Dijake – gledališčnike učimo, da se nastop ne konča s poklonom, pač pa z razmislekom “za nazaj”. Spodaj njihove refleksije o tem, kar so počeli pol leta pri pouku. Kaj si mislijo o vsem tem? In kaj pričakujejo “za naprej”?

1. letnik

Pred začetkom šolskega leta nisem prav vedela kaj naj pričakujem in kako bo pouk Igre in govora potekal. Imela sem malo zamisel, da bomo verjetno delali na/z besedili in se učili kako vse to pravilno izvesti, torej pravilne izgovorjave, drže, čuste, itd. Da bomo pretežno v učilnicah in, da ne bo tako zabavno saj bomo samo delale na tehniki in izgovorjavi.

Sedaj, ko pa je prvega polletja že konec pa ugotavljam kako močno sem se na začetku motila in, da so stvari presegla vsa moja pričakovanja, na zelo dober način. Prej niti pomislila nisem na koliko različnih načinov se lahko učimo igre in niti eden od njih ni brezvezen, saj profesor poskrbi da se med vajami zabavamo in, da so nam zanimive ter zelo raznolike. Čeprav mi je pravilna izgovorjava velikokrat bila nedomača in celo malček nadležna, saj se je zelo razlikovala od moje govorice, sedaj ni tako, so še pa velikokrat dvomi kako se kaj pravilno naglasi.

Najbolj me je v tem polletju presenetilo to kako smo se učile igre IN govora brez, da bi se zavedale. Z raznoraznimi vajami in metodami smo se na zabaven način naučile spoznavati oder, imeti stik z gledalci, se navajati biti na odru in za spremembo od gledanja biti gledani, kar je meni osebno zelo pripomoglo na prvem nastopu, ki smo ga imeli v gledališču. Pred nastopom v MGP sem se počutila zelo živčno, še posebej verjetno ker nisem imela občutka kako to prav poteka. Smo imele generalko v šoli, vendar to ni bilo isto kot tam saj je tedaj šlo za res in smo nastopali pred starši in ostalimi sorodniki, ki so nas prišli gledat. Zdaj ko pa je nastop že za mano, pa se počutim zadovoljno in ponosno kako smo to izpeljale. Pred nastopom me je grabila trema, ampak ko sem stopila na oder in smo začele je bilo te treme konec, saj sem vedela, da sem pripravljena in, da mi bo šlo. Sedaj pa že komaj čakam naslednjega nastopa, ki sledi ob koncu polletja.

Prihodnjega polletja se zelo veselim, saj me res zanima s čim se bomo ukvarjale. To polletje smo posvetile starim Grkom, za prihodnje polletje pa nam profesor ni želel razkriti ničesar, ter nas tako pustil v pričakovanju. V tem polletju sem sedaj na koncu pri sebi videla velik napredek in vem, da bom z novim polletjem še samo bolj napredovala.

Želim si, da ure Igre in govora ostanejo takšne kot so saj so zelo zabavne in ob enem tudi poučne, ter raznolike od ostalih ur, ki jih imamo. Menim, da je ta raznolikost to kaj naredi ta predmet poseben in ob enem še zelo zanimiv. To poskrbi, da se vedno veselim ponedeljkov, saj so vedno zabavni in sproščeni.
Ajda Fajfar

***

Pred začetkom tega šolskega leta, ko so bili informativni dnevi sem se odločevala med umetnostno in splošno smerjo na gimnaziji Ptuj. Vendar, sem po ne tako zelo dolgem odločanju izbrala umetnostno smer, kajti že od malega me je zelo pritegnilo igralstvo, v filmih kot tudi v gledališču. 

Najprej, ko sem slišala umetnostna smer – gledališče in film ter šla malo obiskat spletno stran gimnazije Ptuj, sem pričakovala da bomo nastopali in se tudi učili o pravilnem igranju. Mogoče kar nisem pričakovala je bila minuta za spontanost in preprosta akcija na odru, ampak se je izkazalo da to dvoje zelo pomaga, še posebej pred nastopom, da se otreseš začetne treme.                                                                                                                                       

V tem polletju pri urah igre in govora pa tudi nisem pričakovala raznoraznih vaj, ki smo jih izvajali, vendar so se za mene izkazale zelo koristne. Še posebej vaja, ko smo hodili po odru da spoznamo bolje oder, občinstvo,… in sicer to je tudi zelo pomagalo pri spopadanju z začetno tremo.                                                                                                                                                       

Torej še en od razlogov zakaj sem se vpisala v smer gledališče in film je to, da se čim bolj znebim treme pred nastopanjem. Glede tega tudi že vidim napredek, kajti v osnovni šoli sem hotela nastopati vendar sem imela preveč treme, da bi si upala stopiti pred občinstvo na oder. Zdaj pa opažam, da to ni nič strašnega in da je igralstvo zelo zanimivo in zabavno, seveda pa ni lahko.

Potek vaj pri predmetu igra in govor je bil zelo zanimiv. Izvajale smo razne vaje, ki so nas pripravljale na nastopanje. To so bile: hoja po odru; hoja ob glasbi/ritmu; vodič in slepec (to smo delali v paru… ena v paru je zaprla oči druga pa jo je vodila, najprej z dlanjo, nato tudi samo z enim prstom); predstavljanje dogodka/slike v glavi in nato povedati stavek (povedal si kje si in kaj vidiš); v dvorano smo zavpile številko po svoji izbiri, dovolj glasno, da se nas lahko po vsej dvorani sliši,… Potem pa so sledile vaje z točkami, ki so bile na nastopu: minuta spontanosti, akcija na odru, pripovedovanje grškega mita in interpretiranje monologa. Preden smo nastopale v Mestnem gledališču Ptuj, smo ga obiskale in si ga ogledale. 

V 1. polletju, za našim prvim nastopom sem ugotovila, da mi res ni žal glede moje odločitve vpisa v to smer, saj sem zdaj prepričana, da hočem v tej smeri tudi nadaljevati in se še naučiti veliko novega in v to vložiti tudi svoj trud. Sem pa tudi ugotovila, da je ves postopek priprave na nastop nekaj zelo zahtevnega in dolgotrajnega, zato se moraš že za to veliko prej začeti pripravljati. 

Zelo pomembna ugotovitev zraven drugih, ki pa sem jo spoznala pa je ta, da če hočeš biti igralka oz. igralec ali pa hočeš samo vedeti nastopati pa je, da moraš biti samozavesten ter sproščen na odru ali za kamero. Glavno je, da ti ni nastopanje/igralstvo težko oz. naporno delo, ampak da se tudi ti ob tem zabavaš in to delaš z veseljem. 

Mislim, da smo se kot razred zelo izboljšale glede na začetek tega polletja. Na začetku smo govorile hitreje, drže nismo imele pravilne, včasih so se pri govorjenju opazila mašila,… Zdaj pa lahko vidimo, da smo se večinoma izboljšale, vendar še je vedno prostor za izboljšavo.

V naslednjem polletju pričakujem izboljšave pri svojem nastopanju in začela se bom prej pripravljati na novi nastop, ki ga bomo verjetno izvedli z kakšnimi novimi točkami. Pričakujem, da bodo ure igre in govora ostale tako zabavne ter poučne kot so bile do zdaj.
Aneja Toplak

***

V umetniško gimnazijo nisem stopila s preveč velikimi pričakovanji, sem si pa določene stvari predstavljala čisto drugačne, kot so sedaj. Pri predmetu igra in govor sem predvidevala, da bomo že v prvem letniku poskušali zaigrati kakšno krajšo predstavo. Ampak sem se naučila, da se moram najprej znati pravilno »obnašati« na odru, kar smo naštudirali v tem polletju.

Ugotavljam, da stvari, ki se jih učim tukaj niso samo tesno povezane z gledališčem, vendar jim bom lahko uporabila tudi pri drugačnih oblikah javnega nastopanja ali govora nasploh.

V tem polletju me je presenetil in hkrati pozitivno navdušil razgiban potek pouka. Vsakič smo poskušali nekaj novega, nepričakovanega in vedno je bilo super. Ker pa vse rada vem hitro, sem čutila rahlo nezadovoljstvo, saj sem mislila, da bo vse skupaj šlo veliko hitreje, da bomo prej zmožne zaigrati kakšno krajšo uprizoritev. Vendar sedaj vidim, koliko korakov bo potrebnih, da bomo zares dovolj izurjene za pravo predstavo.

Pred nastopom v MGP sem bila res na trnih kako bom vse izpeljala in v strahu, če bom kaj pozabila ali povedala narobe. Kljub temu, pa se je na koncu izkazalo, da je ta nastop bil samo potrditev, da sem izbrala pravo šolo. Sedaj po nastopu pa sem ponosna nase, da sem nastop izpeljala bolje kot sem pričakovala.

Pri naslednjem polletju pričakujem izboljšave pri svojih sposobnostih na odru in upam, da bo ob naslednjem nastopu v gledališču nekoliko manj prisotne treme.

V teh 6 mesecih sem se zelo zabavala in še več naučila. Nisem si predstavljala kako mi bo lahko nastopanje z eno samo izvedbo stvari, ki smo se jih do sedaj naučili, zlezlo pod kožo. Nisem pridobila samo znanja o gledališču, nastopanju, obnašanju na odru, temveč sem bolje spoznala tudi sebe in svoje sposobnosti ter želje za nadaljnjo izobraževalno pot.
Vita Lešnik

***

Na začetku prvega polletja si nismo mogli predstavljati kako bo naš prvi SKUPNI nastop izgledal. Na začetku leta sem predmet IG (igra in govor) povezovala z nastopanjem na odru in podrobnejšim učenjem o podobnih temah s prakso. Menim, da sem imela dobro predstavo o predmetu IG že na začetku. Gledališče je samo po sebi zanimivo, saj sega že v daljno preteklost. Namenjeno je publiki, da ob predstavah uživa, igralcem pa ponavadi povzroča stres ampak večji del definitivno strast in zabavo na odru. V takšne projekte gre veliko dela s strani vseh, ki so v gledališču in ob predstavah prisotni. Vse vrste umetnosti me presenečajo in zanimajo, saj ima vsaka „prava“ umetnost globoko sporočilo.

V prvem polletju smo se skupaj učili popolnoma nove stvari in spoznavali nove naloge in ovire, ki smo jih poskušali premagati in svoje delo in rezultate čim bolj izpiliti. Vso prvo polletje smo se posvetili različnim vajam, ampak najbolj smo strmeli k naši prvi SKUPNI gledališki predstavi. Dobili smo  podlago s katero smo lahko na prvem nastopu ustvarjali, sedaj pa jo bomo čez leta nadgrajevali z obilo novega znanja. Ob vsem pridobljenem, smo se med seboj ob enem zelo povezali. V tem polletju sem se naučila veliko in komaj čakam, da izvem še več. Dalo mi je tudi malo bolj podroben in drugačen pogled na gledališče, igro, govor, predstave, zgodovino itd. in vsa ta znanja mi osebno veliko pomenijo.

Prišel je čas za našo prvo JAVNO predstavitev. Menim, da smo uživali mi v ZAodrju in NA odru, kot tudi naša publika. Zame je to bila izvrstna izkušnja oz. vpogled v pravo gledališko predstavo. Zaradi reflektorjev in vseh oči, ki so bile usmerjene vame, ko sem nastopala na odru sem imela občutek, da je vse postajalo topleje, seveda pa je bil prisoten tudi kanček treme. Na svoj nastop sem ponosna, saj menim, da sem ga dobro izpeljala, ampak vseeno mislim, da je vedno še kje prostor za izboljšave. Velikih težav s tremo nisem imela, saj sem se nase zanesla in vase verjela, saj vem, da tudi če bi se pripetila kakšna majhna napaka, bi jo znala s spontanostjo prikriti. Pričakovala sem, da bo trema v trenutku, ko bom stopila na oder večja, vendar je kar izpuhtela. Po napornem dnevu sem se počutila zelo dobro, saj se je dan izkazal za uspešnega in začutila sem, da tudi to zmorem.

Grški monologi in miti so mi osebno zanimivi in ob učenju le teh nisem imela veliko težav. Naloge kot so minutka za spontanost, akcija na odru itd. pa so mi tako ali tako same po sebi všeč in se jih rada lotim. Ob tem, da smo morali sami predstaviti večino nalog, smo morali eno opraviti tudi kot skupina. Ob skupinski nalogi smo pokazali našo koreografijo umetnostnega plesa, ob plesu pa smo morali tudi doživeto recitirati zborovsko pesem. Nastop mi je v celoti bil zelo všeč in cel dan, vključno z vajami nas je še bolj povezal.

V drugem polletju pričakujem še več znanja in lepih izkušenj. Pričakujem še več zabavnih ur in na koncu, seveda uspešnih rezultatov (ocene, predstave…). Brez zadovoljne publike pa tudi ne gre. 🙂
Zoja Filip

***

V prvem polletju smo pri profesorju Samotu Strelcu, delali predstavo, oz. nekaj takega kot predstavo. Naučiti smo se morali Grške monologe, sicer so bili v slovenščini, mit ter o njem pripovedovati, prvo zborovsko pesem iz Antigune, ter zraven gib, imele pa smo improvizacije minutke za spontanost in pa akcijo, ki smo jo morali uprizoriti na gledališkem odru. To smo delali celih 5 mesecev, pri predmetu igra in govor. Najprej smo se še samo spoznavali, nato pa kar hitro začeli z delom. Bilo je nerodno, čudno, oder je nam bil tuj, vendar smo vseeno komaj čakale na ponedeljke, ko smo imeli ure v kulturni dvorani Gimnazije, enkrat pa nas je profesor Samo tudi odpeljal v Mestno Gledališče Ptuj, da smo spoznale okolje, ter se preizkusile tudi na gledališkem odru, zato da nam ni bila predstava prvič. Pri predmetu GIB, so naredile tudi nekaj takega kot koreografijo, medtem ko smo recitirale zborovsko pesem. Medtem smo se pri predmetu fotografija in film učile slikati pod vodstvom profesorja Blaža Vidoviča. Imeli smo tudi zgodovino in teorijo gledališča ter zgodovino in teorijo filma, ki sta sta poučevala profesor Samo Strelec ter profesorica Vida Otič. Naučili smo se dosti od začetka gledališča in filma, do naglaševanja besed. Naučile pa smo se tudi nastopati, čeprav ne pred veliko publiko, bil je lep in dober začetek uspešnih 4 let.
Lučka Solina

***

“Ne govorim ti, da bo lahko in preprosto – govorim ti, da se bo splačalo.” Iskreno, tako se počutim ob koncu tega prvega polletja na novi šoli in dokaj novem gimnazijskem oddelku – umetniškem oddelku za gledališče in film.

