Narodna izmenjava natisni E-pošta

Ptujski gimnazijci smo obiskali svoje škofjeloške prijatelje in spoznavali njihovo mestece

Dijaki iz 1. a smo 26. in 27. januarja 2018 obiskali Škofjo Loko. Spremljali sta nas razredničarka Jelka Kokol Plošinjak in sorazredničarka Marija Mir Milošič. To je bil drugi del izmenjave z gimnazijci iz tega starega mesteca. Spoznali smo šolo in različne zgodovinske znamenitosti mesta. Največ časa smo posvetili grajskim zbirkam in Škofjeloškemu pasijonu, na katerega so Škofjeločani lahko tako ponosni kot mi na našega kurenta. Oboje je namreč del zaščitene svetovne duhovne Unescove dediščine.

Veliko smo slišali o Ivanu Tavčarju in  slikarju Ivanu Groharju. Zelo uspešno pa smo se preizkusili  tudi v izdelavi dražgoških  kruhkov. Vsak je izdelal svojega. Doma nam skorajda niso mogli verjeti, da so lično okrašena srca delo naših rok.

Namen izmenjav pa je vsekakor tudi poglabljanje prijateljstva med gimnazijci z različnih koncev Slovenije. Ko smo se vrnili, pa smo svoje vtise in novo znanje prelili še na papir. Nekaj impresij navajamo.

Na oblačen januarski petek smo se odpravili v Škofjo Loko. Vzdušje na avtobusu pa ni bilo niti malo podobno muhastemu vremenu, ki nas je spremljajo na poti. Ves čas smo peli in upam, da voznik kljub našim »štimam« še zmeraj dobro sliši.  (Tajda Bratec)

Dve uri in pol dolga vožnja z avtobusom je bila eden najbolj zabavnih delov celotne izmenjave.  (Jana Sever)

Jaz pa sem najbolj pogrešal svojega najboljšega prijatelja Jana, ki ni šel z nami, ker je bil na sprejemu kurentov.   (Nik Ivančič)

Izvedeli smo veliko zanimivih podatkov, ki so nam kasneje pomagali pri reševanju delovnega lista o Škofji Loki. Tega smo izpolnjevali ob sprehodu skozi mesto.     (Lara Sakelšek)

Ogledali smo si tudi kratek kolaž odlomkov iz dveh izvedb Cvetja v jeseni, da smo lahko primerjali narečja.   (Alja Rozman)

Ob vseh zgodovinskih zanimivostih sem lahko opazovala tudi izvirno okrašene izložbe butičnih trgovinic v  starem mestnem jedru.   (Vanessa Prelog)

Ob vroči čokoladi smo pisali pesmice, za trenutek smo hoteli biti še večji pesniki kot France Prešeren.   (Eva Cafuta)

Nadvse zanimiv se mi je zdel škofjeloški mestni grb, kjer se na rumeni in zeleni podlagi skrivata mesto ter kronani zamorec, saj naj bi po stari legendi zamorski služabnik rešil škofa Abrahama, ki ga je v Poljanski dolini napadel medved.  (Eva Kolarič)

Najlepši del Škofje Loke mi je bila Hudičeva brv -  lesen, na prvi pogled nevaren most, pod katerim teče smaragdno zelena bistra reka Sora. Most je ime dobil, ker naj bi reka že velikokrat most odnesla in tako pretrgala povezavo med vasjo Puštal in Škofjo Loko, za nesreče so prebivalci krivili hudiča in zaradi tega so dali postaviti Marijine kapelice, šele po tretji dokončani kapelici naj bi »hudič dal mir« in skočil v skalo pod mostom, kjer menda prebiva še danes.   (Jana Repič)

Spregovorili  smo tudi o narečju, ki se razlikuje od vasi do vasi in moram povedati, da se tudi  mi dijaki nismo vedno razumeli – njihovi govori so zelo drugačni od naših.   (Lana Gajšt)

Na koncu je bil moj najljubši del dneva: izdelava dražgoških kruhkov. V učilnici so nas  na mizi čakali kos svetlega in temnega dišečega testa, lesena podlaga, čopič, lesena špina, valjar in malo vode. Prijazna gospa, ki se ukvarja z izdelavo teh in drugih značilnih kruhkov, nas je vodila skozi postopek, korak za korakom. Z veseljem je tudi priskočila na pomoč, če jo je kdo potreboval. Zanimivo mi je bilo, da je oblika vsakega kruhka izhajala iz kroglice. Izdelke je gospa na koncu pobrala in jih čez noč spekla, da smo jih lahko odnesli domov.   (Julija Judar)

Nekaj po peti uri popoldan, ko je bil program zaključen, smo se vsak s »svojim« dijakom iz Škofje Loke odpravili na njihove domove. Meni bo to, da sem za dva dni lahko postala gost v njihovem domu, ostalo v lepem spominu, saj so me zares lepo sprejeli. Ko sem vse pobliže spoznala, je tudi meni odleglo od rahle nervoze.   (Nuša Fakin)

