Gimnazija Ptuj je ena redkih šol v Sloveniji, ki že od leta 2009 redno sodeluje z organizacijo Jugendfreiwilligendienst Kulturweit v Nemčiji, ki mladim ponuja opravljanje prostovoljnega dela na šolah po vsem svetu. Prostovoljci iz različnih delov Nemčije tako našim dijakom vsako šolsko leto omogočajo neposreden stik z nemško kulturo in jezikom. Vključujejo se v pouk nemščine, priprave na nemško jezikovno diplomo ter v različne projekte. Hkrati pa nas njihova mladostna energija še dodatno motivira pri učenju nemščine.
Letošnja prostovoljka, Moana Rohe, je stara 20 let in prihaja iz Berlina. Zelo se razveselimo, ko zraven profesorice nemščine v učilnico vstopi tudi ona. Ure z naravnimi govorci so veliko bolj avtentične in zanimive. Na šoli je že od septembra 2022, zato smo o njej in njenem bivanju na Ptuju želeli izvedeti malo več.
V Sloveniji je t.i. »gap year«, če gre za potovanje, prostovoljstvo ali kaj tretjega, običajno slabo sprejeta odločitev, označena za izgubljeno leto. Kako je tvojo odločitev, da se za eno leto preseliš v Slovenijo, sprejela tvoja družina in kako to v splošnem sprejemajo Nemci?
Moji starši so ta predlog takoj pozitivno sprejeli in me pri vsem podpirajo. Da si vzamem prosto leto pred študijem, sem se odločila predvsem, ker nisem vedela, kam naprej, kaj naj študiram, kakšna naj bo moja pot. Enake težave so pri teh letih pestile tudi moje starše, ki niso doštudirali in so se preizkusili v različnih službah, da so ustvarili kariero, ki jo imajo danes. Tako so me razumeli in se strinjali, da je leto v tujini izkušnja, ki mi bo koristila pri iskanju interesov, poklicne poti in konec koncev same sebe. Sicer pa to ni moja prva izkušnja življenja v tujini, saj sem v svojih gimnazijskih letih 7 mesecev preživela v Kanadi, torej sem se že odpravila od doma za daljši čas in to zame ni bilo nekaj novega. Nemci kot narod smo v nasprotju s predsodki, ki jih ima svet o nas, zelo odprti. Znani smo kot narod, ki ogromno potuje in tako »gap year« sprejemamo odprtih rok. V Nemčiji je precej običajno vzeti si prosto leto pred vpisom na fakulteto, opravljati prostovoljstvo v tujini, »interrail« vozovnica pa je pogosto darilo staršev po končani šoli. Živim v Berlinu, velikem mestu, polnem raznolikosti, kar menim, da pripomore k toleranci, sprejemanju in temu, da enostavno nismo tako tradicionalni.
Prihajaš iz velikega mesta. Kaj je najopaznejša razlika med Berlinom in Ptujem, kaj je tisto, kar najbolj pogrešaš?
Berlin je milijonsko mesto. Je mesto tujcev, ki na vsakem koraku ponuja polno možnosti. Tam se vedno nekaj dogaja, na voljo imaš ogromno dejavnosti, izbiraš lahko med najrazličnejšimi hobiji. Odraščanje v takšnem mestu se mi vsekakor zdi dobra izkušnja in ravno to je tisto, kar najbolj pogrešam. Na Ptuju res ni toliko dogajanja in ob sprehodu skozi mesto ne srečaš toliko ljudi, ampak je zato toliko bolj sproščujoče. Zdaj sem se tega že navadila in priznam, da uživam v občutku sproščenosti in miru, ki ga Ptuj ponuja.
V Sloveniji si že več kot pol leta. Sklepam, da si si v tem času že uspela ustvariti svoje mnenje o naši državi in tudi Gimnaziji Ptuj. Kaj je tisto, kar ti je najbolj všeč na naši šoli in s čim te je navdušila Slovenija?
Z gotovostjo lahko rečem, da me je najbolj očarala ravno šolska atmosfera. Všeč mi je, da se učitelji res trudijo in si prizadevajo za dobrobit učencev. Nikakor pa ne smem pozabiti na vse možnosti, ki jih šola ponuja. Dijaki se lahko včlanijo v številne klube, sodelujejo v raznih projektih in izmenjavah, a se mi zdi, da tega marsikdaj ne cenijo dovolj.
Slovenija je res lepa država, ki te s svojo naravno lepoto zlahka navduši. Predvsem pa mi je všeč gostoljubnost in sproščenost ljudi, še posebej ob zamujanju.
Doživela si tudi Ptuj v karnevalskem času; prav gotovo si srečala kakšnega kurenta in se posladkala s tradicionalnim krofom. Kakšni so tvoji vtisi?
Presenečena sem bila nad tem, kako hitro me je vzdušje posrkalo vase. Iskreno povedano nisem pričakovala, da me bo vse skupaj tako navdušilo. Prihajam namreč iz družine, ki festivalskega časa v Berlinu ni praznovala, nikoli se nismo maskirali, nekako v tem nismo videli globljega smisla, saj praznovanje pusta v Berlinu nima kulturnega vidika. Tukaj na Ptuju pa mesto zaživi, s tem pa tudi tukajšnji ljudje. V šoli je praznovanje karnevala postalo glavna tema pogovora in nisem si mogla kaj, da ne bi v veselem vzdušju uživala tudi jaz. Kurenti so me s svojo pojavo vsekakor presenetili, a so me obenem s svojo unikatnostjo tudi prav nenavadno očarali. Mislim pa, da je nemogoče preživeti karnevalski čas, ne da bi poskusil krofe. Ena od profesoric mi je v šolo prinesla kar njene domače in moram priznati, da so bili zelo okusni.
Večkrat si izpostavila, da se je ta izkušnja izkazala za izredno pozitivno in si zanjo nadvse hvaležna … Kaj ti je dala in kako bi rekla, da te je spremenila, če sploh?
Vsekakor mi je ta izkušnja dala ogromno in vplivala na moj značaj. Predvsem sem postala bolj sproščena, spontana in se naučila, da večine stvari ne moreš nadzirati, zato se ni smiselno preveč obremenjevati. Ničkolikokrat je do mene prihitela katera izmed profesoric in me prosila naj vskočim naslednjo uro, stopim v razred in kaj povem popolnoma nepripravljena. To bi me pol leta nazaj prestrašilo, vrglo s tira, zdaj pa sem umirjena, spontana in bistveno bolj prilagodljiva. Prav tako sem se veliko o sproščenosti in spontanosti naučila od vas, Slovencev. V Nemčiji smo na primer vedno pod pritiskom časa, povsod točni, tukaj pa je par minut zamude nekaj običajnega. Taka izkušnja te nauči, da se zaneseš nase, znajdeš v dani situaciji, postaneš samostojen in hkrati znaš prositi za pomoč. Spoznala sem, da me obdajajo dobri ljudje in da sprejeti roko, prositi za pomoč ali nasvet ni šibkost, temveč moč. Poleg tega sem zelo nepričakovano v Sloveniji začela več razmišljati o Nemčiji in naši kulturi, tradicionalni hrani, običajih.
Moana, ogromno si prepotovala, dobila edinstvene izkušnje in navezala stike z zanimivimi ljudmi. Kaj bi svetovala nam, mladim, ki smo na življenjski prelomnici, postavljeni pred pomembne odločitve?
Predvsem, da o vsem skupaj ne razmišljate kot o prelomnici, življenjski odločitvi, da se ne obremenjujete … Ko vam je ponujena dobra priložnost, kot je bila zame ta, da pridem v Slovenijo – ne premišljujte preveč, prijavite se. Ne bojte se in izkoristite življenje ter vse, kar vam to ponuja. »Go with the flow.«
Najlepša hvala za ta pogovor. Želiva ti še veliko nepozabnih doživetij na tvoji nadaljnji poti, predvsem pa upava, da se na Ptuj vrneš tudi po končanem prostovoljnem letu.
Hvala vama za prijeten pogovor. In zagotovo se vrnem, saj je Ptuj postal že del mene.
Eva Žunkovič in Eva Žlahtič, dijakinji 4. c