Ko smo sedli za šolske klopi septembra se seveda nismo najbolje poznale s sošolkami. Skoraj vse smo bile tihe, malo sramežljive in brez dvomno prestrašene, a že v dobrem mesecu se je vse to spremenilo. Postale smo bolj komunikativne in včasih celo preveč komunikativne, včasih razmišljamo, da bi celo odprle klepetani krožek.

Prvi profesor, ki nas je spoprijateljil s našo izbrano smerjo je bil profesor Samo M. Strelec. Moram priznati prvih par ur je bilo tako rečeno “bogih” ampak seveda ne zaradi profesorja temveč zaradi nas. Učitelj Samo je imel prvih par ur in občasno še zdaj en sistem, pri katerem je postavil vprašanje, a ni izzval nobenega od nas in tako smo vsi sedeli v zelo neprijetni tišini in smo samo čakali, da se bo nekdo opogumil in odgovoril, pa tudi na tako lahko vprašanje. A čez čas se je vse to seveda spremenilo.

Na tej smeri imamo seveda tudi strokovne predmete in eden iz med teh predmetov je igra in govor, pri katerih se seveda učimo igrati in govoriti, delamo pa tudi različne vaje za sprostitev na odru, za glasen in tekoč ton glasu in mnoge druge. Meni osebno je ta predmet precej poseben, saj ni kot ostali predmeti, pri teh urah se skoro da lahko sprostimo in malo pomirimo.

Pred kratkim smo imeli naš prvi nastop, ki se je izkazal boljše kot sem pričakovala. Ne le, da smo se skoraj vse rešile naše začetne treme, a smo se tudi lahko sprostile in skoro, da zaživele na odru. Predstavo smo imele v Mestnem gledališču Ptuj, kar je bilo precej razburljivo, ne le da smo stopile na pravi igralski oder obenem smo se spoznale tudi z lučmi v gledališču. In te luči niso normalne luči, ampak so “grozno močne” in  ta grozna moč te v trenutku zaslepi, a brez skrbi čez se navadiš.

Marsikdo včasih reče – tudi najboljšim se zgodi. A kaj se je nam zgodilo, da sem morala uporabit ta stavek. No naj razložim.                                                                                                                         

Na našem nastopu smo za zadnjo točko imele nalogo recitirat čim bolj doživeto zborovsko pesem iz tragedije Antigona, a te pesmi nismo imele namena le recitirali, a tudi prikazati z gibom. Na naših vajah je vse šlo približno po načrtu, razen tega, da smo ob tem recitiranju zvenele kot cerkveni zbor poln starih babic ob nedeljski maši. A potem smo dobile briljantno idejo, ki se je imenovala – vsaka bo povedala svoj del sama. Ta del je tudi šel po načrtu. Vse smo začele pripovedovati bolj čustveno ampak zdelo se je kot da nekaj manjka. A kaj bi to bilo?                                                           

Tisti usodni ponedeljek, ko smo imele nastop, smo tudi prvi 2 uri imeli predmet gibanje, točno pri katerem smo se učile recitacije pesmi z gibom. In ker se je bližalo prvo polletje je profesorica potrebovala ocene, ocenila nas je iz tega kako smo “zaigrale – uprizorile” to pesem. In med samimi vajami smo toliko krat šle skozi to besedilo in gibanje, da celo nismo več zvenele kot cerkveni zbor, a kot dejanski zbor učenk, ki vedo kaj počnejo.                                                                                                    

Tako smo predale predlog profesorju Samotu, na generalki. In ta predlog se je glasil. “ Profesor, me imamo eno res tako cvetočo idejo, kaj če pa bi res recitirali pesem z gibom”. Profesor je hvala bogu privolil in je zgledal dokaj zadovoljen, upam samo, da je bil zadovoljen tudi z končnim rezultatom.
Lana Lovrenčič

***

Ko sem se odločala med gimnazijami, še nisem vedela kam želim iti, vendar, ko sem videla, da je na Gimnaziji Ptuj smer gledališče in film mi  je nekaj reklo, da se naj bolj poglobim. Med predmeti je bil tudi IG (igra in govor). Najprej sem pomislila, da se bomo tukaj učili pravilno govoriti, kdaj delati poudarke, glasnost,…  Pri igri pa sem mislila, da se bomo učili, kako igrati na odru. Še zdaleč si nisem prestavljala kako ozkogleda sem bila. Igra in govor je veliko več kot to. Ta predmet je  fascinanten in drugačen. V nekaj mesecih me je naučil, kako biti bolj samozavestna, se spoznati na globlji ravni  in kako pomembno je, da najprej vidiš slikice v glavi in nato šele poveš besede.

Prvi koraki na odru so bili neodločni, bila sem prestrašena. Počutila sem se kot, da sem ne spadam.  Na začetku so bili moji odgovori na različna vprašanja in razne igralske preizkušanje, ki nam jih je zastavljal profesor, nekreativni, preveč premišljeni in ne spontani.  A s spoznavanjem odra in njegove veličine, sem prav kmalu spoznala, da me ta čar odra vabi  in kliče k sebi. Takrat sem začela postajati bolj hrabra. Vaj, ki nam jih je naložil profesor sem se trudila čim bolje narediti.

Da bom  nastopala v Mestnem gledališču Ptuj je bilo zame kakor da bi me nekdo potisnil iz deset nadstropne stavbe. Bila sem presenečena, šokirana, hkrati pa vznemirjena. Srce mi je močno razbijalo že ob misli na to, da bom nastopala, kaj šele pred množico nepoznanih ljudi. 

Pred nastopom smo imeli na gimnaziji generalko. Generalka je bila zame čista polomija. Sredi monologa sem pozabila besedilo, kar na enkrat sem postala šibka v nogah, glas se mi je začel tresti. To me je postavilo na realna tla. V tistem trenutku, sem razumela, kaj je želel profesor od nas, ko nam je govoril: »Najprej vidi sliko, šele na to so na vrsti besede.« Naslednje tri tedne sem monolog dihala, dokler nisem postala eno z njim. Neglede na to, kako dolgo sem se pripravljala na ta nastop, sem še vedno  imela treme toliko, da sem komaj dihala. Na vrsti sem bila zadnja. Sede na odru, sem opazovala kako publika ali pa profesor kličejo od sošolk imena. Adrenalin je bil vedno večji. Napetost, ki sem jo v sebi čutila med čakanjem, da nekdo povleče moje ime ali pa me pokliče profesor je bilo nepopisno. Končno sem bila na vrsti jaz, da povem svoj monolog. Hoja do sredine odra je bila mučna. Luči so mi slepile oči. Na kratko predstavim monolog, potem pa zaprem oči in si pred sebe pokličem Antigono (Ismenino sestro, katera je govorila moj monolog). Vidim sliko, čutim Ismenino bolečino z vsakim verzom bolj in bolj, dokler ne pride do viška. Še preden se zavem je že konec. Vse je prehitro minilo. Po monologu je sledila zborovska pesem, ki smo jo vse imenitno povedale. Ko naslednjič odprem oči je že vsega konec. Me smo se priklanjale, občinstvo nam je ploskalo. Občutek, ki je bil v meni je nemogoče izliti na papir. Zagotovo vem le to, da si  ta občutek  želim še večkrat   izkusiti.

Spomini na nastop so nekaj najlepšega, kar imam. Že kot mala punčka  sem nastopala v  osnovni in glasbeni šoli. Takrat se še nisem zavedala, da mi je to izredno všeč, pa če tudi ne bom gledališčna igralka, bom vedno našla način, da bom bila blizu odru in s tem tudi gledališču samemu. Na podlagi odzivov in pohval po nastopu, mislim da je bil moj prvi nastop v gledališču uspešen, ampak čutim in vem, da še me čaka dolga pot do izpopolnjevanja igranja in govora na odru. Želim si, da bi v naslednjem polletju lažje dostopala do moje naturalne točke in bi slike videla bolj jasno. Za naslednje  polletje pa nimam pričakovanj, dala se bom presenetiti in pustila toku, da me ponese k novim izzivom na proti.
Nina Kocman

***

Pred začetkom šolskega leta sem pričakovala veliko več ur povezanih s samo igro na odru, čeprav teh ur kasneje ni bilo veliko sem vse ure uživala in komaj čakala na njih, kakor verjetno vsi ostali. Kasneje smo izvedeli, da je to leto oziroma prvo leto namenjeno samemu sebi, kar se mi zdi zelo pomembno, saj lahko najdemo samega sebe in spoznamo vse naše sposobnosti. Najbolj me je presenetilo, kako smo preživljali naše ure, a seveda v pozitivnem smislu, saj si ne bi morala predstavljati kako zabavno je bilo in koliko novih izkušenj sem pridobila že v prvem polletju. Ko nam je profesor omenil naš prvi nastop v gledališču me je novica razveselila, sem se pa v tistem trenutku spraševala vse različne stvari na primer… kako bom sploh bila na odru, ali bom dovolj zanimiva ali smešna ali uspešna za gledalce, vsa ta vprašanja sem potisnila na stran in se pripravljala na naš prvi oder. Ravno pred začetkom nastopa so vsa vprašanja in dvomi prišli nazaj in bila sem živčna, kar ni zelo pogosto pri meni, straha večinoma ni. Ko sem bila na vrsti sem še vedno razmišljala samo kako bom zamočila ali naredila kaj narobe, vendar ko sem pogledala na okoli in vse ljudi v dvorani mi je bilo zelo prijetno, dvomov ni bilo več. Po nastopu smo bile vse zelo vesele in ponosne druga na drugo , prvi nastop je bil zelo uspešen. V naslednjem polletju se bom še bolj potrudila in poskušala uspeti še bolj, saj vem da zmorem. Vem da zmoremo vse. Ne želim si enakih občutkov in dvomov, saj so ti za manj. Res sem hvaležna sošolkam brez katerih mi ne bi bilo zabavno, brez katerih bi ure bile dolgočasne, sošolke na katere sem ponosna in upam na še en uspešen nastop konec leta.
Neja Gyoerek

***

***

Trema je verjetno prva stvar na katero pomisliš kadar moraš javno nastopati. Trema pride z občutki neke nezmožnosti in strahu, da se boš publiki osmešil. Ko stopiš na oder in tudi, če je le vaja, že dobiš tisti neprijeten občutek, da nek dan bo šlo za res. Kadar se uzreš po prazni dvorani polni stolov na katerih bi morali sedeti ljudje ter te z vsem zanimanjem gledati, vse oči uprte vate. A na odru ni časa za skrbi. Prve dni v novi šoli me ni ravno skrbelo za nastop, bila sem le posvečena na to, da bom pri pouku čim boljša. Seveda se je najprej treba bilo spoznati z dvorano, biti eno z njo. Ko so dnevi minevali se je bilo že treba začeti pripravljat na januarski nastop. Ves ta čas se bila zelo radovedna katero igro bomo igrali, in kaj nam je bilo kasneje povedano, je bil majhen šok. A javno nastopanje ni le igra. Zazdelo se mi je, da bo to kaj bomo nastopali precej dolgočasno, a sem ugotovila, da zanimivost nastopa je v bistvu na nas samih. Dnevi so naenkrat začeli hitro minevat. Vadili smo koliko se je le dalo zraven vsega učenja za druge predmete. Bil je le še kak mesec do velikega dne in vame so začeli naenkrat prihajat vsi strahovi ter zavedanje kaj vse gre lahko na odru narobe. Hodili smo na predstave v gledališče. Opazovala sem gledalce z mislijo na to, da bomo bili nekoč takšni tudi mi. A do tega je seveda dolga pot. Zimski dnevi so se krajšali in moje skrbi večale. Ni prvič ko sem nastopila na odru, a še nikoli nisem stala tam gori sama, v centru pozornosti z vso publiko osredotočeno name. Prišel je dan generalke. Najprej smo si ogledali drugi letnik in kasneje smo bili pa na vrsti mi. Generalka ali glavna vaja je že nastopila in meni je delalo velike skrbi in težave minutka za spontanost. Ne vem kaj se je tisti trenutek zgodilo v meni a ko bi morala začeti govoriti sem zamrznila, niti najmanjšega glasu ni bilo iz mene. V redkih primerih se je celo zgodilo, da sem začela govoriti ampak po parih besedah kot, da sem izgubila to zmožnost govorice. Brez pomoči druge osebe nisem zmogla. Na mojo veliko srečo sem se minutki za spontanost na generalki ognila. Priznam, še nikoli nisem imela v življenju take treme. Pa je to bila le generalka. Nisem si hotela predstavljati kaj šele predstava. Tisti dan sem na oder pred publiko stopila dvakrat. Končno so prišli prazniki in oddih od šole in ogromno časa za vajo. Počitnice pa so minile precej hitreje kot sem si mislila. Bil je zadnji teden pred nastopom. Minuta za spontanost pa mi ni in ni šla. Kot bi mignil je prišel veliki dan. Vso noč nisem mogla spati zaradi vseh strahov in misli o tem kaj vse lahko gre narobe. Poskušala sem se sprostiti kolikor se le da tisti dan, z sošolkami sem šla po mestu. Ura je odbila 3. Zadnje priprave pred nastopom. Naenkrat se je vlil dež, zato sem si morala tudi posušiti lase. Vadila sem vsa besedila, dokler niso začeli naznanjati prihoda gledalcev, mi pa smo že morali na oder. Gre na vse ali nič. Pripravljali smo se par mesecev. Molila sem k bogu da nisem bila izbrana za minutko za spontanost, a sreča mi tisti trenutek ni bila naklonjena. Zaslišala sem svoje ime in me je kar zmrazilo. Ampak sem se uspela prepričati, da če bom prestrašena mi bo to le v škodo. Zbrala sem ves pogum ter se sprehodila po odru to določenega mesta. Vsa trema me je zapustila. Stala sem na odru pred mnogimi neznanci in nekaj znanci. Čakala sem le kaj bo moja iztočnica. Neka gospa je rekla žoga. Hitro sem se zbrala ter naenkrat začela govoriti. Nisem se ustavila po parih besedah, nadaljevala sem ter se razgovorila dokler ni zvonil alarm za konec minute. Bila sem presenečena nad sama sabo in se vrnila nazaj na svoje mesto ob spremstvu aplavza, ki je napolnil dvorano. A za to noč še ni bilo konec. Izbrana sem bila tudi, da povem grški monolog. V bistvu sem se javila kar sama in to mi je dajalo še več samozavesti za to točko. Naš nastop se je končal s plesom ob recitiranju zborovske pesmi, čemu smo se vseh teh par mesecev upirali. V gledališču sem ostala do poznih ur in vrnila sem se od tam z velikim navdušenjem nad uspehom.  
Tija Tamše

2. letnik

V 1. polletju 2. letnika sem dobila točno to, kar sem pričakovala. Naučile smo se dialoga, interakcije na odru med dvema osebama, igranje z drugo osebo na odru. Postavile smo se v drugo vlogo, drugo osebo, morale smo se poglobiti v vlogo, npr. jaz sem igrala triletno punčko, ki ni želela v vrtec in nisem vedela kako naj se obnašam. Potem sem se pa spomnila nase, ko sem bila majhna in nisem hotela v vrtec in sem to uporabila za nastop. Z Ajdo, ki je igrala mojo mamo, bi lahko bili sicer še bolj v stiku, ampak sem kar zadovoljna z nastopom. Naučila sem se poslušati svojo soigralko, da sem ji lahko odgovorila smiselno, ker če bi ona pozabila vrstico ali bi katero preskočila in bi jaz šla naprej po scenariju ne bi imelo smisla. Zato je pomembno da veš, kaj govorijo drugi ljudje na odru in če pride do tega, potem lahko improviziraš in nihče ne bo niti opazil. Na začetku nastopa smo še izpeljale ples, ki smo ga skupno ustvarili pri gibu. Pri plesu sem se tudi naučila menjave vlog, ker smo pri plesu morale biti zapeljive in očarljive, potem pa smo se morale spremeniti v mame, punčke in najstnice. Pred nastopom nisem bila tako živčna, samo preden sem šla na oder se je začelo malo treme, ki pa je hitro minila. Po nastopu sem bila zelo zadovoljna, ker se ni nič ponesrečilo, bilo pa je kratko. V prihodnjem polletju mislim, da bomo začeli delati na tem, da smo vse na odru, se naučimo sodelovati in tudi improvizirati če katera kaj pozabi. Mislim, da še ne bomo takoj šli v igro, da se naučimo tekst in igramo vse skupaj na odru. Mislim, da bomo postopoma vse na odru, morale bomo biti iznajdljive in izvirne, česa me je tudi strah. Pri sebi sem opazila, da sem izboljšala glasnost, več si upam, na odru pride vse bolj spontano in tudi več ne razmišljam naj bom glasnejša, ampak samo sem. S tem polletjem sem zadovoljna, me pa res zanima, kaj bomo počeli zdaj.
Lana Pavalec 

***

V ponedeljek 9.1.2023 smo imeli nastop v Mestnem gledališču Ptuj. Pokazali smo s čim smo se ukvarjali v prvem polletju tega šolskega leta. Za nas 2.U je to pomenilo, da smo odigrale mamo in hči skozi različna starostna obdobja. To je prineslo različne komične, vesele in žalostne prizore.

Pred nastopom sem bila veliko bolj sproščena kot lani, saj sem se v gledališču počutila bolj »domače« in vedela sem kako bo nastop potekal. Zavedala sem se, da če bi slučajno šlo kaj narobe lahko improviziramo, saj smo to osvojili že v prvem letniku.

Najprej smo odplesale ples. To mi je bilo super, saj smo na tak način ubodile prijetno vzdušje v gledališču. Mislim, da smo me vse uživale, upam da so gledalci tudi in upam, da smo bile vsaj približno usklajene. Po plesu smo odigrale naše prizore. Po mojem mnenju smo se dobro odrezale. Ni prišlo do nobenih napak, nobena ni pozabila teksta in menim, da smo odigrale približno tako kot smo vadili pri pouku. Nastop ni bil preveč dolg, ampak bi rekla, da je bil »kratki ampak sladki«. Dotaknili, smo se različnih tem, ki so del življenja. Ene so bile bolj vesele in zabavne, druge bolj mirne in žalostne. Ker vse to je del življenja.

Ob koncu nastopa sem se počutila odlično. Zavedala sem se, da je za nami še ena izkušnja, ki smo jo dobro izpeljali. Zelo sem bila hvaležna vsem, ki so nam po nastopu čestitali in rekli kakšno besedico. Profesorjem, staršem, prijateljem…saj mi je to dalo nek »feedback« na celoten nastop in da smo ga dobro izpeljale.

Upam, da so gledalci uživali. Jaz zagotovo sem v tem prvem polletju. Za sabo smo pustili naš tretju nastop v MGP, pridobili smo novo znanje in se naučili kako sodelovati v parih v gledališču.

Za to polletje nisem imela nobenih pričakovanj, pustila sem se presenetit in ni me razočaralo. Zato bom enako naredila tudi v drugem polletju. Pustila se bom presenetit, saj sem prepričana, da je pred nami še eno nepopisano, zabavno in poučno polletje.
Nika Črnjavič

***

V ponedeljek, 9.1.2023, smo imele svoj prvi nastop v drugem letniku. Z njim sem bila zelo zadovoljna in mislim, da je bilo veliko boljše kot lani. Prav tako sem čutila, da nisem imela toliko treme, kar pa ne pomeni, da je nisem imela. Prvikorak na oder pred publiko je najhujši. Prav zaradi tega sem se pri plesu na začetku zmotila, ampak nadaljevala, kot da ni bilo nič. Ko se je ples končal, je sledil prvi prizor, kateremu nisem uspela slediti, ker sem se pripravljala na svojega. Z dvema gumicama sem si lase spletla v kito in si na glavo dala pisan obroč. V mojem prizoru sem bila stara 7 let, moja mama pa je bila Nika. Ko stopim na oder, se poskusim umiriti, pozabiti na to, kar si ljudje mislijo, in se osredotočiti na igro. Nisva zvadili konca, zato sem se vstala pred njo, ampak naju je Nika z besedami rešila in menim, da ni bilo opazno, tako kot se je zdelo meni. Po koncu predstave so nas vsi pohvalili in dejali, da se napredek opazi. S tem stavkom se strinjam. Na nastop smo se pripravljale celotno prvo polletje. Osebno je bilo lažje, saj smo besedilo, ki smo ga predstavile, obdelovale že v prvem letniku. Sprememba pa je bila takšna, da smo to sedaj uprizorile kot igro in jo zaigrale. Meni je bilo to veliko boljše kot lansko delo. Problem pa se je pojavil, saj se je sošolka, ki bi morala biti z mano v paru,prepisala na likovno smer. Tako je Nika odigrala dve različni vlogi in se naučila dva teksta, ampak smo to speljale brez težav. Iskreno sem s svojim nastopom zadovoljna, vendar vem, da sem zmožna še več. Zato me prav zanima, kaj bomo počeli v drugem polletju. 
Ana Rokavec

3. letnik

 

Najprej bi rada začela s vprašanjem kaj je kultura? Kultura je skupek dosežkov, vrednot človeške družbe kot rezultat človekovega delovanja, ustvarjanja. Tako je kultura opredeljena v slovarju slovenskega knjižnega jezika. Ampak menim, da je veliko več, kot samo to. Kultura nas povezuje nam daje nove občutke, širi obzorja. To je nekaj, kar nas loči, od vsega živega- to zmore samo človek.

