Naši dijaki – umetniki (poševnica oz. kakor bi rekli oni: sleš) / “geledališčniki” – imajo na urniku tudi predmet DIG. Ne, ne, DIG ne pomeni, da se pri njem učimo o digniteti ali digresiji; tudi o digitalnosti ne. Polno ime predmeta “DIG” se glasi: Dramska igra in govor.

Igrati se vendar zna vsak froc!

In vsi smo se že kot majhni otroci naučili govoriti!

Zakaj potem sploh igra in govor v resni šoli? Halo?!

Pokukajte v naš pouk … in boste izvedeli, pardon, izvideli odgovor. 😉

Čisto zares: Vabljeni v Mestno gledališče Ptuj, kjer bomo 14. marca 2022 odprli “vrata našega razreda”.
Vi boste videli, kaj delamo mi, mi pa pa bomo z vašo prisotnostjo imeli čisto “zaresno” gledališko izkušnjo: v pravem gledališču, s pravim občinstvom, s pravo tremo.

Ponedeljek, 14. marec 2022, MGP.
Ob 17. uri – 1. letnik.
Ob 19. uri – 2. letnik.

Vabljeni.

Hvala direktorju Mestnega gledališča Ptuj in ravnatelju Gimnazije, da sta se dogovorila za to sodelovanje.

 

In temu naj takoj sledi prošnja: Berite čim manj estetsko kritiških stvari, – ali so pristranske sodbe, okamenele in nesmiselne v svoji neživljenjski togosti, ali pa spretne besedne igre, pri katerih velja danes eno mnenje in jutri nasprotno. Umetnine so neskončno samotne in z ničemer tako malo dosegljive kot s kritiko. Le ljubezen jih lahko dojame in ohranja in je do njih pravična. – Ob vsaki razpravi, oceni ali uvodu se zanesite nase in na svoj občutek: tudi, če bi se motili, vas bo naravna rast notranjega življenja polagoma in sčasoma pripeljala k drugačnim spoznanjem. Naj vaše sodbe živijo svoj tihi nemoteni razvoj, ki mora, kot sleherno napredovanje, izvirati globoko odznotraj in ga ni mogoče z nicemer izsiliti ali pospešiti. Vse je donositi in potem roditi. Pustiti, da vsak vtis in vsak čustven zarodek v nas samih, v temi , v neizrekljivem, nezavednem, razumu nedosegljivem dorase, in čakati, z veliko ponižnostjo in potrpežljivostjo, na uro poroda novega razsvetljenja: edino tako se pravi živeti kot umetnik: v razumevanju kot v ustvarjanju.

Tega ni moč meriti s časom, tu ne velja leto in deset let je nič. Biti umetnik se pravi: ne računati in šteti; zoreti kot drevo, ki ne priganja svojih sokov in spokojno stoji sredi pomladnih viharjev brez strahu, da za njimi ne bi moglo priti poletje, ker pač pride. A pride le k potrpežljivim, ki živijo, kot da bi pred njimi ležala večnost, tako brezskrbno tihi in široki. Vsak dan se učim, učim se z bolečinami, ki sem jim hvaležen: Potrpljenje je vse!
Rainer Maria Rilke

(Visited 241 times, 1 visits today)
 

Oznake: