Pogovor o knjigi Planet, ki ne raste natisni E-pošta

Tudi letos na Gimnaziji Ptuj v knjižničnem klubu DOTIK KNJIGE potekajo pogovori o prebranem. Sredino srečanje smo posvetili knjigi, ki so jo dijaki prvih letnikov v projektu Rastem s knjigo 2017 prejeli od Javne agencije za knjigo  (JAK). Knjiga je bila tudi osrednja literatura v eni izmed dejavnosti Tedna globalnega učenja 2017, ki je na Gimnaziji Ptuj potekala pod naslovom Življenje »na planetu, ki ne raste«. Pogovarjali smo se torej o okoljevarstveni knjigi avtorice Lučke Kajfež Bogataj Planet, ki ne raste. Knjiga se nas je zelo dotaknila. Ne samo njena vsebina, ampak tudi njena vizualna podoba. Ilustrator, akademski slikar in doktor filozofije, Izar Lunaček  je okoljske probleme in njihove rešitve prikazal z zelo zanimivimi in sporočilnimi karikaturami. Ob branju in pogovoru smo izvedeli veliko novega o avtorici Lučki Kajfež Bogataj, raziskovalki na področju meteorologije in klimatologije. Je redna profesorica na Biotehniški fakulteti v Ljubljani,  vodja Centra za agrometeorologijo, članica Medvladnega odbora za podnebne spremembe (IPCC) v Ženevi, članica upravnega odbora Globalnega partnerstva za vodo (GWP) v Stockholmu ter članica skupine za etiko in podnebne spremembe pri UNESCU. Za svoje delo je prejela številne nagrade, med drugim je leta 2007 bila tudi v skupini klimatologov iz IPCC-a, ki si je z Alom Gorom delila Nobelovo nagrado za mir. Z ilustratorjem Lunačkom sta za svoji knjigi Vroči novi svet in Planet Voda prejela priznanje zlata hruška – znak kakovosti otroških in mladinskih knjig. Na srečanju smo osrednjo pozornost posvetili vsebini knjige. Skupna ugotovitev udeležencev je, da nas zapisano spodbuja k razmišljanju o dogajanju okrog nas. Lepo se nam zdi, da avtorica od nas mladih ne pričakuje aktivnega sodelovanja pri ključnih, pomembnih odločitvah za dobro okolja. Želi nas predvsem spodbuditi k razmišljanju o okolju v katerem živimo ter opozoriti, da tu kjer živimo ni vse naše, ne moremo si prisvajati vsega kar vidimo in nam je všeč. Prebrano spodbuja zavedanje, da na tem planetu nismo sami in naj vsak pri sebi razmisli o svoji pomembnosti ter skrbi za okolje.  Pogovor je nanesel na velike podnebne spremembe, ki se dogajajo v zadnjem času, debata pa je tekla tudi o prekomerni, nekontrolirani porabi vode. Med drugim smo prišli do zaključka, da velike, odmevne aktivnosti vedno ne prinesejo dolgoročnih in želenih  rešitev, ampak velikokrat povzročijo nove težave in  uničenje. Danes življenje poteka hitro, povsod se nam mudi, želimo si,  da se vse takoj zgodi in če ne vidimo sprememb, ki si jih želimo smo že nejevoljni. Pomembno je zavedanje, da vsaka sprememba na bolje šteje in da vsak od nas lahko prispeva k manjši onesnaženosti Zemlje. Potrebna sta znanje in srčnost.

Ob koncu srečanja smo omenili tudi nekatere druge okoljevarstvene knjige, ki jih hrani naša šolska knjižnica, kot na primer knjiga Bernarda Nežmaha Intervjuji: Ekosofi, ki skozi sedemnajst intervjujev razkriva pomenu sobivanja vseh živih bitij. Omenili smo tudi knjigo Alana Weismana Svet brez nas, ki govori o pomenu vpliva ljudi na okolje in kakšen bi bil svet brez nas, kako bi se odzvala narava.  Brysonovo knjigo Kratka zgodovina skoraj vsega, knjiga, ki nam pomaga razumeti naravoslovje in to, kako vemo, kar vemo. Na poljuden način razlaga zapletene znanstvene zakone in dognanja. Zadnja omenjena knjiga pa je bila Vroč, raven in nagneten svet avtorja Tomasa L. Friedmana, ki govori o pomenu tako imenovane zelene revolucije, o pomenu prenove človeškega odnosa do okoljske problematike.

Udeleženci tokratnega pogovora o prebranem (Eva Petek, Maja Mahorič, Miha Gregorec, Meta Majcen, Andreja Štumberger, Mateja Golc in knjižničarka Jelka Kosi) smo se razšli z lepimi občutki in se že veselimo naslednjega srečanja. Pridružite se nam na naslednjem pogovoru o prebranem, kjer vsako mnenje šteje in napačnih odgovorov ni.

 

Moderatorki pogovora: Mateja Golc in Andreja Štumberger