Pri mojem gostitelju je bilo super, saj me je njegova družina lepo sprejela.   (Tadej Fakin)

Pri Erazmu doma sem bil zelo lepo sprejet in gotovo bi vsak, ki bi bil tako postrežen, takoj odvrgel vse stereotipe o gorenjski »škrtosti«.   (Ambrož Rodošek)

Po dolgem dnevu smo se odpravili proti domovom, se najedli, nato pa smo nekateri odšli nazaj v mesto in se dobili z drugimi ter šli na kavo.  (Tilen Tomažič)

Napočil je čas, ko smo se vendarle morali posloviti od Škofjeločanov. Naredili smo še zadnjo skupinsko sliko, se objeli in drug drugemu zaželeli veliko sreče in uspeha. Jure mi je rekel, naj se kaj ustavim pri njem, če se bom seveda kaj peljal mimo Škofje Loke. To sem mu obljubil in si povabilo zapomnil. Kar malo mi je bilo žal, da smo tako hitro odšli.

(Aljaž Marinič)

Izmenjava ni bila poučna samo zato, ker smo izvedeli veliko o mestu, ampak tudi zato, ker smo spoznali drugačne navade, družine, skupnosti in si s tem širili obzorja. Nekateri so imeli prijetne izkušnje, drugi pa malo manj, spoznali smo, da je nekaterim lažje, drugim težje. Obiskali smo različne družine z različnimi stanovanji, odnosi, navadami. Tudi to je namen izmenjav.  (Barbara Lešnik)

Izmenjava je bila zame lepa izkušnja. Naučila sem se veliko novega o mestu, predvsem pa sem vesela, da sem se zelo dobro ujela z mojo gostiteljico. Spletli sva lepo prijateljstvo in upam, da bova prijateljici ostali tudi v prihodnje. (Jana Novak Ivičak)

Domov smo se vračali kar malo žalostni, da je vsega konec, po drugi strani pa veseli, da se vračamo k našim družinam. Izmenjava je bila zelo lepa izkušnja, in če bi imela možnost vse ponoviti, bi to storila. Tudi sama si želim s svojo družino še enkrat obiskati Škofjo Loko, saj je mesto zelo prijetno, mirno in polno zanimivosti.  (Elena Borak)

Sobotno jutro sva si z mojo gostiteljico Lano polepšali s peko vafljev in uživanjem v družbi njene sestre in bratca. Nato sva se zadovoljni in veseli odpravili proti šoli, kjer so nas pričakali pečeni dražgoški kruhki in tudi precej nasmejanih obrazov.   (Ana Grabar)

Sama sem ljubiteljica športa, zato me je v gradu najbolj pritegnila soba, v kateri so bila razstavljena oblačila športnikov, rojenih v Škofji Loki. Tam so bile tudi rokavice vratarja madridskega Atletika, Jana Oblaka.  (Lea Lah)

Gospa, ki je bila z nami v knjižnici, nam je zaupala prav posebno anekdoto. Povedala je, da je nekoč proučevala neko knjigo in ko je obrnila list, je vanjo udaril vonj vrtnic. Med stranmi knjige je bil list vrtnice, na katerem je pisalo, kdaj je zadnji bralec prebral to stran. V knjigi jih je potem našla še več. Zgodba mi je res ostala v spominu, saj se mi zdi na nek način romantična.  (Neja Veit)

To je bila zelo dobra izkušnja.  (Merih Hušidić)

No, v knjižnici nas je sprejela prijazna gospa in nam predstavila Škofjeloški pasijon. V osnovni šoli smo sicer nekaj govorili o njem, vendar nikoli na tak način. Res mi je všeč in leta 2021, ko ga bodo ponovno uprizorili, si ga grem gotovo ogledat. Vsi ti kostumi, barve, izžarevanje ljubiteljskih igralcev, ogromno igralskih pripomočkov, scene … Vse to me je pritegnilo in absolutno si moram to enkrat ogledati.  (Mateja Golc)

Izmenjave, izmenjave … o njih slišimo vsepovsod veliko, nekateri so pač mnenja, da so popolnoma nepotrebne in izguba časa, sama pa menim, da se iz vsake izkušnje ogromno naučimo. Čeprav je Škofja Loka zgodovinsko bogata in lepa, sem se naučila, da meni in moji duši ni ljubšega mesta, kot je moj rodni kraj, kjer je zame najlepše. Po izmenjavi sem začela ceniti bogastvo, ki ga imam, vendar se ga velikokrat premalo zavedam. Mir, svež zrak in zelena pokrajina me navdajo z energijo. Moje vodilo je Konfucijeva misel: »Vsepovsod, kamor greš, pojdi z vsem svojim srcem«.  (Andreja Štumberger)