Povezala je tudi nas dijakinje tretjih letnikov umetniškega oddelka, da smo skupaj ustvarile samostojno predstavo, ki nosi naslov Gaseršpil. Naj vam na kratko opišem vsebino: V Sloveniji priredijo državno tekmovanje, da bi izbrali, kdo je najboljši gaser. Pa se sprašujete kdo sploh je gaser? Za vas imam odgovor: gaser je predstavnik moškega spola, ki je ponosen, samozavesten in spreten osvajalec ženskih src. Njegov naravni habitat je Mc Donald’s, po mestu pa najraje drvi z e-skirojem. Tekmovalci so se pomerili v treh disciplinah in sicer kot prvo smo izbirali najboljši osvajalski stavek, v drugi disciplini so gaserji pokazali svoje znanje, ko pride do zapletenih tujk, tretja disciplina pa je bila rapp bitka. Za popestritev dogajanja so poskrbeli kuža Toni in navijačice, ki so divje priplesale na oder in popolnoma navdušile tako gledalce, kot tudi tekmovalce.

Predstava je požela veliko aplavz in to je tisto, kar da igralcem moč ter jim pomeni največ. Tako pozitiven odziv občinstva nam je dal nov zagon za nadaljnjo delo in motivacijo za naslednje polletje. V tem šolskem polletju smo spoznavali delovanje v skupini, kako ugoditi vsakemu in hkrati izpeljati dobro predstavo, naša glavna naloga pa je bila oblikovanje lastnega lika in besedila zanj. Sama sem na odru predstavila namišljen lik mladega Juša iz Trbovelj.Predstavili smo njegvo osebnost, karakter, razmišljanje, stil oblačenja in govorne spretnosti. Vsako oviro, ki nam je otežila uspešno delovanje smo skupaj premagali in v dvorano mestnega gledališča Ptuj dostavili vrhunsko dodelano predstavo, v kateri so uživali prav vsi. Igralke smo z odra pošiljale veliko pozitivne energije, naša čudovita publika pa je to sprejela in pretvorila v smeh. Kar je najpomembneje je to, da smo iz dvorane vsi odšli nasmejani, veseli in ponosni drug na drugega.

Kot skupina smo si dekleta zastavila cilj, da bomo same zadovoljne s predstavo predvsem pa smo se želele približati publiki. Trudile smo se gledati na predstavo z vseh zornih kotov, tako da, je bila zelo razgibana in polna nepričakovanega. Kot celota smo delovale zelo usklajeno, imele smo podobne ideje, ki smo jih skoraj vse realizirale in druga v drugi bodrile veliko ustvarjalnega navdiha.

Najbolj od vsega mi je bilo všeč pripravljanje koreografije za nastop navijačic, delo z mentorico Martino Svetino je zmeraj razgibano, vedro in pestro. Nikoli nam ni dolgčas, saj vsako uro znova kreiramo nove plese, koreografije. Naša druga dva mentorja, ki sta pripomogla pri predstavi sta Ajda Valcl in Tadej Toš.

Zelo sem ponosna, da sem lahko del tega ustvarjalnega procesa in se že veselim nove prestave, ki jo bomo skupaj ustvarili.
Nika Sitar

***

Glavni fokus tega poletja je po mojem mnenju definitivno bilo delo na liku oziroma karakterju, ki smo si ga izbrali. Najintenzivneje pa smo se ukvarjali z gibanjem in obnašanjem našega lika.

Sama sem se najbolj ukvarjala z dvema stvarema. (Pri vsaki vlogi nekaj drugega). Pri gaserju sem se največ sama ukvarjala z njegovim gibanjem in obnašanjem, medtem ko pri vlogi novinarke bolj z govorim in izražanjem. Največ težav semi mela pri pravilnem slovničnem izražanju, saj v vsakdanjem življenju govorim zelo narečno. Stvar, ki sem se ju naučila pa je bila strpnosti. Pa ne samo pri učenju besedila, temveč strpnosti pri skupinskem delu, saj je včasih vsak težil k svojemu in je bilo težko najti skupno točko. To novo znanje mi definitivno lahko koristi vse povsod v življenju.

Možnosti za lastno nadgradnjo je še ogromno, sploh pri govoru. Najbolj pa me zanima igra, improvizacija ter kako se vživeti v lik, ki ga igram.

Menim, da je napredek ki smo ga dosegli od zadnje odigrane predstave velik. Vsak od nas je prispeval delček in vse skupaj smo zgradili v dokaj dobro celoto. Seveda je prostora za napredek še ogromno ampak že to kar smo dosegli do zdaj je vredno pohvale. Vsak pa se je tudi občutno izboljša in pridobil na samozavesti. Res pa mi je bilo všeč tudi to, da si na odru upamo vedno več.

Iskreno si nisem zastavila nobenih velikih ciljev za to polletje razen, da po svojih najboljših močeh pripomorem pri nastanku našega pokuka v pouk in menim, da mi je to tudi uspelo.

Svoj ponedeljkov nastop pa ocenjujem kot dober, saj je še veliko prostora za izboljšavo.
Sanja Kmetec

***

To polletje smo največ pozornosti namenili gradnji karakterja oz. lika. Skozi improvizacijo smo zgradili vsak svojo osebo. Te osebe smo oblikovali postopoma, najprej smo si zamislili njihovo zgodbo, kdo so, koliko so stari in od kje prihajajo. “Gradili” smo nijhovo postavo ter pogled, nato smo nadaljevali na hojo, potem na govor, reakcije, obnašanje. Čisto na koncu smo dodali še oblačila oz. kostum.

​Sama sem največ pozornosti namenila razločnosti in glasnosti govora, da bi lahko vsi v dvorani slišali in razumeli o čem govorim. Pri tem sem si pomagala z govornimi vajami, ki nam jih je predstavil profesor Strelec, letos pa sta jih  nagradila profesorica Valcl in profesor Toš. Govorne vaje so izjemno uporabne, saj pripomorejo k razločnosti govora (npr. pri nastopu v gledališču ali govornemu nastopu v šoli). Po predstavi opažam super napredek pri sebi in celotni skupini, vsi smo odlično sodelovali med seboj. V polleta smo se z profesorjema hitro povezali in začeli uresničevati naše skupne cilje. Skupaj smo sestavili in izpeljali super predstavo. Profesorja sta nam pustila prosto pot, pri izbiri in karakterizaciji likov. Vsi smo trdo delali na govoru in si pomagali z govornimi vajami. Prav tako nam je bila v veliko pomoč profesorica Svetina, ki je zasnovala naš ples navijačic in upoštevala naše želje ter ideje.

Naš nastop je bil odličen, gledalci so uživali ter se smejali, mi pa smo bili sproščeni na odru, imeli smo se lepo. Tudi celotna ideja predstave tekmovanja v “gaserstvu” mi je bila všeč. Dvomim, da so gledalci že kdaj videli kaj takšnega.  Za predstavo smo se zares potrudili ter vse ure Igre in govora namenili pripravi za nastop.

