Pri umentiških predmetih gre v srednji šoli po moje za dvoje: dijaki naj na svoji koži začutijo, kako umetnost nastaja (generiranje), in to, kako nas umetniška dela vabijo v dialog (reflektiranje). Več ko o neki zadevi (sliki, romanu, filmu, skladbi …) vemo, več tudi opazimo. Več ko opazimo, globlje lahko doživljamo.
Poglejmo, kako je Zoja videla novosadsko uprizoritev, ki je nedavno gostovala v MG Ptuj.
Vsako leto bodo “zoje” vedele več; o literaturi, sociologiji, psihologiji, zgodovini, filozofiji … zato videle več in bolj poglobljeno razmišljale o svetu, v kakršnem živijo. “Zoje” bodo svet opazovale in se spraševale: A je res tako edino možno? Kaj lahko naredim, jaz, da bo svet vsaj malo bolj prijazen, bolj pravičen, zelen itd.? Zato reflektiranje. Ker mu nato sledi generiranje. Razmislek – početje – razmislek …; to je krog, ki ga “za pokušino” vrtimo v umetniški smeri gimnazije. Da bi se v šoli, skozi igro, učili za čas, ko bo šlo zares.
Samo, učitelj
PO PREDSTAVI DEKLICA Z VŽIGALICAMI
Predstava Deklica z vžigalicami me je že v začetku pritegnila. Zgodba govori o tem kako, poleg vseh ostalih otrok, ki živijo v izobilju, živijo tudi otroci, ki nimajo strehe nad glavo in se morajo vsak dan boriti, da pridejo do toplega obroka.
Deklica z vžigalicami je skozi svoje življenje bila večinoma sama, ljudje pa so jo na ulicah ignorirali ali pa so jo maltretirali. Ne predstavljam si kako je lahko kdorkoli tako brez čustev in empatije do sočloveka, še posebej, če gre za otroka. Ko se deklica spominja njene družine, ki jo je tako ali drugače zapustila, bi naredila vse, da bi imela vsaj koga. Njena babica je bila njena svetla luč na koncu tunela in veselilo me je, da jo je misel nanjo še gnala naprej. Razen parih prijateljev, je bila v življenju sama in vidno je bilo, kako zelo jo je motil odnos med njo in ljudmi na ulici, ki je niso sprejeli.
Ob spremljanju situacije in razmišljanju o zgodbi, me je prešinilo, kako smo lahko srečni in zadovoljni, če imamo nekoga ob katerem se počutimo varno.
Čeprav je živela v krutih razmerah je velikokrat našla tudi stvari, ki so jo razveseljevale. Na novoletno noč je zapustila svet in odšla tja, kjer je bolj srečna, s svojo babico. Ljudje so komaj po tem, ko so jo našli mrtvo začeli žalovati, ko jih je potrebovala in prosila za pomoč, pa so jo samo odrivali vstran in ignorirali.
Trenutek, ko sem končno videla srečo v njenih očeh, se me je res dotaknil. Med predstavo so bili velikokrat vključeni izseki, kjer se je vsa pozornost usmerila v eno osebo oz. eno temo, medtem, ko se je svet v ozadju ustavil. Skozi celo predstavo so bile predstavljene različne teme, o katerih menim, da bi se jim morali v družbi bolj posvetiti in v njih bolj poglobiti. Menim, da se ljudje raje posvetijo stvarem, ki jim koristijo in malokrat pomislijo na druge. Vsi igralci so svoje vloge odlično odigrali. Občudovala sem kako je tako malemu številu igralcev uspelo pohvalno odigrati predstavo in vključiti več vlog. Včasih sem se počutila, kot da gledam film, zaradi vseh malenkosti, ki so bile dodane s strani igralcev.
Ob pogovoru z igralci in s vsemi, ki so bili zadolženi za predstavo mi je bilo sporočilo še bolj jasno in razumljivo. Čeprav v Sloveniji nimamo ogromno težav z otroki na ulici, se moramo vseeno zavedati, da obstajajo v drugih državah ali pa je tovrstna problematika pri nas o čem bolj skrita. Ta predstava je posvetila luč na veliko različnih problemov s katerimi se moramo soočiti in rešiti.
Bila mi je zelo všeč najbolj pa sem uživala med pogovorom z igralci in viden je bil tudi pozitiven vtis ostalega občinstva.
Zoja Filip, 1. U
(Zoja: Namerno nisem popravljal vejicopisa ;-). Zato, da boš imela nasledji izziv (najti in odpraviti napake). Sicer pa si napisala skoraj čisto pravo, kot rečemo s tujko, recenzijo. Kaj vse šele bo(š). Bravo.)
Oznake: umetniški oddelek
