poukom, vendar je tudi uporaben, kot sem prej dejal. Pri drugih sošolcih sem opazil, da si veliko bolj želijo postati igralci kot jaz, in privoščim jim, da jim uspe, čeprav se mi včasih zdi, da sem na tem področju mogoče boljši, pa se sploh ne trudim. Pa ne, da bi se hvalil ali kaj takega, le zdi se mi, da bi mogoče res bil dober igralec, če bi me to zanimalo in če bi v to vložil kaj truda.

Moj »highlight« polletja je bil zagotovo pokuk v pouk, kjer sem se prav razživel in užival, čeprav sem mislil, da ne bom. Ugotovil sem, da bi se mogoče lahko preizkusil v stand-up komediji, saj me to dejansko zanima in mislim, da bi mi to ležalo. Vendar imam v razredu sošolca, ki mu to očitno bolj pristoji. Kar se pa tiče »lowlighta«, pa je bil zagotovo na začetku leta, ko sem se mislil celo prepisati na drugo šolo, saj se tukaj nisem dobro počutil. Ne bom lagal, še vedno imam takšne misli tu in tam, vendar sem se odločil, da bom prebrodil skozi to.

Gledališče mi nikoli ni bilo ravno všeč, vedno me je bolj zanimal film, in še vedno je tako. Enostavno mi gledanje gledaliških predstav nikoli ni sedelo in na žalost se to ni spremenilo. Kar se pa tiče igralstva, pa moram priznati, da mi je bolj zanimivo, kot sem mislil, da mi bo. Preden sem se začel učiti o igralstvu, se nisem hotel ukvarjati s tem, sedaj pa so se možnosti zvišale za kakšnih deset odstotkov. Vedno me je v umetnosti zanimala najbolj njena glasbena stran, in to še vedno zagovarjam, ampak priznam, da tudi gledališčna umetnost ni tako »bad«.

Naslednjega polletja se bom lotil na isti način kot sem se lotil tega, tj. s širokim pogledom na svet. Sprejemal bom pohvale in upošteval kritike, kot sem to delal vedno. Probal se bom naučiti veliko novih stvari in spoznal stvari o ostalih in o sebi.

Se že veselim naslednjega pokuka v pouk.

Neo

***

Sem sem prišla z mnenjem, da bo več učenja dialoga, vse bo bolj objektivno, takoj bomo skočili na igranje klasičnih dram, vsi bodo zelo resni, bolj izkušeni bodo takoj postavljeni v ospredje, manj pa postali stranske vloge.

Hitro sem ugotovila, da temu ni tako. Vse je bolj sproščeno, v naše nastope vključimo veliko domišljije, ničesar se ne “drilamo”, vsi smo enako izpostavljeni, saj profesor vedno skuša narediti vse enakovredno.

Zelo mi je bilo všeč serčanje gledaliških gimnazij. Spoznala sem veliko ljudi iz drugih krajev in tudi gledališčnike iz višjih letnikov, dobila sem majhen pogledat na potek mojih nadaljnjih let, videla sem izjemno talentirane dijake iz cele Slovenije in uživala v družbi s prijatelji.

Gledališče in nastopanje se mi na sploh ne zdita tako strašna, kot pol leta nazaj. Ugotovila sem, da govorjenje pred publiko ni tako slabo in da je improvizacija velik del dobrega nastopa.

Naslednje leto se hočem še več vključiti v skupne točke. Ko sem na odri sama ali pa z majhnim številom ljudi, se veliko lažje vklopim v nastop kot pa s celim razredom. Vedno se ustrašim vseh sošolcev, ki prav “letijo” na oder ob vsaki priložnosti in se mi zdi kot da zame na odru ni prostora.

Moram vadit na moji samozavesti, še posebej med improviziranimi deli nastopa.

Tjaša

***

Že odkar sem bila zelo majhna, torej že v vrtcu, sem zelo rada igrala. Za kakršen koli projekt ali predstavo sem vedno stala v prvi vrsti ko so delili vloge. Karkoli sem predstavljala v predstavi, sem odigrala kot vso moje srce in dušo. Čez čas pa sem prišla v višje razrede, kar posledično pomeni da sem se morala več učiti in nisem več mela toliko časa za igranje. Takrat se mi je ta ljubezen do gledališča malo pomanjšala, sem pa še vedno hotela iti v umetniško gimnazijo. Gimnazija Ptuj se mi je vtisnila v spomin zaradi izjemne predstavitve na informativnih dnevih in nasploh zunanjega in notranjega izgleda šole, zato sem se tudi vpisala sem z željo, da ugotovim če se mi ljubezen do igranja povrne ali pa to ni ravno stvar za mene.

Ko smo prvič imeli igro in govor, si nisem morala predstavljati kaj bomo počeli skozi celo leto. Mislila sem si da se bomo večinoma časa le pogovarjali o igri in kako je potrebno razločno govoriti. Vendar vse se je takoj spremenilo, ko smo prvič imeli pouk v kulturni dvorani. Zame je to bilo nekaj res zanimivega in novega, zraven tega pa smo se tudi zelo zabavali. Igrali smo se različne igre, ki so mi zelo pomagale pri sproščenem in pravilnem igranju in čeprav vem da še nisem niti začela z svojo gledališko potjo in še me ogromno čaka, mislim, da se že pozna majhna razlika od mene ko smo začeli z poukom in od mene sedaj. Spoznala sem ogromno novih stvari glede sebe in glede igranja. Na primer ena izmed najpomembnejših, biti moremo videni in slišani. Seveda je zraven tega bilo še ogromno drugih stvari, ki sem se jih naučila, brez da bi sploh ugotovila da se jih učim. Celotno polletje je bilo izjemno poučno in hkrati sem se imela zelo lepo.

Moja najljubša stvari od vseh pa je bila naša predstava »Pokuk v pouk«. Trdo smo delali, da smo lahko pokazali, kaj vse smo se naučili in mislim da nam je super uspelo. Sprva me je res da bilo kar strah in tudi nisem bila prepričana če bom to zmogla ali ne, ampak na koncu, se je vse dobro izšlo in smo se vsi pokazali v najboljši luči. Čez to polletje pa sem ugotovila tudi nekaj drugega. Ko sem prišla sem, nisem bila prepričana če je igralstvo res zame, ampak po tem čudovitem polletju me je gledališče začelo tako zanimati, da lahko brez problema povem, da je to nekaj kar želim delati v prihodnosti. Do tega spoznanja sem prišla ob točno določenem času polletja in sicer je to bilo takrat, ko so k nam prišli učenci iz Ljubljane, Nove gorice in Ljutomera. Tista dva dneva sta res bila ena iz med boljših dnevov, saj sem se naučila delati v skupini, naredila sem ogromno novih prijateljev, odkrila veliko novih narečij in spoznala druge načine ter tehnike igranja, ki so mi pomagale pri izboljšanju same sebe. Ob gledanju vseh predstav, ki so jih skupine z skupnimi močmi pripravile, se je v meni prebudila neka radost, neko veselje, ki mi je točno povedalo in nakazalo »to je prava stvar zate«.

Sedaj mi je igralstvo oz. umetnost nasploh, neka še neprepoznana stvar, neprepoznana pot na katero se že močno veselim, da se podam in upam, da ne zaidem v napačno smer. Če pa slučajno pride do tega, pa se bom pač obrnila in poskusila ponovno. Za sanje se ni vredno tako hitro vdati, pa če tudi se je še ogromno treba naučiti in pridobiti.

V prihodnosti se imam namen med počitnicami dobro odpočiti in si pridobiti moči za novo zanimivo polletje pri pouku igra in govor, na katerega že nestrpno čakam in se ga močno veselim. Poskusila bom dati 100% moje moči v igro in izboljšati vse kar se izboljšati da. Moj največji namen je biti kritična sama do sebe, da bom nato lahko pridobila kar si želim in sledila svojim sanjam. Še posebej pa bom poskusila delati na moji samozavesti pri igri, hkrati pa tudi na drznosti in potrpežljivem sodelovanju z mojimi sošolci.

Kaj bi svetovala vsem igralcem in igralkam oz. gledališkim učencem in učenkam, mojim sošolcem in sošolkam je, da se naj sedaj lepo odpočijejo, v drugem polletju pa z polno paro naprej! 😊

Zoja

***

Jaz še kar ne morem verjeti, da je prvo pol letje že pri koncu. Prav strašno je, kako hitro mi čas mineva tukaj. Ampak jaz bi kot prvo, poudarila kako ponosna sem na sebe in svoje dosežke oz. napredke, v tem pol letju. Prvi napredek, ki bi ga rada omenila je, nekoliko večja samozavest. K njej so veliko pripomogle vaje kot so: minuta spontanosti ,vic,… V glavnem, vaje pri katerih si bil odvisen samo od samega sebe. Zdi se mi, da če je samozavest pri igralcu visoka, da je lažje stopit iz nekega svojega kroga udobja in narediti nekaj drugačnega, poskusiti nekaj novega. Na splošno ni dobro, če ta ljudem visi na nitki. Samozavest mi je pa s sabo prinesla drugi dosežek na katerega sem tudi zelo ponosna. Lažje sprejemanje kritik. Te sem se naučila tako, da kritike ne ignoriram in na drugi strani ne vzamem kot kazen. Enostavno sprejmem jo, na takšen način kot mi je bila dana. Razmislim o napotkih, ki so mi bili dani za izboljšavo in to probam do naslednjič popraviti oz. izboljšati. Rada bi tudi dodala, da sem se naučila soočati z tremo. K temu mi je zelo pomagal nastop, saj se mi je na začetku zdelo, da ne bom zmogla (ta trenutek bi opisala kot »lowlight« pol letja) a po nekaj časa na odru, je trema kar naenkrat izginila. Po nastopu sem se pa počutila izjemno ponosna na samo sebe (ta trenutek skupaj z nastopom bi pa definitivno opisala kot »highlight« tega pol letja).

Zelo veliko razmišljam o gledališču in seveda svojih ciljih. Ko si zastaviš neke cilje in se jih začneš zavedati, se jih lahko na začetku vstrašiš in se začneš izogibati soočanju z samim s sabo. Zato sem nehala toliko razmišljati za v naprej. Zdaj sem tukaj in dala bom vse od sebe, ob vsaki priložnosti. No, seveda je dobro da imaš zastavljene  nekakšne cilje in imaš neko ogrodje za v prihodnost, vendar se pa ne smeš preveč obremenjevati s tem. Lahko si pa zastavljaš več majhnih ciljev postopoma in boš imel čisto isti občutek zadovoljstva, kot pri dosegu nečesa »ogromnega«.

V naslednjem pol letju želim osvojiti večje zaupanje vase. Več ciljev za zdaj še nimam zastavljenih saj se bom tako kot sem povedala, soočala z njimi naključno in si jih sproti zastavljala.

Julija

Letošnji pokuk v pouk je prišel zelo hitro, hitreje kot pričakovano. Imele smo premalo priprav za ta nastop ampak smo se vseeno potrudile po najboljših močeh.

Naš nastop bi z lahkoto razdelila na dva dela. Bolj zabaven prvi del pri katerem smo nastopale monologe iz Gavranove Kreontove Antigone, za ta del smo se maksimalno potrudile in smo ga z največjim veseljem odigrale, kar se je po vsej verjetnosti videlo in čutilo. In nato je nastopil bolj dolgočasen drugi del, pri katerem smo morali narediti predstavitve o določeni stvari,  bil je zagotovo poučen ampak nas ideja o predstavitvah ni pritegnila, kar se je tudi po vsej verjetnosti videlo. Potrudile smo se…ampak nebi rekla da tako kot za prvi del. Res nismo bile vesele, da smo morale narediti tudi drugi del. Ampak vedeti moramo, da v življenju ni vedno vse kar bi radi naredili ampak so stvari, ki jih moramo, tudi če nam najbolj ne dišijo.

Skozi čas vedno bolj opažam stvari, ki jih še ne znam ali pa jih moram izpiliti, sem pa že opazila stvari, ki sem se jih naučila in se lahko pohvalim da jih znam.

Super je tudi bilo pogledati predstave prvih letnikov in se zamisliti, da smo mi tudi začeli kot oni. Ogledala sem si tudi predstavo tretjih letnikov. Njihova predstava me je zelo navdušila, ko sem jih opazovala sem si res zaželela, da bom jaz nekoč znala tako dobro igrati in se gibati po odru kot one, ampak do tja je še dolga pot polna vzponov in padcev.

Tako kot pravi naš profesor Samo M. strelec: »Večji je padec, večji bo vzpon.« Ker pa se mi zdi da sem zdaj doživela padec mi te besede dajejo upanje in voljo, da se še bom bolj trudila in dala še več energije v naslednji nastop.

Lana S.

***

   Ko smo letos na začetku leta oz. prvega polletja začeli delati na naši predstavi, si določali pare, vloge, si ne bi mislila, da tega ne bomo morali predstaviti na zimski produkciji.

   Mogoče se mi je takrat zdelo, da bomo imele več kot dovolj časa za pripravo igre, čeprav vse vemo koliko časa potrebuje ena sama igra, da lahko zaživi na odru. Nikoli ne bi pomislila, da bomo naše načrte morali spreminjati, naš nastop, na katerega smo vse komaj čakale in se veselile, da bi lahko prav to igro pokazale našim gledalcem. Ko nam je profesor povedal, da ima sedaj drugačne načrte in nam jih predstavil, nismo bile najbolj navdušene. Čeprav zdaj razumem, zakaj se je profesor odločil prav za to, sem takrat bila malo razočarana, pa niti ne za to, ker bo igra uprizorjena šele naslednje polletje, ampak zato ker sem verjela, da nisem bila dovolj pripravljena in sposobna. Naša produkcija je temeljila okoli predstavitve naše igre, skoraj kot nekakšen “trailer”, razdelila se je na prvi del kjer smo imele monologe, da so gledalci vedeli na čem bo temeljila predstava in drugi del, kjer jih je večina v dvojicah predstavila svoj del naloge. Ni se precej razlikovalo od tega kar smo delale v prvem letniku, zato še ne morem čisto opisati kaj vse sem letos že novega spoznala, bomo pa z dialogi nadaljevali takoj pri naslednji uri pouka. Mislim pa, da smo se dobro odrezale in sem zelo ponosna na vse ostale. Prijetno je bilo gledati tudi ostale letnike, tako kot prve letnike, saj sem lahko videla kako se razlikujejo od nas v prejšnjem letu in kaj vse so na drugačen a podoben način pokazali oni, tako kot tretje, saj sem lahko opazila tudi njihov napredek pri drugi profesorici.

   Za drugo polletje imam velika pričakovanja in srčno upam, da se mi bodo uresničila. Tako jaz kot ostale bomo vložile veliko truda in upale na velik podvig po majhnem padcu . :))

Neja

***

Čakam. Vdih, izdih in spet čakam. Le kaj čakam?

Antigona je moje življenje. Vse odkar sem izvedela za to imenitno tragedijo, sem tako rekoč postala obsedena z njo. Se vam mogoče zdim čudna, da lahko tako stara tragedija prevzame nekoga, tako močno kot je mene?

 Čeprav je vloga, ki sem jo in ki jo bom še igrala in izpopolnjevala, oseba, ki mi je ob prvem branju delovala brezčutno in krvoločno, res takšna?  Nekateri bi menili, da je dramska oseba, ki je igram pošast, vendar se mi zdi, da je mnogo več kot le to. Vam je mogoče znano, o kom ali o čem govorim? 

» Moja vloga ni junaška, vendar bom odigral svojo vlogo.«

Ta stavek izreče Kreont, ki sem ga že malo preučila, vendar še me čaka mnogo dela, da mu bom naredila pravico pri igranju njegove veličastne, arogantne vloge.  

Čakam te dolge minute nastopanja mojih sošolk, da dobim svojih » pet minut slave«. V tistem trenutku sem morala najti  psihopata v sebi. Bitje srca sem čutila po vsem telesu, bila sem nervozna. Obrnem se in vdihnem in preden se zavem že čakam. Le kaj čakam?

Čakam na ploskanje. Vdihnem in že sva s sošolko sami na odru. Prvi majhen padec, če se lahko tako izrazim, je bil takrat, ko so se gledalci bežno odzivali. Bila sem v nelagodju, saj nisem pričakovala tišine.  Nekako sva se s sošolko prebili skozi to mučno situacijo. Mislila sem, da je bila ta okoliščina  najhuje, kar se lahko zgodi. Zmotila sem se.  Ali morda poznate  tisti pregovor, ki pravi ne kliči vraga, da ne pride do praga. Očitno sem ga poklicala k sebi, saj sem v nadaljevanju pozabila ime pisatelja, ki sem ga predstavljala. V tistem trenutku sem bila panična in sem posledično pomešale podatke o nastanku knjige in o zgodbi. Nerodna situacija je bila. Čutila sem rdečico, ki mi je prikrivala obraz. Vdihnila sem in že sem lahko čakala. Le kaj čakam?

Čakam, da še zadnjič v tem polletju stopim na oder, ki mi danes ni bil naklonjen. Predem sem prišla na oder sem si mislila, sedaj pa res, če se še kaj neugodnega pripeti, pa naj se. Na oder sem stopila nekoliko manj zadržano, kot prvič, saj sem vedela, kaj lahko pričakujem. Vdihnem še zadnjič v tem polletju na tem odru in ponovno čakam.  Le kaj čakam tokrat?

Med predstavo me je spreletela misel. Igralstvo ni za vsakogar. Imeti moraš trdno kožo in že v naprej pričakovati stvari, ki se bi lahko zgodile, da te ne presenetijo, pa če te že presenetijo, kako tega ne pokazati. Gledalci, če imaš srečo so ti lahko naklonjeni in sodelujejo s teboj, vendar ne pričakovati, da bo vedno tako.

V trenutku, ko sem stopila na oder, me je prevzel občutek, da bi mogoče morala še bolj dodelati svoj nastop. V drugem polletju moram dati od sebe še več, saj bom v tistem trenutku odvisna od soigralke in ona od mene. Tako kot nam je profesor rekel, bolj se moram vzeti v roke, če želim doseči svoje cilje in pričakovanja.

Čakanje, čakanje, čakanje. To je nerodna reč, ki zahteva potrpežljivost. Morda vam v naslednjem polletju povem, če sem, to, kar sem čakala, tudi dočakala.

Nina

***

»Po vsakem padcu, sledi večji vzpon.«

…je stavek, ki je najverjetneje bil izrečen največkrat v tem polletju. Vrnimo se v konec našega prvega leta na gimnaziji v mesec junij, v uro igre in govora po naši zadnji produkciji. Takrat smo izvedele, kaj bomo počele v prvem polletju drugega letnika, torej sedaj. Dialogi iz Antigone.

Strašno veselje, ki ni trajalo dolgo…

»To pa ne bo šlo,« je bila naša ugotovitev mesec pred nastopom. Strašna žalost. Nova naloga. Predstavitve. Padec. Sprijaznila sem se, da pa je dobre tri mesece res premalo časa, da pripravimo nekaj kvalitetnega. Zato smo ostali tam, kjer pač smo. Pri predstavitvah. Izkazale so se za nehvaležno idejo, ker je ni nobena sprejela z odprtimi rokami, ampak smo vedele, da bomo morale nehati past trmo in to dejstvo sprejeti.

Predstavitve pa niso bile edina stvar, ki smo jo pokazale v tem polletju. V besedilu, ki bi ga bomo zaigrale naslednje polletje je Antigonin in Kreonov monolog. Tega smo razčlenili na dele, da je vsaka dobila svoj odlomek.

Od pričetka leta in vse do predstave sem vestno vadila svoj odlomek in se vanj poskušala čim bolj vživeti. Najprej sem ga doma samo brala in se pri tem snemala ter spremljala svojo knjižno izreko. Kljukica. Nato je sledila interpretacija, s katero sem imela največ težav.

Teme za predstavitve nam je dodelil profesor. Bile so v povezavi z našim dramskim besedilom, ki ga predstavljamo v drugem polletju. Namen teh je bil vsem, ki so si ogledali ta nastop podrobno predstaviti Gavranovo različico Antigone. Ponovno kot v prvem letniku, smo se morali držati 4 pravil za zanimivo predstavitev.

Polomija na generalki.

»…ampak, saj smo rekli, da po vsakem padcu sledi vzpon.«

Po vsakem nastopu se vedno znova zavem, da imam vedno manj treme in mi je vedno lažje stopit pred ljudi. Začetna trema ni slaba, dokler te dobesedno ne poje, ko se moraš trdno postaviti na odru. Letos si je bilo veliko lažje najti svoj prostor pred ljudmi in biti prepričana vase.

Glede na to, da nam sedaj ni uspelo pokazati tega, kar smo si zadali, upam, da bomo naslednje polletje izpeljali našo nalogo še toliko bole.

In ponovno…«Po vsakem padcu, sledi večji vzpon.«

Vita

***

Letos decembra smo opravili z 3. produkcijo in čeprav smo jo imeli mesec bolj zgodaj kakor lansko leto se mi vseeno zdi, da smo se lepo odrezali. Produkcija je sicer vsebovala dva dela, monologi iz dela Kreontova Antigona, ter predstavitve, ki so opisovale teme povezane s to dramo. V predstavitvi na kateri sem jaz delala je vsebovala ravno opis našega poteka pripravljanja na to produkcijo, ki se bo sicer nadaljevala v drugo polletje. Naš potek priprav se je začel z raznimi bralnimi vajami kjer smo vadili izgovorjavo črk. Nato smo začeli z dialogi, kjer smo se razdelili v pare in vsak je dobil svoj del iz dramskega besedila. Takrat smo se začeli učit igranja dialoga. Preden smo besedilo prebrali smo mogli na glas povedat kaj smo od sogovorca slišali, kako smo to razumeli in kako bomo na to odreagirali. Po nekaj tednih priprav nas je profesor seznanil z nekaj spremembami kar nas je precej presenetilo. Na produkciji bi morali odigrat celotno delo, a odigrali smo le monologe, ki smo si jih razdelili. Dialogi pa bodo prepuščeni drugemu polletju. Sama pri sebi nisem imela več takšne treme preden smo stopili na oder, a ko smo stali na odru, obrnjeni s hrbtom proti publiki, me je trema le dohitela in čeprav mi oder več ni bil tako tuj, so me spreletele vse mogoče misli o tem kaj bom storila če pozabim besedilo. A vse te skrbi so izginile ob predstavitvah, saj sem se lahko sprostila ob spontanem govorjenju in s tem se je naša produkcija zaključila. A zdaj se bomo mogli hitro osredotočit na naslednjo saj vsak dan šteje. Naslednjo polletje nam lahko prinese veliko presenečenj, padcev in uspehov, a kot nam je profesor s pomočjo grafa predstavil, večji je padec, večji bo vzpon in s tem uspeh.

Tija

***

Nekateri bi rekli, da igra ni za vse. Vendar kaj točno mislijo s tem? Niti za ljudi katerih strast je igralstvo, vendar se niso rodili s karizmo? Za ljudi, ki so ljubezen do igre začutili komaj v svojih zrelih letih? Nekateri, ki so imeli sanje in želje po igralstvu v otroštvu, vendar so hitro zamrla zaradi drugih razlogov? Mislijo tudi na AMATERSKE igralce, ki igrajo v AMATERSKIH gledališčih in z veseljem uprizarjajo AMATERSKE predstave? Lahko bi še naštevali. Igralstvo je nekaj s čimer lahko ustvarjaš, se izražaš in velikokrat poveš neko sporočilo. Preleviš se v osebo katera ti je v vsakem aspektu podobna ali pa v osebo s katero si v življenju izven gledališča ne bi niti izmenjal besede. Tako si jaz predstavljam igralstvo. Čudno, zabavno, pomembno, presenetljivo… In skozi delavnice, predstave in ure igralstva čutim vse to in še več. Je nekaj kar me vedno znova preseneča, kar je normalno.

Ko gledam druge ljudi, se dam v njihovo kožo in samo observiram, kako nastopajo, se počutim sproščeno in vpeto v predstavo, seveda je to odvisno tudi od teme oz. zgodbe. Ko so pa naloge obrnjene pa… V bistvu ni tako hudo. Morda je bilo, ko sem kot mala nastopala, vendar sem se na odru vedno znala umiriti in izkazati. Tako kot lani, v 1. letniku, vsako leto čutim manj treme. Morda, ker so v 1. letniku naloge in pričakovanja vsaj za malo nižja? Bi mogoče lahko celo rekli, da treme sploh ni bilo? To morda še ne. Pred nastopom se je čutila tenzija že v zaodrju, vendar po resnici povedano je na odru pri meni skoraj ni bilo. Morda zaradi nastopov, ki sem jih vajena skozi leto. Definitivno pripomorejo. Pa tudi način razmišljanja.

Pomembna izkušnja v tem polletju, ki pa mi je še bolj odprla oči glede igre pa so bile gledališke delavnice, ki smo jih ustvarjali z drugimi gledališčniki iz cele Slovenije. Tega »dogodka« pa res ne morem prehvaliti. Temu smo namenili dva dneva, v skupinah, ki so bile popolnoma pomešane med vsemi gledališčniki iz Slovenije. Razkropljeni smo bili po celem Ptuju. Skupaj smo lahko ustvarjali predstavo, s katero smo se predstavili drugim skupinam na koncu dneva v gledališču. Poleg ustvarjanja predstav pa smo stkali tudi nove vezi in prijateljstva. To je tudi pripomogel glasbeni večer, kjer je bil za nas pripravljen koncert šolskega benda in hrana. Takrat smo se lahko sprostili in pozabili na skrbi. Jaz se že veselim, da se s slovenskimi gledališčniki spet dobimo med počitnicami, saj konec koncev tudi, če smo si različni smo spoznali, da nas tudi veliko druži in pod veliko, mislim IGRALSTVO (in seveda še veliko drugega). Slabe izkušnje poleg težkega dela in občasne izčrpanosti, kar je normalno in pričakovano ni bilo. Povem tudi lahko, da se pred prvo uprizoritvijo želje in cilji za malo zvišajo in tenzija med nami JE OPAZNA. Težjo nalogo smo imele tudi zaradi tega, ker so bile dvojice pri naših predstavitvah določene s strani učitelja na prvi letošnji uprizoritvi.

»Umetnost je dolgočasna«. To slišim včasih. Da mi misliti… »A je res?« JA in NE. Umetnost NI dolgočasna, ko najdeš smer oz. nekaj kar ti da misliti »morda pa ni tako dolgočasna«. To je lahko reči, vendar kaj to v bistvu pomeni? Npr., ko hodiš po trgovini in najdeš pravi par čevljev, ki so všeč tebi in morda ne tvojemu prijatelju. Umetnost pa JE dolgočasna, ko se slepiš z mislijo, da v njej ni pomena in, da nimaš o njej pojma. Ko živiš v vprašanju, ki se ga ne zavedaš. Ne zavedaš se, da v temo sploh nisi vložil truda ali pomisleka. Morda se motim. Morda ne. Ko govorimo o SMISLU tega predmeta, igralstva, filma ali našega dela uvidimo, da je pomembno, da delamo to kar RADI delamo in bi to počeli tudi kot nekaj, kar nam bi predstavljalo vir preživetja, ALI pa, da delamo to samo za zabavo in hobi, ki bi nas tudi peljal skozi življenje, vendar ga ne bi tako resno jemali. Vse ima svoj smisel in razlog.

Naslednje polletje bom še bolj vztrajna in delavna. Z veseljem pa bi spremenila čase, ko se mi kaj ne ljubi, na čase, ko bi rada stvari hitro opravila. V 2.letniku so se mi bolj razširila obzorja in vpogled v umetnost, gledališče in film, in imam občutek, da me to vedno bolj interesira in priteguje mojo pozornost.

Zoja

Novo šolsko leto, isti sistem, ista jaz, vendar nov začetek. Nekakšen cilj, ki si ga zadaš, da popraviš napake in dopolniš, kar si začel že pred dvema letoma. Napredek je opazen, napake so drugačne in delo postaja resnejše.

Lani sem si predstavljala, da bo v 3. letniku lažje, preprosto boljše, kljub vsemu drugače. Rekla bi, da pri sebi vidim napredek. Na odru se počutim vse bolj sproščeno. Sprejemam napake in kritike ter si zadam, da jih popravim. Napredek čutim prav tako na sami igri. Začutim oder, se mu prepustim ter probam po najboljših močeh speljati predstavo.

Letos smo bile prepuščene sebi, kar mi je zelo všeč. Imele smo narejeno tematiko in dele predstave. Vendar, če sem odkrita, se v tej predstavi nisem začutila. Težko sem našla lik, se z njim poistovetila, vse ideje, ki so se mi porodile, so bile nekoristne ali pa jih enostavno nisem imela. Poleg vsega pa sem imela polno glavo vseh drugih stvari, ki so se dogajale izven šole, zato na urah nisem bila povsem prisotna, kar me je oviralo pri delu. Novico, ki sem jo prejela teden pred predstavo, je bila sledeča: »Spremenile smo vse in na novo delamo celotno igro.«

S tem pa se je začelo novo poglavje. Ta teden ustvarjanja, improviziranja, vzponov in padcev  je bil kar precej zanimiv. Tako bi moralo zgledati celotno polletje. Vloge, ki sem jih igrala, sem si jih res želela igrati, lahko sem se v njih vživela, jih spoznavala na različne načine in jih začutila. Seveda je bila razlika, saj smo za delo imele nekakšno podlago. Vendar je to zame bistvo igranja. Seveda se zgodi, da kdaj s čim nisi zadovoljen in te to še bolj poruši, kot si predstavljaš, kot je npr. mene prejšnja vloga. A moraš vztrajati do konca in ne obupati, saj lahko vedno še marsikaj odkriješ ali spoznaš.

Zavedam se, da sem v zanimivem razredu, kar pa ni vedno slabo. Vsaka ima nekaj svojega, nekaj posebnega in to jo zaznamuje. Letos smo se še bolj povezale in začele delovati kot celota. Prav res me zanima, kaj bomo naredile v prihodnjem letu.

Tega pa bomo zaključile:

– poučno- naučile smo se novih vaj za ogrevanje glasilk, novih vaj za zbranost,  bolje artikulirati besede, dobro pa še bomo morale delati na naši resnosti;

-zabavno- na podlagi našega humorja/smeha, ki je med nami prehitro nalezljiv.

Pouk je seveda drugačen kot v razredu, kjer samo sedimo, zato se pri izvajanju počutim svobodno na področju mišljenja, idej ter včasih prav tako govora.

Menim, da ob koncu tega polletja nisem zadovoljna s seboj. Vem, da bi pri urah lahko dala več od sebe. To sem začutila v zadnjem tednu pred predstavo, ko smo med seboj še bolj sodelovale, se lovile z idejami in so se pri meni nekatere stvari malce umirile.

Pripravljena sem se izboljšati v drugi polovici, čeprav vem, da vedno ne gre, kot si želimo.

Ana

***