​Pri predemetu Igra in govor spoznavamo mnogo uporabnih stvari, ki nam bodo vedno koristile v življenju, tudi če ne bomo igralci. Ker je gledališčnikov samo 9, se lahko profesorja posvetita tudi vsakemu posebej, mu podata kakšen nasvet.

To polletje mi je bila najbolj všeč improvizacija, ko imaš neskončno možnosti in si samo “vržen” v situacijo. Zato so moj najljubši del predstave bile besede, ko smo prvič slišali določeno besedo in smo jo morali obrazložiti z tem, kar nam je v tistem trenutku padlo na pamet. Najtežji je bil “rap battle”, predvsem zaradi tega, ker smo morali biti izjemno pozorni na razločnost besed. Prav razločnost besed je bil moj cilj to polletje, saj sem imela pri tem, kar nekaj težav. Po predstavi sem vprašala sošolke in druge gledalce ali smo bili dovolj glasni, ali se nas je razumelo. Dobila sem večinoma pozitivne odgovore, torej smo napredovali, a vedno je prostor za izboljšavo.

Veselim se naslednjega polletja, saj bomo našo igro še nadgradili, opustili bomo večji del improvizacije in se osredotočili na določeno dramsko delo.
Laura Jambrovič

***

V tem polletju sem se naučila kako ločiti igran lik od sebe. Dokler gre za kar enostaven koncept – igraš nekoga drugega- ni tako preprosto. Imela sem težavo, ker sem določene lastnosti “posodila” liku. Da spoznaš svoj lik je potrebno dosti truda, koncentracije in vztrajnosti. Vse je pomembno, od največjih pa vse do najmanjših podrobnosti, kot npr. način hoje pa vse do tega kako kihnit. Na začetku sem imela problem z idejo kakšen bi bil moj lik, a ko sem se odločila, da mu bo ime Gal, se je vse poklopilo. Vse kar mi je preostalo je, da lik res začutim in da na nastopu ne izpadem izven lika. Verjamem da mi je to tudi uspelo.

Na nastop sem prišla kar slabe volje, vendar sem poskrbela, da se to ni videlo na odru in ni vplivalo na moj nastop. Na to sem ponosna in prav tako sem ponosna, da se na odru nisem začela smejati, kljub temu da sem “umirala od smeha”.

Če bi mi kdo 5 predstav nazaj  povedal kaj bom igrala, bi mislila, da se heca, ker sem mislila , da si v življenju ne bi upala. Ampak je res, ne samo da sem si upala, tudi uživala sem v nastopu. Ta predmet mi počasi dokazuje da jaz lahko, da me ni treba biti strah in tudi če se zmotim ne bo konec sveta, napake so del življenja in proces učenja.

Skozi te 4 mesece sem upoštevala vsak napotek, ter ga skušala vključit v individualno vajo. Napredek se ni vedno takoj pokazal, a ko se je, sem bila res zadovoljna in mi je dalo dodaten pogum, željo po novem znanju in novih izkušnjah.

Do zdaj sem se vsake predstave lotila skeptično, vendar se mi je vsaka po priklonu v MG Ptuj zdela popolna, ker smo s sošolci delali nekaj kar nas veseli. Vsaka predstava ima pri meni svojo zgodbo in nosi svoj nauk. Upam le, da jih nikoli ne bom pozabila, saj so me spremenili na bolje.
Ina Ostroško

***

 

Za nami je že pol šolskega leta in seveda odličen nastop. S sošolkami smo stopile velik korak naprej, saj smo v predstavo ogromno vložile in se maksimalno potrudile. Pri tem pa sta nam bila v podporo profesorica Ajda Valcl in profesor Tadej Toš.

 Naše ure zmeraj potekajo pestro in zanimivo. Pri sebi sem opazila napredek v samozavesti, saj je vendar težko kar tako nastopiti pred množico ljudi, ko si prej vadil samo pred sošolkami. Domišljiji smo prepustili popolnoma prosto pot, besedilo smo si izmislili sami, marsikaj tudi improvizirali, svojo vlogo pa smo karakterizirali na svoj način. Bili smo namreč ″Gaserji″. Ti liki so pri nas mladih trenutno aktualni, predstavljajo pa osebe moškega spola, ki imajo visok ego. Rečem lahko, da ni bilo preprosto igrati te vloge. Pomagala sem si tako, da sem razmišljala kot ″Gaser″, ne pa kot Hana. Pri telesni drži in hoji sem zelo eksperimentirala, glas pa sem seveda nastavila nižje. Pika na i pa je bil seveda kostum, v katerem sem svoj lik najbolj začutila.

 Naša predstava je oddajala dobro energijo, saj je bila močna povezava med nami in gledalci. Na odru sem uživala, pripravili smo tudi dobro dodelano plesno točko, za katero smo se tudi preobrazile v navijačice. Moj najljubši del pa je bil rap tekmovanje, kajti besedilo je bilo zelo dobro in ritmično.

Na vajah smo se naučili tudi dihanja s trebuhom, artikulirali smo abecedo, to mi je na nastopu pomagalo pri jakosti glasu in izgovorjavi. Nasploh pa menim, da mi bo to pomagalo marsikdaj v življenju. Svoje nastop enačim z besedo izziv, saj stopim iz svoje cone udobja, premagam tremo in izoblikujem svoj jaz. Če pogledam nazaj v prvi letnik, bi rekla, da je vidna sprememba, a vem, da zmorem več in na tem še bom v prihodnosti delala.

Največji dosežek pa je, da se na vajah počutim domače in sproščeno. Ljudje s katerimi sodelujem, so postali  že kot družina in tudi prostor, v katerem vadimo, kot dom. Naša skupina postaja vedno bolj hrabra in kreativna. Pozitiven odgovor pa dobimo tudi s strani publike, kar je še en dokaz, da smo lahko zadovoljni s svojimi nastopi. Nase in na svoje sošolke sem zelo ponosna in komaj čakam, da vidim kam nas bo še pot zanesla.
Hana Holc

***

To polletje smo se v veliki meri ukvarjali s pravilnim dihanjem,  jakostjo glasu med nastopanjem in izgovarjanjem besed tako, da jih publika zazna in razume. Tako smo naredili ogromno dihalnih in besednih vaj, ki nam pa ne pomagajo le pri igranju, ampak tudi med drugimi nastopi, kot so raznorazne recitacije, govorni nastopi itd.  Sama sem imela nekaj težav z jakostjo, ki sem jih sicer že izboljšala, vendar še zmeraj delam na tem da bodo izpopolnjene. Kot skupina smo se letos še bolj povezali, dajali svoje ideje in med samim nastajanjem skupaj reševali vse nepopolnosti.  Letošnji nastop spada med favorite, saj so nam bile tudi vloge nekako pisane na kožo, poznane. Ogromno smo delali tudi na karakterizaciji oseb, da smo svoje like izpopolnili. Sestaviti osebo od glave do pet in v njej ostati tudi takrat, ko se po odru ne premika je bil izziv, ki ni lahek. Vendar smo ga po mojem mnenju dobro opravili. Sama pri sebi vidim napredek obenem pa tudi prostor za izboljšavo. Verjamem, da bodo naši nastopi, tako skupni kot individualni, na kateremkoli področju v bodoče še boljši in izpololnjeni. Zdraven tega pa bomo tudi sami duhovno bogatejši in polni izkušenj, kot smo do sedaj vsako leto bolj.  
Eva Hentak 

***

To polletje smo se pri predmetu igra in govor ukvarjali s karakterizacijo. Skozi učni proces, smo spoznavali različne načine upodabljanja karakterjev, in kako jih na svoje vrsten način upodobiti. Naloga posameznika je bila, da si zamisli in izmisli svoj karakter oz. osebo. Za tem, ko smo imeli karakter osebe zamišljen, smo ga postavili v prostor, torej kako se ta oseba premika, kako hodi, teče, pleše, kako premika roke, vrat, stopala – torej vse kar je potrebno, da karakter zaživi. 

Sama sem se največ ukvarjala s tem,  kako ta moj karakter predstaviti gledalcem, da bo najbolj zanimiv ter humorističen. In tudi s tem sem imela največ težav. Nisem si znala predstavljati, kako osebo iz čiste teme narediti smešno. Po nekaj vajah in poskusih, ter po reakciji gledalcev se mi zdi, da mi je še kar dobro uspelo. Naučila sem se predvsem to, da stvari ki se meni zdijo totalno glupe in nore, bodo publiki najbolj zanimive in smešne, in da bodo ob njih uživali. To novo znanje pa mi lahko koristi tako na odru kot tudi zunaj njega, saj če si neke stvari upaš narediti in imaš pogum za to, je pol stvari že narejenih.  

Možnosti za nadgradnjo je veliko, in prav veselim se kaj vse bomo še naredili. V prihodnosti si želim predvsem, da nadaljujemo v tej smeri, da se imamo na večini ur fajn, in da čas hitro mine. Sama bi se še rada izpopolnila na govornem delu, ker govorim precej hitro in ne razločno. Zanimajo me govorne vaje, ker brez tega ni uspešnih nastopov, prav tako pa me zanimajo tudi možnosti, kaj vse se lahko na odru da.  

V tem polletju me je najbolj pritegnilo, ko smo lahko delali sami, torej da smo podajali naše ideje, jih uresničevali in se tudi odlično nasmejali zraven. Najtežje pa so mi bile dihalne vaje, ker se mi zdi da na tem področju nisem najbolj močna, in upam da mi bo z več vaje vedno lažje. 

Moj napredek je predvsem v tem, da si na odru več upam, in da me vodi misel, da je na odru dovoljeno praktično vse. Ocenila ga bi od 1 – 5, z eno dobro trojko, saj se mi zdi da vedno je prostor za izboljšave in napredek in, da mi do tiste točke ko bom res zadovoljna sama s sabo, manjka še veliko. S sošolkami/sošolci smo se, se mi zdi da res bolj povezale, da znamo bolj sodelovati in poslušati drug drugega.  

Ne rada si zadajam cilje, ker me je potem vedno strah razočaranja če mi jih ne uspe doseč, za to sem si želela samo, da nam predstava uspe, predvsem pa da bomo me na odru uživale in imele neke nove spomine, katerim se bomo lahko nasmejale. In tudi tako je bilo. Še danes se smejimo mojemu padcu pred poklonom, besedam ki so se nam zarekle in dejanjem, ki so bila res smešna. 

Svoj nastop na Pokuku v pouk bi ocenila s slabo štirico. Res sem se trudila artikulirat besede in črke, govoriti dovolj glasno in razločno in ob enem še mislit na vse smernice, ki sta mi jih dala profesorja. Jaz sem se potrudila po svojih najboljših močeh in se sprostila na odru, in sem zadovoljna s svojim/našim rezultatom oz. delom.  

Se že veselim, kaj vse nam bo še uspelo postaviti na oder.
Manca Matjašič

***

Tretji letnik je že od septembra začel kreirati prelomnico obdobja naše srednješolske izkišnje. Uradno se je začela druga polovica 4 letnega obdobja, razmišljanje o maturi in faksu v polnem teku pa še vstop v polnoletnost. Za nas devet gledališčnikov pa tudi novo obdobje odrskega ustvarjanja. Dobiti nova profesorja za gledališče, je bil za vse velik šok in sprememba. Na začetku težko privajanje, se je v štirih mesecih prelevilo v uspešen team, kar se je zelo očitno pokazalo v naši predstavi. V tem polletju smo se posvečali predvsem vživljanju v lik, ki smo ga morali za Pokuk v pouk dobro naštudirati. Znotraj predmeta sem se veliko lažje vživela v lik Arsena, saj sem dobre tri mesece vlagala vanj in dopolnjevala. Predvsem to mi je bilo zelo všeč, da je imela vsaka en svoj lik, namesto treh ali štirih, pri čemer je lani prišlo samo do zmede. S tem smo se letos res lahko posvetile svojim likom in jih razvile najboljše možno. Sama vidim pri sebi velik napredek kar se tiče odrske prezence in samozavesti, s katero sem se od nekdaj obremenjevala. Velik izziv mi je predstavljala priložnost, da sem prvič v treh letih lahko zapela tudi našolskem odru. Zapeti pred sošolci in profesorji mi je predstavljalo celo neke vrste olajšanje, hkrati pa veliko veselje. V oblikovanju predstave sem neizmerno uživala, saj smo lahko glede na to, da takšne like vidimo vsak dan in so specifičen del naše generacije, zato pa jih tudi najbolje poznamo, lahko bile v veliki meri same svoje režiserke. Ko pomislim za nazaj, se mi zdi prav fascinantno kako smo iz prvotne ideje o športnem tekmovanju, prišle na gaserje. Menim, da je v celotnem procesu, od septembra do zdaj, naše skupinsko delo in soglašanje doživelo velik napredek. Menim, da lahko rečem za vse, da smo na odru iskreno uživale. Občutek med igro, ko smo zaslišale smeh v publiki, nas je samo dodatno dvignil in nam dal energijo speljati predstavo do konca po naših najboljših močeh. Zelo se nas je dotaknila pohvala profesorja Strelca, da vidi naš napredek in je zelo ponosen, saj se spomnim koliko truda je vlagal v naše utrujene možgane ob ponedeljkih do 14.10, ko smo se že čisto brezvoljne bale, da bo naša igra Butalcev grozna.                                                                                         Vse te vrline mi brez dvoma, tudi če ne bom nikoli postala igralka, pomagajo postati najboljša verzija sebe. Na primer govorne vaje, ki jih po navadi opravimo na začetku ure, so mi v pomoč pri urah petja, kjer počnem zelo podobne stvari, zato so mi postale še bližje. Hkrati pa so nam tudi prišle pod kožo, saj smo jih samoiniciativno naredile same pred nastopom. Glede odrske prezence se mi je zelo vtisnila pohvala profesorice za slovenščino, ki je dejala, da nas iskreno občuduje. Sama sem bila vedno zelo tiha in sramežljiva, kar pa se je v zadnjih letih, predvsem s pomočjo tega predmeta zelo spremenilo.                                                                                                

Če povzamem svoje misli, menim da je za nami pestro polletje, ki nas je vse naučilo veliko novega. Menim, da je zdaj pred nami nekaj veliko bolj zahtevnega in obsežnega, vseeno pa verjamem, da smo na podlagi tega polletja pripravljene na to kar nas čaka. 
Sara Krajnc, 3.u 

 

 

 

(Visited 400 times, 1 visits today)
 

Oznake: