Nagradni izlet v Rezijo natisni E-pošta

Nagradni izlet : »Hajdmo v Rezijo!«

Nekaj časa je že minilo od razglasitve zmagovalcev natečaja Evropa v šoli, evforija je že pojenjala, še vedno pa ostajajo prijetni spomini na tisti čudovit majski dan.

Razveselila sem se nagrade – izleta v Rezijo, saj imajo v mojem srcu rezijanski plesi in glasba prav posebno mesto. Spoznala sem jih že pri folklori. Navdušena sem se kljub rani uri odpravila od doma z nasmeškom na obrazu, polna pričakovanj in novih izkušenj.

V Ljubljani nas je sprejel vodič Slavko Mežek in odpravili smo se na razburljivo potovanje po »radovljiški« Deželi, čez Radovljico, ki je znana tudi kot Linhartovo mesto, vedno bolj pa se v zadnjem času uveljavlja tudi ime »Mesto čokolade«, opazovali Jelovico, Bled, Pokljuko, Julijce s Triglavom, Karavanke s Stolom, Žirovnico ter »Kašarijo« z znano Potjo kulturne dediščine, kjer so živeli najbolj znani Slovenci s tega območja: v Vrbi je Prešernova rojstna hiša, v Žirovnici Čopova, v Breznici stoji rojstna hiša našega največjega čebelarja- Antona Janše, pa Finžgarjeva rojstna hiša v Doslovčah, … Ustavili smo se v Dovljah, v Mojstrani, kjer smo si ogledali Slovenski planinski muzej in spoznali zgodbo o Jakubu Aljažu ter njegovem stolpu, prvih planincih in začetku planinarjenja ter si ogledali razstavo o planinarjenju nekoč. Očaral nas je izvir Save Dolinke v Zelencih, od tam pa smo se odpravili na ogled Nordijskega centra Planica. Potem pa čez Trbiž, Ukve, mimo reke Bele čez Naborjot in Tablje  do Rezije.

Sprejela nas je prijazna vodička Luigia Negro, ki nam je predstavila rezijansko narečje in nas popeljala skozi nadvse zanimiv muzej. Spoznali smo rezijanske pravljice: Löl Kutleć, Dardej, Sveti Sinti Lawdić, Linčica Turkinčica in kralj Matjaž, Lepa Vida,…

Tam se je naša pot končala. Srečni, veseli, polni novega znanja in zavesti, da je povsod lepo, a doma je najlepše, smo se odpravili  proti domu.

Andreja Štumberger, 2. a

 

Rezija/Resia

 

Rezija leži na severovzhodnem delu Furlanije Julijske krajine, na meji s Slovenijo. Okrog nje se razprostirajo gore, najvišja gora je Kanin. V gozdovih hribovitih predelov prevladujeta predvsem črni bor in bukev, ravnice v dolini pa so namenjene poljem in senožetim.

Rezijani izhajajo iz Alpskih Slovencev, ki so bili del Južnih Slovanov.

Zanimivosti doline, zaradi katerih se jo splača obiskati, so poleg lepe narave tudi staro slovensko narečje, ustno izročilo, glasba, ples ter stara brusaška obrt. Zanimiva pa je tudi arhitektura. Hiše, ki stojijo danes, so bile večinoma postavljene ali pa  vsaj obnovljene po letu 1976. Takrat je namreč Rezija doživela velik potres.

Rezijanščina se je razvila iz alpskoslovanskega jezika, ki je bil tudi podlaga današnji slovenščini. Po govorici in ljudskem izročilu bi Rezijani lahko spadali k slovenskemu svetu, pa vendar bi se danes prebivalci Rezije zaradi specifičnih zgodovinskih okoliščin težko imeli za Slovence. Kar nekaj Rezijanov pa si zadnja desetletja zelo prizadeva za ohranitev rezijanščine. Med njimi je dr. Han Steenwijk, saj so bili z njegovo pomočjo do leta 2005 objavljeni pravopis, slovnica in slovar. Imeli pa so tudi tečaje rezijanščine. Obstaja kar nekaj knjig in publikacij v rezijanščini, med njimi je tudi glasilo Näš glas.

Leta 1994 so bile postavljene prve dvojezične krajevne table. Velik uspeh pa je  bil, ko so v šolah uvedli pouk rezijanščine. Na Radiu Trst A – RAI pa lahko že trideset let tedensko poslušamo oddajo Ta rezijanski glas.

Rezijani  so predvsem znani po svoji glasbi. Zdi se, da sta jim domača glasba in ples dobesedno v krvi. Rezijanska ljudska glasba se igra predvsem na violino/cïtiro in violončelo/bünkulo. Njihova glasba je zelo poskočna. Nikoli ne igrajo po notah. Velikokrat kar sami komponirajo nove skladbe. Zraven igranja vedno ritmično udarjajo s stopalom ob tla. Plešejo v paru, plesalca pa se nikoli ne dotikata. Še danes po domače v Reziji plešejo vsi. Njihova najbolj znana skupina  je Val Resia. Njihove noše predstavljajo oblačila domačinov iz 19. stoletja. Znani so po vsem svetu.

V Reziji pa se je ohranilo tudi zanimivo ustno izročilo, ki ga sestavljajo pravljice, pripovedke, ljudske pesmi, legende in druga pričevanja.  Najbolj znane so živalske pravljice, v katerih najpogosteje najdemo lisico/lisïco in volka/uka. Vsi npr. poznamo Zverinice iz Rezije, ki jih je izdal Milko Matičetov.

 

Lisica in volk. Nekega dne je lisica pomagala volku stopiti skozi rešetke neke hiše, kjer so visele salame in klobase. Takrat so lastniki hiše bili pri maši na Ravanci. Ko so se vrnili, je lisica zbežala, volk pa, ki je imel velik trebuh, ni mogel skozi rešetke. Ko so se gospodarji vrnili in so opazili volka, so takoj zgrabili vile in grablje…

 

Pa še v rezijanščini:

Lisïca anu uk. Onde nur lisïca jë pomagala ukiću wlëst skuza žiliza od ne hïše za wkräst klabasice anu šalame, kar guspudïnavi so bili šle h miši ta-na Ravanco. Ko isï do dušle, lisïca dorivala wbižat anu uk ni dorivawal vilëst skuza žiliza zajtö ka an mël dan vilïki tribuh. Tadej guspudïnavi, ko ni so vidali, da jë uk tu-w hïši ni so šle po vila, grabje…

Mateja Golc, 2. a

 

Vir: Projekt "DOBERDOB - REZIJA" Avtonomna dežela FJK D.Z. št. 26/2007