Na šoli sem bolj redko. Danes so mi celo vzeli celo uro na odru. Ampak – pozor! – vzeli uro, zato pa (še enkrat) vrnili upanje!

Najprej se opravičujem, ker gotovo ne bom znal povedati dosledno, komu vse čestitam. Bom pa znal povedati, za kaj.

Dekleta so stopila pred nas in tako in drugače povedala in pokazala: plastika je hudič, hudiča se je težko znebiti in zato se mu je najbolje (in morda najlaže) odreči v samem startu.

Ključno pri vsem tem je bilo: ja, tu in zdaj, se da narediti (marsi)kaj. Kaj? Povedale so konkreten predlog, podpisali smo lahko peticijo.

Bravo, mlade aktivistke!
Da se; ni treba, da smo “grete” in ni treba iti (recimo) na Grenlandijo reševat ledinike. Kdor zares želi, lahko pred domačim pragom marsikaj stori.

Ko sem takole vse skupaj gledal, sem si mislil: Je upanje, je.
Mladi so od hudiča. Kritični, občutljivi, dvomljivi, iznajdljivi, provokativni. Provokacija pa prihaja od latinskega pro in vocare: priklicati, izzvati. Provokacija je dobra, ker kliče po novem. Svet pa potrebuje, vidimo, nove rešitve. Stari smo ga s svojo pametnostjo in baje modrostjo spravili do sem, kjer je.

Čestitam.
Šel sem v trgovino čez cesto in odešel iz nje – brez plastike.

Samo, učitelj

(Visited 150 times, 1 visits today)