Pouk Igre in govora smo končali namesto v šoli, v gledališču. Prvi in drugi umetniški letnik sta v MG Ptuj pokazala, kaj smo počeli v drugem polletju. Ker menim, da se naučeno “usede” (beri: “razpakira” in integrira v že znano) šele, ko o vsem skupaj razmislimo, sem dijake povabil, da napišejo, kaj so delali pri pouku, kako to vidijo, razumejo, doživljajo in o čem razmišljajo za naprej.
Njihove spise objavljam “necenzurirane” in nelektorirane, saj vsak – tak, kot je – govori o tem, kje (vsi skupaj) ta hip smo.
Je, kar je; in kar še ni, še bo.

***

Pa se bliža konec šole in s tem dobro zaključen prvi letnik. Menim, da pri sebi vidim napredek v igri, govoru in nastopu na odru. V mojih očeh se je to izkazalo v ponedeljek, 20.6, ko smo imeli zaključni nastop drugega polletja. Prvi nastop je bila polomija, najraje bi se vrnila in popravila celotno zadevo, ampak na srečo je preteklost, zato sem se potrudila in naredila stvari, ki bi jih morala že prvič. Nisem več gledala v tla, nisem govorila ”hm”, bila sem bolj sproščena, kljub temu da sem imela pred nastopom zelo veliko tremo. Nastop je temeljil bolj na igranju in kako se vživeti v vlogo, ki jo igraš. Zato naše slovnično govorjenje ni bilo tako pomembno. Mislim, da je tudi profesor bil zadovoljen. Vsem se je nastop zdel veliko boljši kot prvi. Vsako tedensko delo pri pouku se je splačalo in poznalo. Najprej smo izbrali dve sošolki, ki sta zaplesali na navidezne slušalke, za njima je vsaka od nas imela pet minut o sebi. Povedale smo en dogodek, ki se nam je zgodilo ali pa tudi ne, ni bilo potrebno, da je bil resničen. Končali smo z dialogom med mamo in hčerko z naslovom Sladoled. Gledališče je obiskalo več gledalcev kot prvič. Prišla sta tudi Tadej Toš in Urška Vučak Markež.

Za nami je veliko vaj, sodelovanja in pouka. Jaz sem se pri predmetu igra in govor imela zares v redu. Vsakič smo poskušali nekaj novega ali pa vadili delo iz prejšnjih tednov. Čeprav še imam vedno veliko tremo, pogledam v tla ali pa sem od nervoze zmedena, še imam tri leta, da se teh stvari odvadim. Sodelovanje z mojimi sošolkami je bilo, iskreno, kar zanimivo, čeprav včasih ni šlo vse, kot bi moralo, smo skupaj tu, kjer smo zdaj. Med sabo smo si zelo različne, kar lahko opaziš že samo, ko nas pogledaš. Vsaka ima svoj cilj, talent in padec. To sama ne vidim kot slabost, vendar kot nekaj dobrega. Lahko spoznaš različne ljudi, se od drugih učiš ali pa oni od tebe. Moram priznati , da se kot razred že kar boljše razumemo kot na začetku. Še vedno se vidi, da smo umetniki, ampak sčasoma bo šlo. Predmet ni težek, na srečo se nismo rabili ničesar tako učiti kot na primer pri geografiji in zgodovini. Smo pa morali sodelovati, poslušati in si večinoma zapomniti pravilno izgovorjavo besed. Pri tem nam je veliko pomagala naša sošolka Vita, ki je z Gorenjske, zato je pouk potekal bolj zabavno. Da pa ne pozabimo na profesorja, za moje pojme je eden boljših na tej šoli, vesela sem, da smo ga imele pri urah. Z nami je veliko sodeloval, nam stvari prikazal na različnih primerih in pomagal pri delu. Brez njega ne bi bilo enako. Vsem nam je žal, da nas bo učil še samo eno leto. Čeprav živim bližje Mariboru in me vsi sprašujejo, zakaj sem se odločila za Ptuj, svoje izbire ne obžalujem, še manj pa, da sem na tej smeri. V začetku si nisem čisto predstavljala, kako bo to vse skupaj zgledalo, nisem vedela, da ima šola svoje gledališče, mislila sem, da bomo hodili v mestno gledališče. Zdaj ko je pa eno leto za mano, komaj čakam še ostala tri leta.

Ne vem kaj se še bo zgodilo prihodnja leta in kaj še nas čaka. Pustim se presenetit in videt kar bo profesor imel za nas. Nimam predvidevanj, da ne bom naslednje leto razočarana. Vem pa, da če mi uspe postati igralka, ne bom igrala v gledališčih temveč filmih.
Ana, 1. U

***

V ponedeljek 20.junija.2022 smo imele učenke iz 1.u razreda nastop v gledališču ptuj kjer smo predvsem želele pokazati kako poteka naš pouk in čemu smo to pol leta posvečali največ časa pri urah igre in govor.Po uspešni generalki ob 3 se je ob 6 začelo zares. Učenke smo smo sedele v publiki medtem ko je naš učitelj Samo Strelec pozdravil občinstvo in nas povabil na oder kjer smo seobstrani posedle z namenom da bi dale nastopajoči dovolj prostora,hkrati pa so nam sošolke na odru nudile oporo in pomagale k tremi.Po vsakem nastopu smo si nudile tudi potrdilo o uspešno končcanem delu nastopa.Všeč mi je nilo sproščeno bvzdušje na odru in se mi zdi da je se je trema z korakom na oder razgubila ppo dvoranu in na odru ni bila več čutna.V tem polletju sem se z pomočjo našega profesorja in opazovanjem mojih sošol naučila kako govoriti glasneje in razločnjeje kako se gibati po prostoru in kako se v vloge še bol vživeti.V prihodnjem letu pa upam da se bo vse še stopnjevalo in napredovalo.Naslednjo polletje bomo sladoled zaigrali in selahko še bol vklučli in povezali z samo vlogo.Samo igro smo začeli z laninim nastopom po izbrani glasbi na katerega je morala najprej zaplesat brez glasbe potem pa še z glasbo  po tem je sofia ponovila vajo z drugačno glasbo za tem je imela vsaka 5minut govora za izbran dogodek.Za zaključek smo izvedle igro sladoled v dialogih v katerega bomo bolj podrobnjeje segli še naslednje šolsko leto.
Ema, 1. U

***

V drugem polletju sem se naučila dialoga, kako igrati, delovati na odru z drugimi ljudmi. Naučila sem se tudi kako spontano govoriti, čeprav imaš vnaprej pripravljeno zgodbo moraš vseeno malo improvizirati in govoriti na zanimiv način. Moj namen pri tem je večinoma, da nasmejim ljudi, ker po tem veš, da imaš njihovo pozornost.  

 Drugi nastop se mi je zdel zanimivejši kot prvi, ker zdaj smo že začenjale z igro med večimi osebami in je bilo tudi bolj smešno. Na začetku smo jaz, Sofia in Ajda vsaka posebej plesale brez glasbe tako, da smo pokazale, da si kot igralke znamo predstavljati nekaj, potem pa smo zaplesale še z glasbo, da se je videlo, da se ples sklada z glasbo. Potem je imela vsaka pet minut, da pove nekaj o sebi. Tukaj je bil cilj, da si zanimiv, zabaven, da imaš stik z občinstvom, se osredotočiš na en dogodek in poudariš glavni del ter ga zanimivo poveš. Pri tem delu mislim, da nam je šlo najboljše, ker so ljudje spremljali in se smejali. Na koncu pa smo po parih uprizarjale štiri prizore iz igre sladoled, kjer so bile štiri mame in štiri hčerke, ki so bile prikazane po različnih obdobjih. Sama sem igrala triletno hčerko, Ajda pa je igrala mojo mamo. Zame je bilo težko, ker moj lik ni govoril šumnikov in črke r, povedati pa smo morale tudi pred svojo vrstico kaj slišim, kaj si mislim in nato pa sem prebrala svoje besedilo. Bilo je drugače, ker smo prej imele monologe, zdaj pa smo bile na odru še z eno osebo in se mi zdi, da smo kar napredovale. Občinstvo se je tudi bolj zabavalo in je bilo bolj odzivno. Treme nisem imela, tako kot zadnjič, ker sem se naučila kako se spopadati z njo. Če imaš tremo, so samo večje možnosti, da se zapleteš.

V drugem letniku bomo imeli dialoge, ampak se jih bomo naučile na pamet in bomo še bolj odigrale igro. Upam, da se bom bolj sprostila na odru in se bom bolj naučila nastopati in govoriti glasneje.
Lana, 1. U

***

Prvo leto je minilo, kar nekaj ur igre se je odvilo in veliko novih izkušenj se je pridobilo. Igra in govor je predmet, kjer je bilo prisotnega veliko smeha, zabave, zanimivih pogovorov in seveda najpomembnejše… ogromno novega znanja. Šolsko leto se je hitro izteklo in tako smo 20. 6. 2022 v MGP izvedli naš zadnji nastop in hkrati tudi zadnjo skupno uro v tem šolskem letu.

Ljudje so okoli šeste ure začeli prihajati v gledališče in ob 18:00 se je nastop začel. Pripravila sem se dobro, ampak sem vseeno čutila rahlo vznemirjenost. Pa da rečem tako… večina mojih možganov je razmišljalo v smeri »pripravljena si, ti to obvladaš, super bo«, je pa še vedno bil prisoten majhen delček, ki je razmišljal »kaj pa če gre kaj narobe, kaj pa če nimam dovolj dobro?« Takrat sem se odločila, da ne bom razmišljala v smeri »kaj pa če« ampak namesto tega raje »no, potem pa dobro«. Probala sem se skoncentrirati na pozitivne misli. In delovalo je.

Prišla sem na oder, se predstavila in začela govoriti. Med nastopom sem se sprostila in trema je takoj izginila. Bilo je zanimivo, saj publike zaradi luči nisem videla, oni pa mene so. Sledil je še priklon. Vse je šlo po planu. Zdaj lahko rečem, da če se dobro pripravimo in zaupamo vase nam bo uspelo.

Menim, da je pomembno tudi, da se ne primerjamo z drugimi, saj ima vsak nastop svojo zgodbo in je po svoje lep. Vsak si izbere svoj način govorjenja in pristop k delu. Nekomu je bolj všeč en nastop, nekomu drug. In to je okej. Če pa dobimo kakšno kritiko, se jo moramo naučiti sprejeti. Namesto, da zaradi tega mislimo, da smo slabi probamo v njej najti pozitivno stvar in jo uporabiti v naslednjem nastopu, da je potem ta še boljši.

Nastop sem doživela kot eno novo izkušnjo in povzetek vsega kar smo delali v zadnjem polletju. Skozi to šolsko leto sem ugotovila, da v gledališču nič ni narobe. Lahko počneš kar koli (na primer skačeš, se plaziš po tleh, kričiš…) in vse je dobrodošlo. Morda bi kdo rekel, da so takšne stvari »čudne«, ampak sem ugotovila, da so v resnici ravno to stvari, ki nastop popestrijo in naredijo vtis na gledalca.

To šolsko leto, sem se naučila več stvari, kot kdar koli prej. Profesor nas je naučil stvari, ki nam bodo v življenju koristile ne glede na to kaj bomo po poklicu. Ob koncu šolskega leta lahko rečem, da bi z veseljem vsako uro igre ponovila. Tako odhajam v poletne počitnice z obilo novega znanja, izkušenj in lepih trenutkov. Se že veselim septembra do takrat pa… lepe počitnice!
Nika, 1. U

***

V ponedeljek 20.6.2022 smo imeli v mestnem gledališču Ptuj nastop. Za ta nastop smo se pripravljali pol leta. Pred nastopom smo imeli vaje od 3h do 16:30. Šli smo čez vse točke da smo jih z vadili nato pa smo imeli prosti čas da smo se zrihtali in pripravili. Za nastop smo pripravili dialog med mamo in hčerko z naslovom Sladoled. Imeli smo tudi 5 minut o nas, kjer smo 5 minut govorili o smešni zgodbi ki se nam je zgodila. Uprizorili pa smo tudi točko kjer smo si nadeli slušalke in zaplesali kot, da poslušamo muziko. Med nastopom smo se zabavali in uživali. Ob 18h smo imeli nastop končali pa smo ob 20h. Po nastopu so nam čestitali in odšli smo na sladoled. 
Vita, 1. U

***

V tem šolskem letu letu sem izvedala dosti novega, naprimer izvedla sem o nastanku gledališča, zgodovini in pomembnih ljudi tistega časa. Glede nastopanja, sem mislila, da je to zelo lahko in dolgočasno, ampak to ni res, nastopanje je zelo zabavno vendar tudi zahtevno, rabimo vaditi pravilno izgovorjavo besed in tudi kako narediti svoj nasrop bolj zanjimiv, upam da naslednja leta pri pouku bo isto zanjimivo kot danes.

V ponedeljek 20.6 smo imeli nastop v gledališču, zame je to bil prvi nastop in bila sem selo živčna in mi je bilo zelo strah, mislila sem, da nobenemu ne bo všeč ali da bo publiki dolgčas, ampak bilo je čisto obratno, publika se je smejala in pozorno poslušala, zaradi tega sem se sprostila in bila boljše volje. Nastop se mi zdi je ratal zelo dober, zelo sem hvaležna vsem ki so prišli. Upam da še dalje bomo delali talo dobro kot zdaj.
Sofia, 1. U

***

V ponedeljek, 20. 6. 2022, smo dijakinje 1. U, smeri gledališče in film, odigrale našo drugo (poletno) produkcijo Pokuka v pouk. Pa da vam povem nekaj o svojih občutkih iz izkušnje iz ponedeljkove produkcije:

S svojim nastopom sem to polletje zelo zadovoljna. Odvijal se je bolje od mojih pričakovanj.

Ko sem že drugič letos stala pod odrskimi reflektorji, naenkrat nisem občutila niti najmanjše oblike treme. Moje oči se niso več solzile zaradi svetlih luči, tudi nervoza in potenje sta izginili za razliko od prve produkcije marca.

Na odru sem se popolnoma sprostila in pozabila na vse težave, ki so me pred tem pestile. Oder sem prav lepo obvladovala, lepo sem se gibala na njem, prav tako menim, da sem bila dovolj glasna, razločna in prepričljiva. Lepo sem se vživela v vse moje vloge, in uživala v igranju.

Najbolj sem se sprostila ob petih minutah govora o sebi, saj menim, da sem takrat na odru podoživljala zgodbo iz Italije, ki se mi je resnično zgodila. Med to točko sem bila kar mirna in samozavestna, saj sem vedela, da v bistvu nikjer nimam možnosti da bi se zmotila, saj sem uprizarjala nekaj, kar sem res doživela.

Opazila sem, da bi se najverjetneje pred pol leta na nekatere dogodke iz te produkcije odzvala na drugačen način, kot sem se zdaj, na primer;

to polletje sem se na to, da mi je med produkcijo zaspala noga kar požvižgala, in ni bil nekakšen “big deal” zame, medtem ko bi se pred pol leta močno sekirala zaradi tega, morda bi doma celo potočila kakšno solzo.

Opazila sem, da sem se od prejšnje produkcije izboljšala. Pa ne samo glede igranja, temveč tudi glede časa posvečenega vajam, tudi izven šole.

Moj še-ne dosežen cilj je igrati v čim več igrah v gledališču. Razmišljala sem tudi o tem, da bi se prijavila na avdicijo za slovenske filme in če bi le imela srečo, v njih tudi igrala.

Poleg tega dvojega, pa se mi sline že dolgo cedijo, ko pomislim o študiju AGRFT. Trenutno je to moj glavni cilj in močno dvomim, da se bo to kdaj spremenilo.

Glede produkcije, pa sploh ne znam ubesedit, kako zelo sem vesela za to izkušnjo. Res, nepozabno!:)
Ajda, 1. U

***

V šolo sem se vpisal neprepričan in sramežljiv, a v roku dveh let sem se kar spremenil.

Ti dve leti sta minili zelo hitro, mogoče celo preveč hitro. Veliko sem se naučil in moja samozavest se je precej izboljšala. Sprva sem dvomil v odločitev o vpisu na Gimnazijo Ptuj, ampak zdaj menim, da je bila ta odločitev dobra. Izgubil sem veliko treme, moji govori so se izboljšali, ko govorim, se manj izgubljam v svojih besedah …

Profesor Strelec je poskrbel, da smo si njegove lekcije zapomnili, saj ne da so bile samo poučne, bile so tudi zabavne. Poskrbel je tudi, da bomo naučeno lahko izkoristili v življenju.  Verjamem, da brez njega ti dve leti ne bi bili tako zabavni in dobri.

Ampak ti dve leti sta bili tudi kar težki. Korona in zdravstvene težave sta name slabo vplivali, kar se je pokazalo tudi pri ocenah in sodelovanju, ampak sem se lahko skozi te probleme prebil.

Po slišani novici, da dobimo novega profesorja za igro, sem bil seveda potrt in žalosten. Zelo sem si želel, da bi nas profesor Samo lahko poučeval vsa štiri leta, ampak verjamem, da nas bo novi profesor učil tako dobro kot prejšnji.

Za prihodnja leta pa se nameravam več učiti sproti. Svoje ocene si želim izboljšati in veliko več časa bi rad porabil za glasbo, planiram namreč začeti igrati kitaro.

Profesorju Samu bi se rad zahvalil za vse, kar nas je naučil in kar nam je dal. Pomagal nam je v hudem, nad nami ni nikoli  obupal in poskrbel je, da bo naša prihodnost lepša.

Menim, da bi bil Jaka izpred dveh let vesel in zadovoljen z menoj in zadovoljen s tem, kjer sem zdaj.
Jaka, 2. U

***

Nastop, ki smo ga v ponedeljek izvedli oz. odigrali mi je bil zelo všeč, lepo je bilo videti, da znamo sodelovati in se med seboj razumemo. Ni bilo perfektno, ampak imamo še dve leti, da izpilimo našo igro do konca, zato me to ne skrbi preveč. Veliko se je spremenilo od našega nastopa marca, takrat smo bili v »igri« še vsak bolj zase, v ponedeljek pa smo nastopili kot celota. Osebno smo mi še vedno najbolj všeč improvizacije, kjer ni nobenih pravil, ki bi jim moral slediti, sam si svoj šef, kaj ti pade na misel, odigraš kot sam želiš in čutiš.
Laura, 2. U

***

Vedno bolj razmišljam kako igralci niso enakega karakterja kot ga igrajo v liku. Saj se vanj tako vživijo, da mi pozabimo, da imajo tudi oni svoje običajno življenje. Sedaj pomislim celo na to, da mora morda igralec tudi skriti svojo žalost ali zaskrbljenost. Nikoli ne veš, kdaj se je komu kaj pretresljivega zgodilo  in igralci morajo te bolečine na odru požreti. Od kar tudi sama nastopam, zelo cenim pozitivno vzdušje publike in pohvale ob koncu nastopa. Saj se za nastope res dolgo pripravljamo in trudimo. Najboljši občutek je, ko se publika odzove tako kot smo nastopajoči želeli, saj je tudi bistvo, da se gledalci sočustvujejo z nami.

Vedno bolj se pa tudi zavedam kako težek poklic je igralec, saj se mora hitro znajti in vedeti kako odreagirati v nepričakovanih situacijah.  S tem predvsem želim poudariti na improvizacijo. Velikokrat sem že rekla staršem ali prijateljem, da sem se med nastopom zmotila in da je to vse pokvarilo. Njihov odgovor pa je zmeraj, da sploh ni bilo opazno. To nastopajoči rešimo z improvizacijo, pomembno je, da se ne ustrašiš ampak narediš to kar ti prvo pride na misel.

Res je, da imam še pred nastopom vedno kar precej treme, a ko se nastop dejansko odvija ta trema preprosto izpuhti. Nastopanje mi postaja že pravi užitek. Zame je zmaga to, ko sem ljudem zanimiva. Pa naj govorim o najbolj dolgočasni stvari na svetu, se trudim, da to povem s takim veseljem, da ljudi pritegnem.

Predvsem sem tudi samokritična in lahko rečem, da še moram veliko reči dodelati, da pridem do želenega cilja. A vem tudi da moram delati po korakih in biti vztrajna ter potrpežljiva. V teh dveh letih obiskovanja umetniške gimnazije pa lahko rečem, da že vidim majhen napredek in na to sem ponosna.
Hana, 2. U

***

Pa je konec še enega leta. Polovica srednje šole je uradno mimo, sami smo že v polni pripravljenost na poletje, hkrati pa polni pričakovanj naslednjega, tretjega letnika.

Dozdeva se mi da vsako šolsko leto mine hitreje kot prejšnje, vendar letošnji velja za ekstrem. Po eni strani imam občutek, da sem se vam pridružila pred tremi meseci, po drugi pa kot da vas poznam že vse življenje. Z lahkoto lahko rečem, da je to bilo leto, ki me je osebnostno zelo spremenilo in doraslo. S samim prepisom na gimnazijo, sem storila nekaj kar si nikoli nisem mislila, da si upam. Še bolj pa sem presenečena nad lastnim premagovanjem treme. Kot veste, me je ta vedno ovirala, tako kot pri igralskem nastopanju, kot pri pevskem. Prejšnji teden sem imela nastop, na katerem sem med drugim pela pesem Valerie od Amy Winehouse. Na začetku me je bilo precej strah, saj pri taki pesmi ne bi mogla stati pri miru ob mikrofonu. Ko pa je začel igrati ritem, sem se takoj sprostila in brez strahu odpela do konca. Bala sem se, da na ponedeljkovem nastopu ne bo tako, vendar sem bila na koncu presenečena sama nad sabo. Dobro se zavedam, da je bil moj nastop daleč od najboljšega, predvsem zdaj ko vidim svoje gibanje na odru in igranje. Iskreno se glede tega preveč ne obremenjujem, saj sem s tem, ko sem premagala tremo dosegla več kot željeno za svoj prvi letnik na gledališki gimnaziji. Po daljšem razmisleku sem morda prišla do ugotovitve, kje v bistvu tiči izvir moje treme. Od prvega razreda, pa do prvega letnika na ekonomski šoli, sem imela ob sebi dve osebi, ki sta bili navidezno in površinsko eni izmed mojih najboljših prijateljic. Ko pa malo pomislim, ugotovim, da to ni bilo prijateljstvo, temveč odnos zatiranja, nadzorovanja in manipuliranja. Posledica tega je bila, da se nikoli nisem upala postavljati v središče pozornosti in se vključevati v različne dejavnosti, saj bi me na vsak način močno kritizirali. Zdaj, ko z njima več nimam stika in sem na gimnaziji obkrožena s povsem drugačnimi ljudmi, ki me v petju in na splošno podpirajo, se je tudi moja trema začela počasi manjšati. Kakorkoli, nočem se smiliti sama sebi, ampak sem si s tem spoznanjem res dokazala, da sem marsičesa sposobna, čeprav o tem kdo dvomi.

V tretjem letniku želim letošnji dosežek nadgraditi in se počutiti bolj samozavestno na odru. Na vajah še imam namreč vedno včasih ”strah” izraziti lastno mnenje ali dati kakšno idejo, ker sama pri sebi nisem dovolj samozavestna, da bi verjela v lasten predlog. Seveda morem to razrešiti sama pri sebi, vi pa ste mi dali več kot dobro odskočno desko za to. Končno je spet ponovno aktivna mladinska dramska skupina, kateri sem se priključila tik pred korono, tako da do zdaj nisem imela priložnosti stati na dramskem odru izven šole. Upam, da mi bo pri lastni nadgradnji pomagalo tudi to, da prirejajo predvsem muzikle, ki so mi zelo pri srcu, petje pa bi mi verjeno pomagalo pri lažji sprostitvi.

Kar se tiče moje prihodnosti po gimnaziji, dobro vem, da to ni AGRFT. Obisk šole je bil izjemno koristen in mi pokazal, da to ni zame. Nikoli nisem imela nekih ambicij o sprejemnih izpitih, saj sem že prej poznala izkušnje nekaterih posameznikov, ki so res izjemno talentirani, pa niso bili sprejeti. Seveda želim ohraniti tesen stik z gledališčem ampak ne na profesionalen način. Trenutno me za študij najbolj vlečeta angleščina in zgodovina, za kateri menim, da bi ju lahko povezala tudi z gledališčem.

Kot ste večkrat poudarili je to šola, katere namen je dobiti neke življenjske veščine, ki jih bomo potrebovali vsepovsod, ne glede na izbrano nadaljnjo pot. Menim, da vam to odlično uspeva, zato je res logično, da boste učili samo prvi in drugi letnik in jim poskušali v glavo vbiti najpomembnejše osnove, ki ste jih dali nam.
Sara, 2. U


Povezna prispevka:

(Visited 136 times, 2 visits today)
 

Oznake: